Kitajska industrija je že pol leta v negativnem območju. Septembra je indeks proizvodne aktivnosti PMI znova padel, tokrat na 49,8 točke, kar potrjuje, da trgovinska vojna z ZDA močno pritiska na drugo največje svetovno gospodarstvo. Po navedbah Financial Timesa gre za najdaljše obdobje padca proizvodnje v zadnjih šestih letih.
Azijska razvojna banka (ADB) je zaradi razmer znižala oceno gospodarske rasti za azijske države v razvoju v letu 2025 na 4,8 odstotka. Za Kitajsko pričakuje rast v višini 4,7 odstotka, kar je manj od uradnega cilja Pekinga, postavljenega pri petih odstotkih.
ADB opozarja, da trgovinski spor z ZDA ostaja pomemben vir negotovosti, še posebej ob možnosti novih ameriških carin.
Težave na domačem trgu
Na kitajskem notranjem trgu se kopičijo težave. Cene nepremičnin padajo, potrošnja gospodinjstev je šibka, oblasti pa skušajo z vrsto ukrepov spodbuditi gospodarstvo – od nižjih obrestnih mer za stanovanjska posojila do subvencij za zamenjavo starih gospodinjskih aparatov.
Toda glavni motor kitajskega gospodarstva, izvoz, občutno peša. Avgusta so se pošiljke v ZDA zmanjšale za tretjino, kar jasno kaže na razsežnosti trgovinskega spora. Hkrati je izvoz proti jugovzhodni Aziji in Evropi sicer zrasel, kar je skupni rezultat ohranilo v rahlo pozitivnem območju.
Deflacija in padanje cen
Obenem se Kitajska sooča z deflacijskimi pritiski. Potrošniške cene so na letni ravni padle za 0,4 odstotka, industrijske cene pa že 35 mesecev zapored beležijo negativen trend. ADB ocenjuje, da bi državni ukrepi lahko omilili del pritiska, a opozarja, da bo trgovinska vojna z ZDA ostala resen izziv za kitajsko gospodarstvo.
Skrbi povzroča tudi neproizvodni sektor. Septembrski PMI, ki zajema gradbeništvo in storitve, je zdrsnil na 50 točk, potem ko je avgusta znašal 50,3. To je najnižja raven letos, ki kaže na ohlajanje tudi na področjih zunaj industrije.
Xi Jinping proti “involuciji”
Kitajski predsednik Xi Jinping se je zato lotil pojava, ki ga doma označujejo z izrazom “involucija” – to je uničujoča cenovna konkurenca, ki povzroča presežne zmogljivosti in ruši cene v sektorjih od jeklarstva do električnih vozil.
Glavni ekonomist za Kitajsko pri ING Lynn Song je za Financial Times dejal: “Napori proti agresivni cenovni konkurenci še niso imeli večjega vpliva na gibanje cen.”
ADB poudarja, da bo Kitajska težko ponovila visoko rast BDP iz prve polovice leta: “Močno rast BDP-ja v prvi polovici leta bo težko vzdržati zaradi trajnega upočasnjevanja nepremičninskega trga, šibke rasti dohodkov gospodinjstev in negotovega trgovinskega okolja.”
Resni opozorilni znaki za zlom bančnega sistema
Kitajska se sooča tudi z resnimi opozorilnimi znaki, da njen bančni sistem – največji na svetu – stoji na nevarno krhkih temeljih. Po podatkih je imel konec lanskega leta več kot 444 bilijonov juanov (62 bilijonov USD) v posojilih in drugih sredstvih, kar predstavlja kar 330 odstotkov BDP države. Toda julija 2023 se je zgodilo nekaj, česar niso zaznali že dve desetletji: obseg posojil se je skrčil.
To je več kot statistična posebnost – je znak, da podjetja in gospodinjstva nočejo najemati hipotekarnih in drugih oblik dolga, ker je nepremičninski trg v slabem stanju, trg dela pa nestabilen. Kar pomeni, da nimajo zaupanja v prihodnost gospodarstva.
Strokovnjaki že dolgo razpravljajo, ali bo Kitajska doživela scenarij podobno kot Japonska po letu 1990 – desetletja počasne rasti, t. i. “japonizacijo” – ali pa jo čaka nenaden sistemski zlom.
Japonski scenarij: Banke neskončno podaljšujejo slaba posojila, gospodinjstva varčujejo, gospodarstvo stagnira, a se ne zlomi. To deluje le ob transparentnih bilancah in zaupanju v institucije – kar je Japonska imela.
Foto: EPA
Kitajski scenarij: Zaradi nepreglednega dolga, slabih nepremičninskih posojil in masovnih subvencijskih balonov (solarna industrija, električna vozila) je tveganje, da se sproži veriženje propadov. Zaupanje vlagateljev in prebivalstva pa je že načeto.
Zakaj je Kitajska bolj krhka kot Japonska?
Japonska je svojo moč gradila na kakovosti in inovacijah, medtem ko je Kitajska stremela predvsem k subvencijam, posnemanju in masovni proizvodnji. Medtem ko je Japonska v času stagnacije ostajala privlačna za tuje investicije, se tujci s Kitajske vse bolj umikajo.
Kitajsko plansko gospodarstvo z državnimi spodbudami ustvarja presežne zmogljivosti v sektorjih, kot so sončna energija, električna vozila in jeklo, kar neizogibno vodi v propade in izgubljene milijarde. Poleg tega se Kitajska, za razliko od Japonske, ki se je postarala kot bogata država, stara z ogromnimi dolgovi, kar dodatno povečuje njeno ranljivost.
Domino efekt: od nepremičnin do globalnih trgov
Če bi se zlom kitajskega bančnega sistema dejansko sprožil, bi se veriga posledic začela pri nepremičninah, kjer bi propad gradbenih podjetij in izginjanje prihodkov lokalnih oblasti zamajalo temelje gospodarstva. Nadaljevala bi se pri lokalnih finančnih vozilih (LGFV), ki svojih posojil ne bi mogla več refinancirati, kar bi povzročilo veriženje stečajev. V naslednjem koraku bi se udar razširil na senčne banke in sklade zaupanja, kjer bi se nakopičene slabe terjatve izlile na površje.
Industrija, predvsem sektor električnih vozil in solarnih panelov, bi se soočila s presežno proizvodnjo, neprodanimi zalogami in množičnimi propadi podjetij. Banke bi se znašle pod pritiskom naraščajočih slabih posojil in kreditnega krča, kar bi sprožilo paniko na trgih, skok medbančnih obrestnih mer in beg vlagateljev. Na koncu bi domino efekt dosegel globalne razsežnosti: padec juana, množičen odtok kapitala in širjenje finančnega šoka na svetovne trge.
Prvi znaki so že tu
Julijsko skrčenje posojil je prvi vidni signal, da kitajski model ne deluje več kot nekoč. Vlada poskuša gospodarstvo oživljati s subvencijami in znižanji obrestnih mer, a gre bolj za umetno dihanje kot za trajno rešitev.
Vprašanje je, ali ima Kitajska dovolj zaupanja, kapitala in potrpežljivosti, da ponovi japonski scenarij stagnacije – ali pa bo zaradi nepreglednosti in politične naglice sledil nenaden prelom.
Kaj prinaša prihodnost?
Kitajsko gospodarstvo se torej sooča z večplastno krizo: padec proizvodnje, šibka potrošnja, deflacija in izzivi v nepremičninskem sektorju. Pri tem so trgovinska vojna z ZDA in posledične visoke carine pomemben vzrok za zmanjšan izvoz in splošni pritisk.
Čeprav kitajske oblasti uvajajo različne ukrepe stimuliranja, kot so znižanje obrestnih mer, subvencijske sheme in spodbude za investicije, ostaja negotovost glede uspeha teh ukrepov. V prihodnjih mesecih bodo ključni dejavniki: razvoj dogovora z ZDA, učinkovitost notranje reforme, njeno vplivanje na potrošnjo in sposobnost Kitajske, da ustvarja rast, ki ni preveč odvisna od izvoza.
I. K.