Slovenski mediji so se na dolgo in široko razpisali, da je v ZDA pod Donaldom Trumpom ogrožena svoboda govora. Kot dokaz in tipičen primer so navedli satirično oddajo Jimmyja Kimmla, ki jo je televizijska mreža ABC ukinila zaradi voditeljevih izjav ob umoru konservativnega aktivista Charlieja Kirka.
Mreža ABC je zdaj oddajo vrnila na zaslone, edino, kar pri tej zadevi resnično moti, je napoved predsednika Zvezne komisije za komunikacije (FCC) Brendana Carra o vladnem ukrepanju zoper ABC. Ker je Carr nastopil s pozicije politične moči, je to vsekakor nevarno. Hkrati so pozabili na humoristično serijo Roseanne, ki jo je prav mreža ABC leta 2018 ukinila in zaradi domnevno neprimernih komentarjev odpustila glavni obraz Roseanne Barr. Tudi takrat je k temu pripomogla politika. Toda tisti, ki se zdaj zgražajo zaradi Kimmla in govorijo o omejevanju svobode govora, so takrat proslavljali potezo ABC.
Grožnje s pozicije politične (izvršilne) moči smo v Sloveniji že doživeli. Marjan Šarec je jeseni 2018 kot predsednik vlade zagrozil s posledicami za podjetja, ki bodo oglaševala v reviji Demokracija. Podobno je žugal in še žuga aktualni premier Robert Golob, stranka Gibanje Svoboda je ustanovila in tudi vodi preiskovalno komisijo, ki je namenjena izključno diskreditaciji in uničenju medijev, ki levičarjem niso pogodu. Noben medij tega ni problematiziral in tudi zdaj ne problematizira, hkrati pa se mnogi zgražajo nad ameriško administracijo.
S tako imenovano “kulturo odpovedi” (angl. cancel culture), ki so jo kot družbeni fenomen, ki je sčasoma prerasel v pravo religijo, proslavili levičarji, se danes – ironično – soočajo prav levičarji sami, toda nikakor ne v tolikšni meri, kot so je bili deležni konservativci. Pri njih je ena sama napačna beseda, npr. prepričanje o samo dveh spolih, zavračanje splava ali izrečena šala, lahko pomenila konec kariere. Pri tem ni šlo samo za trole, zbrane v progresivni drhali na družbenih omrežjih, ampak za tudi politično in gospodarsko silo, ki je uničila vsakogar, ki se ni strinjal s progresivnimi.
Spomnite se zelo agresivnega feminističnega gibanja MeToo (Jaz tudi). Jezo njegovih pripadnikov je občutil vsakdo, ki se z njimi ni strinjal. Raziskava inštituta Cato je pokazala, da je 77 odstotkov konservativcev priznalo, da so zaradi strahu pred izgubo službe ali negativnimi odzivi prisiljeni v samocenzuro. Ali gibanja BLM (Črnska življenja štejejo). Kdor je kritiziral gibanje, ki je promoviralo kariernega kriminalca Georga Floyda, se je znašel na udaru. Zadeva je pljusknila tudi v Slovenijo. Urednica revije Gloss Tea Hegeduš je na naslovnici objavila črnsko manekenko in dodala pripis: “Vsa življenja štejejo.” To so označili za rasistično izjavo. Zaradi pritiskov se je opravičila, vendar zapisala: “Vsi ljudje na planetu imajo pravico do enake obravnave in spoštovanja ne glede na barvo, narodnost, veroizpoved, spol, starost ali spolno usmerjenost.” Levičarjem to prav tako ni bilo prav.
To je bil čas, ko je službe zaradi napačnih besed izgubilo na tisoče desno usmerjenih ljudi. Na levičarskem črnem seznamu se niso znašli le “navadni” ljudje, temveč tudi profesorji, strokovnjaki, filmski igralci, pisatelji in akademiki, ki so jih demonizirali samo zaradi tega, ker se njihova mnenja niso skladala z ortodoksnimi levičarskimi stališči. To je bilo večletno strupeno ozračje – pod pretvezo sovražnega govora so omejevali svobodo govora, ustvarjali ozračje strahu in zatiranja. Tudi zato je bil odziv na umor Charlieja Kirka tako silovit; umorjen je bil človek, ki je zagovarjal vrednote, zaradi katerih so se desničarji spopadali s kulturo preklica. Danes se s tem soočajo progresivni. Ironija usode je, da se je levičarjem, ki so kulturo preklica uporabili kot orožje proti desnici, vse skupaj vrnilo kot bumerang.
Jože Biščak