Mineva četrt stoletja od prve sanacije slovenskih bank, na katero smo že kar pozabili, čeprav je davkoplačevalce stala okoli 11,5 odstotka takratnega BDP. Največjo luknjo je v bankah izkopal Janez Kocijančič, okoreli komunist, po osamosvojitvi večkratni športni funkcionar, danes predsednik Evropskih olimpijskih komitejev, po nekaterih virih pa premoženjsko “težak” več milijonov evrov.
Uvodoma si oglejmo razloge za prvo sanacijo bank. Prvi je bil, da se banke niso prilagodile za delovanje v večstrankarskem, demokratičnem sistemu in so bile zato slabo organizirane; drugi razlog so bila slaba posojila; tretji, da banke niso mogle izterjati dolgov od podjetij na nekdanjem jugoslovanskem trgu; četrti razlog so bile negativne tečajne razlike. To so bili uradni razlogi.
Rdeči direktorji so po navodilih partije lastninili državna podjetja
Prave razloge so pozneje razkrivala poročila tedanje Službe družbenega knjigovodstva (SDK), ki jo je vodila Romana Logar. Tedanji revizorji, ki so pregledovali potek lastninjenja, so odkrivali, da so rdeči direktorji v letih pred osamosvojitvijo dobesedno grabili in kradli podjetja, ki so zaradi tega zašla v težave. Ko je zmanjkalo denarja, so jim ga banke po nalogu partije (zaradi ohranjanja lažnega socialnega miru) znova in znova posojale, dokler se po osamosvojitvi tudi same niso znašle v težavah. V teh letih je bilo odtujenega (po neuradni oceni revizorjev SDK) prek milijarde ameriških dolarjev denarja, večinoma so ga prenesli na račune v Švico, Nemčijo, Avstrijo in na Nizozemsko, predvsem pa v davčne oaze. Ta razkritja je SDK drago plačala, saj jo je tranzicijska levica sredi devetdesetih let preprosto ukinila, vse nepravilnosti pometla pod preprogo, davkoplačevalci pa so za sanacijo plačali 11,5 odstotka BDP oziroma četrtino državnega proračuna.
Sanacijo je vodila Agencija za sanacijo bank in hranilnic RS, izdane so bile obveznice, račune zanje še vedno plačujemo. Ni treba posebej poudarjati, da se nobenemu od rdečih direktorjev, kot so bili denimo Janez Kocijančič (Adria Airways), Dušan Šinigoj (Komercialna banka NG), Herman Rigelnik (Metalna, Gorenje) in drugi, ni skrivil las na glavi.
Začelo se je divja tajkunizacija
Po podatkih zaupnega gradiva, ki ga je ministrstvo za finance v prvi polovici devetdesetih let pripravilo za poslance, je konec leta 1993 javni dolg (z jamstvi države) znašal 380 milijard takratnih tolarjev oziroma 2,9 milijarde dolarjev. Največji delež (2,2 milijarde dolarjev) je odpadel na notranji dolg. Glavnina (1,7 milijarde dolarjev) je predstavljala dolg do poslovnih bank. In katera podjetja so pomagala kopati finančno luknjo v bankah (v Ljubljanski banki, Kreditni banki Maribor in Komercialni banki Nova Gorica), ki so jo morali pokriti davkoplačevalci?
Na prvem mestu je z 20,94 milijarde tolarjev (takrat okoli 160 milijonov ameriških dolarjev) Adria Airways, ki jo je v letih od 1982 do 1993 vodil Janez Kocijančič. Sledijo: Videm Krško (6,8 milijarde tolarjev ali 50 milijonov dolarjev), ki ga je v osemdesetih letih vodil Silvo Gorenc, nekdanji šef slovenske Udbe; Metalna (5,8 milijarde tolarjev oziroma 44 milijonov dolarjev), kjer je bil nekoč član poslovodnega odbora Herman Rigelnik; Talum (4 milijarde tolarjev ali 30 milijonov dolarjev); podjetje Iskra Commerce (2,6 milijarde tolarjev ali 20 milijonov dolarjev), vodil ga je Janez Vipotnik ml. (sin nekdanjega partizanskega komisarja in vplivnega povojnega politika Janeza Vipotnika), ki se je za “nagrado” preselil v Iskrino skupno finančno podjetje Cranex v Švico in nato v Veliko Britanijo.
Več si lahko preberete TUKAJ.