Andrej Magajna, nekdanji poslanec SD-ja in predsednik Krščanskih socialistov, se je leta 2010 znašel v središču pornografske, v kateri je policija zlorabila svoja pooblastila, čeprav to še danes vztrajno zanika. Takrat so namreč Magajni na domu opravili hišno preiskavo, ker naj bi imel na svojem računalniku fotografijo razgaljenega mladoletnega dekleta. Policisti iskane fotografije niso nikoli našli, iz več zaseženih računalnikov pa so pozneje na policiji izgubili trde diske. Zaradi domnevne izgube trdih diskov je bil na policiji bojda opravljen nadzor, eden izmed policistov naj bi se znašel celo v disciplinskem postopku, po dolgih letih pa je obtožnica na sodišču padla. Na glavni obravnavi, do katere je iz nepojasnjenih okoliščin prišlo šele po šestih letih, je sodnica razsodila oprostilno. Natančneje, obravnava je trajala vsega skupaj šest minut. Zakaj se je torej Magajna sploh znašel v preiskavi? Sam trdi, da je šlo za politični konstrukt, afero naj bi mu za vrat po sporu obesila kar njegova stranka SD.
Naj spomnimo. Andrej Magajna se je po sporu s svojo stranko Socialnih demokratov, katere član je bil med letoma 2008 in 2011, odločil, da zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTV) ne bo podprl. Ker se je s SD razhajal pri številnih vprašanjih, se je odločil prestopiti med nepovezane poslance.
Izbruh pornografske afere časovno sovpada z njegovim odhodom iz takratne vladne stranke, nekdanji sodelavci so se odločili omadeževati njegovo ime, za nameček pa je Magajna na gladko, hitro in enostavno oprostilno sodbo čakal kar šest let. Ob tem je vredno omeniti, da se tožilec na oprostilno razsodbo sploh ni pritožil, prav tako že na sami glavni obravnavi argumentom obrambe praktično ni ugovarjal.
Magajna je odločen, da ne bo ostalo pri njegovi večletni agoniji preiskave in pregona. Kot sam pravi, je že od začetka vedel, da bo obtožba padla, saj je bila preprosto izmišljena, zakaj pa se je stvar na sodišču primer tako dolgo vlekla, pa je po njegovih besedah že druga zgodba.
Oprostilna sodba, na katero je čakal šest let, odpira zgodbo o nezakonitih hišnih preiskavah
Epilog, torej oprostilna sodba, namreč odpira drugo zgodbo, ki je mnogo hujša kot izhodiščni sum posedovanja slike mladoletnega dekleta v hlačah, z golim oprsjem. Med drugim gre namreč tudi za neodgovoren poseg v integriteto stanovalcev ob hišnih preiskavah in s tem povezan poseg v človekove pravice. Posebej zato, ker so ob preiskavah uporabili takšne metode, ki posegajo v zasebnost posameznikov, meni Magajna.
Ko je bila obtožnica pravnomočna, je Andrej Magajna sicer sam napisal ugovor na 14 straneh, saj je menil, da je bilo na glavni obravnavi problem začeti z dokazovanjem, saj dokazi sami sploh nikoli niso obstajali. Celo tožilec se je strinjal, da če bi zadeva padla, ne bi bilo več smiselno razpravljati o preostalih desetih točkah zagovora.
Forenzik potrdil, da istovetnosti dokazov ni mogoče dokazati
Če tožilec namreč nima materialnih dokazov, se lahko zadeva takoj končal in v primeru Magajna seje tudi takoj končala. Ko je obtoženi na glavni obravnavi tožilca pozval, naj predstavi originalne dokaze, kopije z računalnika in diske, je sodnica dobila kratek odgovor, da niti eno niti drugo ne obstaja več.
Sogovorniku je izjemno žal, da na sodišču ni dobil priložnosti jasno in glasno povedati tudi ostalega, saj je bila v policijski preiskavi storjena cela vrsta napak, Magajna pa je prišel na utemeljeni sum, da so bile ostale preiskave, vseh 20, kolikor so jih v akciji skupno izvedli policisti, v resnici krinka. Zato se je obrnil na policijo in želel pridobiti rezultate omenjene preiskave kot zainteresirana stranka, a odgovora nikoli ni dobil, možje postave so se namreč zakopali v molk.
Politični konstrukt, ki so ga zrežirali Kresalova, Goršek in Japelj?
Že takrat je Magajna zahteval tudi notranjo preiskavo, zahtevo za katero je podal na Inšpektorat za policijo, a se tudi tam niso zganili, so pa odpisali, da je zadeva odprta in se ne vmešajo v takšne odprte primere. Magajna je namreč policiji očital prirejanje listin, saj je bilo na originalnem dokumentu iz Luksemburga, ki je bil osnova za preiskavo, napisano, da je nekdo v hišo prišel na računalnik, da bi prek spleta poskušal posneti sliko dekleta v hlačah in z golimi prsmi. Kriminalist pa je zapisal, da je bila slika nameščena na računalnik, čeprav v resnici do prenosa ni prišlo. In tako je lahko v hišo vstopila policija, ki je prišla po dokaze za gradivo, ki ga v resnici nikoli ni bilo.
O posamičnih imenih Magajna sicer ne želi govoriti, je pa nazorno nakazal, kdo je odgovoren za politični konstrukt, s katerim so se nanj spravili v koaliciji, ker je odrekel podporo omenjenemu zakonu. “Povedal bom samo to, kdo je bil takrat na najpomembnejših funkcijah. Notranja ministrica je bila Katarina Kresal, direktor policije Janko Goršek in direktor kriminalisitičnega urada v Ljubljani Branko Japelj, vodja te velike preiskovalne akcije,” je bil neposreden Magajna. Zanimivo, Japelj je sicer slovenski javnosti poznan tudi iz drugih zgodb, kot je tista o zasegu strežnika na sedežu opozicijske stranke SDS na Trstenjakovi.
Že videno: sodnica je očitno zgolj prepisala obtožnico
Zdaj, ko je po šestih letih mučnega čakanja na sodni razplet Magajna končno tudi uradno oproščen vsakršne krivde, bo zahteval preiskavo v preiskavi, kot poudarja, pa ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi neodgovornega in nestrokovnega dela policije, ki se je lotila nadlegovanja kar dvajsetih družin, vse verjetno zaradi krinke ob novem političnem konstruktu. “Zato bom naznanil Branka Japlja zaradi nestrokovnega in neodgovornega dela, med drugim nezakonit vstop v stanovanje, ki ga varuje ustava. Šli bomo tudi v odškodninsko tožbo,” je še povedal Magajna, ki se bo najprej obrnil na Direktorat za nadzor javnih oseb, kar je prvič naredil že pred leti, a takrat zadeve niso želeli prevzeti, ker je bila v odprtem preiskovalnem postopku.
Magajna se je sicer ves čas počutil nedolžnega, na sodiščih se je zato zagovarjal sam, odvetnika je pripeljal le na glavno obravnavo, saj namreč ni želel imeti stroškov z odvetniki. Večletno čakanje na obravnavo je bilo mučno tako zanj kot tudi za njegove družinske člane, sumi tudi, da je sodnica Katarina Turk Lukan, sicer sestra Boštjana Turka, obtožnico brez posluha v veliki meri zgolj prepisala.
Bo Eva Irgl zadevo uvrstila na dnevni red seje?
Zdaj je pisal tudi poslanki SDS Evi Igrl, ki je predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, saj je prepričan, da je šlo za kršenje človekovih pravic in nestrokovno delo policistov. Od Irglove pa pričakuje, da bo sklicala sejo, da se zadeva končno preuči; želi si, da bi zadeva prišla tudi na dnevni red seje DZ. Le tako se bodo okoliščine končno razjasnile in verjetno ugotovile tudi resne kršitve. V tem primeru bi lahko Eva Irgl tudi predlagala ukrepe proti nosilcem oblasti na funkcijah, ki smo jih omenjali zgoraj.
L. S.