Včerajšnji kongres stranke Levica v ljubljanskih Španskih borcih – simboličnem kraju njihovega “revolucionarnega” začetka – je bil prava parada samohvale. Koordinatorica Asta Vrečko je z zbrano množico ponosno razglašala, kako Levica “premika meje možnega” in da “noben glas zanjo ni zapravljen”. Njihova samohvala je požela val kritik na družbenem omrežju, v komentarju pa jo je povzel politični analitik Mitja Iršič.
“Res premikate meje možnega @strankalevica, @AstaVrecko. Z le 4 odstotki glasov ste uspeli zdemolirati prej povsem solidno stoječo državo in jo spremeniti v evropskega pacienta. Ampak težko bi vam uspelo, če milijonar Golob ne bi bil ideološko vaš,” je poudaril Iršič.
Vrnimo se k temu, na kar je spomnil Iršič – na parlamentarnih volitvah leta 2022 je Levica prejela natanko 4,4 % glasov, kar je komaj zadostovalo za prestop parlamentarnega praga, s čimer je zasedla pet poslanskih sedežev. Levica torej ni bila v igri za prvo ligo, vendar je kljub temu zanesljivo paralizirala sistem, saj je Gibanje Svoboda dobesedno posvojilo njen program. Namesto lastnih idej so Golobovi ljudje prevzeli njen recept za “socialistični raj”, ki obsega naslednje: masivno širjenje državne intervencije, krepitev javnega sektorja na račun zasebnega, vsiljevanje okoljevarstvenih ukrepov brez realne tranzicije in neskončne socialne transferje, ki so bolj namenjeni nakupovanju volivcev kot trajnostnemu razvoju. Rezultat? Danes, torej tri leta pozneje, gledamo razpad vseh sistemov – zdravstvo je na kolenih zaradi vrst, ki spominjajo na socialistične čakalne vrste, spopadamo se z energetsko krizo, saj “zelena” politika vpliva na višje račune za državljane in nižjo konkurenčnost gospodarstva, zadela nas je inflacija, ki požira pokojnine, ki jih je Levica tako “dvigovala”, javne finance pa tonejo “v rdečo barvo” s svetlobno hitrostjo.
Asta Vrečko je na kongresu hvalila dosežke, med katerimi je poudarila: gradnjo dolgotrajne oskrbe (ki še vedno obstaja le na papirju), javna stanovanja (ki jih gradijo z denarjem, ki ga nimamo), dvig pokojnin (ki ga je inflacija že “pojedla”) in krepitev delavskih pravic (ki v praksi povzročajo več birokracije in manj zaposlitev). To so “spremembe, ki morda niso vidne takoj”, je dejala. Morda zato, ker so nevidne kot uspeh, ki ga sploh ni. Stranka Levica je napovedala volilno zavezništvo s stranko Vesna, torej s svojo “zeleno sestro”, da bi skupaj osvojili še večji delež moči. Kritiki pravijo, da gre bolj za koalicijo marginalcev, ki bo še bolj vsiljevala socialistično ideologijo na račun državnega kapitala.
Slovenija pred letom 2022 morda ni bila popolna, vendar je stala solidno – z nizko brezposelnostjo, stabilnimi financami in evropsko rastjo. Danes je “evropski pacient“, kot pravi Iršič, saj je bolna, šibka, odvisna od infuzij evropskih sredstev in ideoloških sanjačev. Vse to ne bi bilo mogoče brez Golobove pomoči, tj. pomoči milijonarja, s katerim Levica deli ideologijo. Če bo stranka močna, kot je dejala Asta Vrečko, bo prihodnost “bolj zelena, bolj pravična in bolj človeška”. Številni menijo, da je glede na kaotično stanje v državi bolje ostati pri sivi resničnosti, ki vsaj deluje, in sicer brez levičarskih “premikov meja” in socialističnega kaosa. Volivci so jim dali 4 %, vzeli pa so celo državo in jo skoraj uničili. To je res premik meja – le škoda je, da na slabše.
A. H.