Ko spremljamo ameriške humoristične nanizanke in pogovorne oddaje, se v ozadju v izbranih trenutkih pojavi posnetek tako imenovanega “smeha iz konzerve”, ki daje publiki, pred katero snemanje poteka, začetni znak za salve smeha.
Pravzaprav gre za zvočno obliko sprejemljivosti njihovega početja. Močan učinek masovne potrditve poznamo v skoraj vsaki sferi našega življenja. Od modnih trendov, menedžerskih tehnik, preko shujševalnih kur, izborov lokalov, ustreznih vin, modnih jedi, trendovskih avtomobilov, popularnih glasbenikov in igralcev, nagrajenih filmov ..
Nekoč čredni nagon, danes popularno, modno, in
Za ta množični instikt se je nekoč uporabljal preprost in morda bolj ustrezen izraz – čredni nagon. Danes pa veliko raje slišimo besede – popularno, modno, in, hip, všečkano in še bi se našlo sodobnega izrazoslovja. Posamezniki se preprosto počutijo bolje oz. se jim zdi, da neka višja sila odobri njihovo ravnanje, kadar isto počne še veliko drugih ljudi. Hkrati se seveda dogaja tudi obraten proces. S tem ko vse več ljudi sledi določeni ideji, oddaji, aplikaciji ali fotografiji, ji število potrditev zvišuje domnevno kakovost in gradi vrednost. Ter daje še več pozornosti. Seveda gre v vsebinskem smislu za absurd, ki ga že dolgo s pridom uporabljajo oglaševalska industrija in mojstri političnega marketinga. Namreč, četudi 50 milijonov ljudi potrdi nekaj neumnega, to še vedno ostane – neumno.
Seveda obstajajo tudi manj komercialne in bolj perfidne oblike uporabe množičnega instinkta, ki mu v politki pravimo – populizem. Enega najgrozljivejših primerov, kako je mogoče s poznavanjem psihologije množic nanje prevaliti breme odgovornosti in tako usmerjati tok dogodkov, predstavlja Goebbelsov govor 18. februarja 1943. Po odločilnih porazih na ruski fronti je na množičnem shodu skrbno izbranih ljudi zahteval odgovor na vprašanje: “Ali si želite totalno vojno?” Če bi bilo to vprašanje postavljeno posameznikom, bi nanj težko dobil peščico pozitivnih odgovorov. Množica pa je pritrdilen odgovor v en glas – zarjovela!
Množična manipulacija
V Sloveniji je vzvodje množične manipulacije bodisi lastniško ali upravljalsko v rokah peščice ljudi, ki določa večino vsega, kar v “mainstream” medijih beremo, vidimo ali slišimo, vključno z internetnimi vsebinami. Gre za ljudi, ki nam poskušajo dnevno definirati razumevanje sveta in če bi se le dalo, tudi nas samih. Njihova taktika množičnega zavajanja temelji na preizkušenem arzenalu raznovrstnih orožij. Najsmrtonosnejše med njimi se imenuje – uboj osebnosti.
Če ste oseba, ki si v Sloveniji upa javno povedati oz. razkriti podatke, s katerimi lahko vznemirite napačne ljudi in s tem ogrozite njihov družbeni položaj, ste na dobri poti, da boste postali tarča medijskega napada. Podobno velja, če niste zadovoljni s povprečnimi argumenti visokih javnih uradnikov in hočete javno priti do dna delikatnim zadevam. Če je treba, tudi z uporabo razpoložljivih pravnih sredstev. Nevarno je tudi, če imate v poslovnem razmerju za konkurenta strokovno šibkega in finančno nekonkurenčnega, a politično podprtega tekmeca. Morda pa imate zgolj premlado ali preveč simpatično ženo in nadpovprečno uspešne otroke.
Če poznate nečedne podrobnosti o delovanju predstavnikov elite in se ti v nekem trenutku zavejo, da bi o njih lahko spregovorili, vas čaka naročen umor pri glavnih večernih novicah, postrežen s strani izbranega novinarja. Daleč najslabše pa se vam piše, če ste si drznili stopiti na politični parket in so vaše disidentske ideje blizu volilcem. Bog ne daj, da vas pomemben del volilnega telesa prepozna kot primernega za bodočega predsednika vlade. V tem primeru si takoj nadenite neprebojni jopič in se z vsemi razpoložljivimi sredstvi pripravite na stalno in popolno medijsko vojno.
Medijski uboj
Pravočasno uničenje vašega ugleda in kredibilnosti sta najučinkovitejši metodi, kako vas je mogoče pravočasno izločiti iz igre. Kot je dobro vedel že William Shakespeare. Blato se človeka nenavadno dolgo drži in ljudje imajo presenetljivo dober spomin, ko gre za (domnevne) človeške napake. Od tod vrstici v znamenitem Mark Antonijevem govoru iz drame o Juliju Cezarju: “Dejanja zla človeka prežive;
dobrina često se s kostmi pokoplje.”
Čeprav dejanske smrti pri sodobnih medijskih ubojih niso pravilo, imamo z njimi večkrat opravka. Žalostna zgodba o mariborskem ravnatelju tako še zdaleč ni osamljen primer. Tudi v primerih, ko tarča sicer fizično preživi, je to trenutek, ko so pokopane človekove sanje. In njegov jutrišnji dan postane – življenje nekoga drugega. Ožigosani z izbrano nesnago, sestavljeno iz prepleta polresnic, govoric, domnev in zaupnih podatkov lahko pričakujete nove napade. Serijsko ponavljanje laži in “ugledne” komentatorje, ki bodo votlemu deblu zgodbe dodajali vedno nove veje trhih fantazij. Njihova naloga je diskreditirati vse, kar je “tarča” rekla in naredila v preteklosti, ter onemogočiti, da bi se to še kdaj ponovilo v prihodnosti.
Bistveno je, da ste sedaj sami, saj se vas bodo ljudje poslej izogibali kot kuge. In prav z osamitvijo je prvi del namena dosežen. Vaše besede – pa naj bodo še tako pomembne, potrebne in strokovno neoporečne – bodo odslej povsem ignorirane. Če ste oseba, ki je v svojem poklicu javno izpostavljena, lahko naredite križ čez kariero tisti hip, ko je šel vaš ugled v franže. Nič vam ne bo pomagalo, če boste čez leto ali dve dobili vse bitke na zadnji sodni inštanci in za nameček izplačano še sramotno nizko odmerjeno odškodnino.
Razlika le v uporabi orožja
Medijski morilci po pravilu uporabljajo težke argumente, navadno povezane z nasiljem v družini, trgovino z orožjem, uporabo ali/in razpečevanjem droge, nenavadnimi spolnimi praksami, korupcijskimi kriminalnimi dejanji, shranjevanjem prepovedane pornografije, zakonsko nezvestobo …
Čeprav morilska peresa merijo natančno, jih vedno znova izdajo prstni odtisi uporabljenih besed, kot so: naj bi …, številni viri pravijo …, v določenih krogih se govori …, neuradno smo uspeli izvedeti …, domnevno …, po nasih zaupnih informacijah …, notranji viri so potrdili …, zdi se…, na podlagi številnih indicev …
Medijski umor se od pravega uboja razlikuje le po uporabi orožja. Psiho-patologija storilcev, jasno definirani naklep, skrbno načrtovane akcije, podpora s strani pomagačev in po definiciji – skriti naročniki kažejo na popolno analogijo z organiziranimi kriminalnimi združbami, ki jih vsak resen pravni sistem preganja po uradni dolžnosti. Kot pri klasičnemu umoru tudi pri medijski inačici v ozadju najdemo tako emotivne, ideološke, kot tudi povsem racionalne razloge. Čeprav je ideološko medijsko sovdatesko nekoliko lažje razumeti (čeprav njeni motivi v ničemer ne zmanjšujejo njene odgovornosti), si predvsem plačani medijski morilci zaslužijo svoj lasten prostor na samem dnu sedmega kroga pekla.
Naročniki medijskih ubojev
Kdo so ljudje, ki si jemljejo moč odločanja o življenju drugih? Predvsem pa, kakšni so razlogi, zaradi katerih se spravijo na točno določene tarče? In zakaj so novinarji z obeh političnih polov pripravljeni to delo opraviti? Janez Šušteršič v enem svojih zadnjih tekstov uporabi nadvse lucidno argumentacijo: »Pogosto gre za pritlehne, toda zelo človeške motive, kot so osebne zamere, zavist ali uživanje v dokazovanju lastne pomembnosti in izživljanju nad drugimi. Lahko jim gre tudi za pet minut slave, ki jo užijejo ob medijskem poročanju o njihovih akcijah, ali za dokazovanje šefom, kako pridno in vestno opravljajo svoje delo. Ali pa za čisto osebne simpatije in odpor do določenih ljudi, zaradi česar novinarski članki o politiki in gospodarstvu pogosto še najbolj spominjajo na čenčanje izpod havb v primestnem frizerskem salonu.«
Resnično velik problem, primerljiv s tistim iz leta 1943, pa nastane, ko pride do zlitja interesov in nato vzajemnih “prizadevanj” organov pregona, medijev in kapitalskih omrežij. Ko se ujamejo interesi tožilcev in (preiskovalnih) sodnikov na eni, ter novinarjev, urednikov in lastnikov medijev v povezavi s političnimi prišepetovalci na drugi strani. Takrat, pa četudi gre le za “ad hoc” sodelovanje, se oblikuje izjemno nevarna kriminalna združba, ki lahko ogrozi temelje sleherne pravne države.
Čeprav se topla, sveža kri žrtev ne lepi za roke novodobnih medijskih morilcev, je njihovo početje do podrobnosti enako streljanju žrtev, ki niso nikoli imele priložnosti do zagovora, poštene obrambe in nepristranskega sojenja. Žrtev vseh sistemov, ki jim nihče nikoli ni namenil privilegija dvoma in domneve nedolžnosti. Obstaja le razlika v simbolnem praznovanju zmage s strani naročnikov umorov. Nekoč so slavili bolj robato in dekadentno. Na primer z odigrano partijo bilijarda na posestvu razčetverjenih žrtev. Današnji naročniki uspeh proslavijo, času in trendom primerno – prepoteni, a z nasmehom na skupinskem selfiju s tradicionalnega teka trojk.