V petek, 11. aprila 2025, je bil v Uradnem listu RS objavljen ukaz predsednice republike Nataše Pirc Musar o pomilostitvi Harisa Pehlića, ki je bil obsojen zaradi tihotapljenja migrantov. Namesto štirih let izgona iz Slovenije bo moral državo zapustiti le za dve leti.
Gre za že šesto pomilostitev, ki jo je predsednica podpisala v času svojega mandata – večina se jih nanaša prav na tujce, obsojene zaradi kaznivih dejanj, povezanih s tihotapljenjem ljudi.
Odločitev odpira številna vprašanja, predvsem o sporočilu, ki ga pošilja slovenska država trgovcem z ljudmi. Tihotapljenje migrantov ni zgolj prekršek – gre za resno kaznivo dejanje, ki ogroža varnost, izkorišča ranljive posameznike in povečuje pritisk na pravosodni ter varnostni sistem.
Predsednik SDS Janez Janša je na družbenem omrežju ostro obsodil predsedničino potezo: “Zavržno. Ker je to sporočilo trgovcem s človeškim blagom: nadaljujte s kršenjem zakona in služenjem na tuji nesreči. Če vas bodo ujeli, vas bo Nataša Pirc Musar itak pomilostila.”
Poleg moralnega in pravnega vidika se postavlja tudi pragmatično vprašanje: ali ni kazen izgona – ki državo praktično nič ne stane – učinkovitejša od dolgotrajnega zapora, ki davkoplačevalce stane več deset tisoč evrov letno na posameznika? Če že govorimo o razbremenitvi zaporov, bi bilo dosledno izvajanje izgonov, ne pa njihovo skrajševanje, bolj logična poteza.
V luči ponavljajočih se pomilostitev tihotapcev migrantov mnogi opozarjajo na nevaren precedens in možnost, da se Slovenija v očeh tihotapskih mrež spreminja v državo s šibko migracijsko politiko in nizko stopnjo pravne posledice. Kakšno bo dolgoročno sporočilo takšnih odločitev? In predvsem – kdo bo prevzel odgovornost, če se pomiloščeni znova znajdejo na napačni strani zakona?
Sara Kovač