Kapital je v Sloveniji grda beseda. Že po slovarski definiciji v SSJK odmevajo zapozneli kriki davne revolucije. Ena izmed definicij se glasi tako: “Kapital je vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela.” Kdor ima kapital, ga je že po slovenski definiciji besede pridobil z izkoriščanjem. Kapital je tista stvar, ki ustvarja Slovencem najbolj odvratno od vseh lastnosti: neenakost. Ko ga nekdo ima, drugi pa ne, se med njima podre ravnovesje. Nato pa ogromno naporov vložimo v to, da se kaj takega nikoli ne zgodi in da se ohrani sveti gral slovenstva: enakost. Ko smo enaki, smo srečni. A enaki smo lahko zgolj, ko imamo dovolj podobno količino kapitala, da nihče več nikomur ne zavida.
Slovenci smo skozi pet desetletij socialističnega kondicioniranja pozabili, da obstaja razlika med enako PRAVNOSTJO in ENAKOSTJO. Enakopravnost je osnova pravne države. Če država svojim pravnim subjektom ne omogoči enake obravnave pred zakonom je kršena osnovna premisa vladavine prava, sodstvo pa le še deklaratorno in represijsko predstavlja avtoriteto tretje veje oblasti, medtem ko med državljani izgublja ugled. Zato državljani takoj nagonsko začutijo, da je nekaj narobe, ko se Zoran Janković vedno znova s povsem očitno pomočjo za lase privlečenih odločb sodišč izmuzne roki pravice, tudi ko ga zasačijo sredi kaznivega dejanja, medtem ko navadne smrtnike pošiljajo v zapor zaradi banalnosti.
Enakost je povsem drugi koncept. Enakost na institucionalni ravni pomeni težnjo po tem, da so vsi kljub različnim življenjskim okoliščinam čim bolj enaki. V stari državi je obratovodja v tovarni zaslužil skoraj toliko kot delavec za strojem. Njun nadrejeni je zaslužil nekaj več, a še zmeraj nič več kot to, da si je lahko privoščil kakšen polizdelek iz Kragujevca ter zvrhan koš sliv in jabolk v lokalni samopostrežni (pomaranč in banan pač ni bilo v socialističnem raju). Danes, ko v zasebnem sektorju začenjamo čutiti prve obrise meritokratorne družbe, marsikdo, ki je v tistih časih lahko skril svojo povprečnost v sivino socializma, hrepeni po takšni enakosti. Takrat je bilo povprečnežem lažje. Tudi nadpovprečni so bili le povprečni. Enaki – združeni v revščini. Sosed ni imel boljšega avtomobila ali večje hiše. Ni kazal slik iz potovanj po ZDA ali smučanja v Andih. Če nimam jaz, ne sme imeti niti sosed. Začenjam razmišljati ali ni bilo hlepenje po enakosti del ustroja slovenske duše že stoletja nazaj in je bil uspeh boljševiških idej le posledica tega, da so se moskovski infiltriranci uspešno priklopili na ideale, ki so v etosu družbe že obstajali. Je socializem naravni pajdaš slovenske zavistne duše?
Socialiste zanima enakost končnega izida
Tudi danes nočemo voliti ljudi, ki nam ponujajo politiko enakopravnosti in podjetniškega boja skozi meritokracijo, s katerimi bi nekateri odskočili od povprečja, a tudi tisti revnejši bi skozi sinergijo bili manj revni. Hitro bi nastale neljube razlike. Volimo ljudi, ki nas olajšajo razmišljanja in zahodnega fetiša uspeha ter nas naredijo tako enake, da se družini z dvema otrokoma sploh ne splača več delati, saj bi starša s službama ob vseh subvencijah in olajšavah konec meseca komaj dobila kaj več kot pa, če bi bila brezposelna – a k sreči tudi par, ki zasluži veliko več od njiju, konec meseca ni nič kaj bolj bogat, ko jim etatistična družba pobere še več kot tistim s povprečnimi dohodki. Ljudje, ki nam trenutno vladajo, nazorno kažejo, da jih ne zanima enakost priložnosti, ampak enakost končnega izida. Enakost priložnosti pomeni, da hodita dva mlada nadobudneža – imenujmo ju France Popit in Ivan Maček – v šolo. Obema je zagotovljeno brezplačno šolanje po isto kakovostnem programu. S tem je enakost priložnosti že izpolnjena. Ker pa je France Popit boljši šolar od Ivana Mačka, gre na univerzo, tam diplomira in se zaposli v tuji multikorporaciji, medtem ko Ivan Maček postane rudar in vse življenje koplje po rovih. Na koncu se mora Francetova plača ustrezno reducirati, da lahko kompenzira za Ivanovo nesrečo. Ivan bo srečen, ker ni France nič kaj signifikantno uspešnejši od njega, France pa nikoli ne bo dovolj motiviran, da bi skozi kariero pokazal vse, kar zna.
V Avstriji je minimalna plača 1500 evrov
Da ohranjamo takšen ekvilibrij je potrebna cela mašinerija za nasilno vsiljevanje enakosti. Osnovna sestavina je socialistična vlada, ki po naravi stremi k temu, da ne bi bil kdo preveč uspešen, s trdno kontrolo nad gospodarstvom, ki mora biti nujno povprečno, drugače bi preraslo okvir na pol planskega gospodarstva. Če kdo preraste te okvire, pa ga je treba hitro solidarnostno oglobiti z višjimi davki. Slovenija premore zagovornika načela enakosti. Ministrstvo za delo je dobilo cel sektor, ki se ekskluzivno ukvarja z enakostjo obeh spolov. Imamo z naskokom najnižji Ginijev koeficient, ki meri neenakomernost porazdelitve dohodka in premoženja. Smo najbolj egalitarna država v EU in OECD, kar pomeni, da je razlika med najbogatejšimi in najrevnejšimi najmanjša od vseh držav EU, tudi skandinavskih. Se pravi, v Sloveniji je najmanjša plačna razlika med tistimi, ki zaslužijo veliko in tistimi, ki zaslužijo malo. Hlepimo še po večji enakosti, ker še zmeraj prihaja do tistih nerodnih situacij, ko ima sosed boljši avto (od kod mu denar, barabi!), ko povprečni moški zaposleni v isti družbi zaslužijo več kot povprečne ženske (prekleti šovinisti!) ali ko nekomu uspe tako zelo, da postane lastnik proizvodnih sredstev in potem on osebno podrejenim, ki so pri njemu zaposleni, odmerja plače, namesto, da bi to delala država, ki – kot razume vsak polnopravni Slovenec – je edina poklicana pravično deliti prisluženi kolač. Kako najbolj egalitarno družbo narediti še bolj egalitarno? Na koncu tudi vlada z neznanskim apetitom po vsiljeni egalitarnosti ne pomaga več, pa če še tako oklesti dobičke nadpovprečnežev. Zmeraj bo spodaj trden fundament pravičniške zavesti, ki bo primerjala visoke plače z minimalnimi, nekdo pa se bo posledično počutil nesrečen, prikrajšan – neenak. Sploh v družbi, kjer je gospodarsko de facto socialistično s sistemsko blokado tujih investicij in maničnim protekcionizmom lastne državne industrije – tudi na račun njenih delavcev in potrošnikov. V takšni družbi bodo zmeraj na dnu ljudje, ki ne bodo zadovoljni s svojim zaslužkom. Dobre plače, tudi tiste najmanjše – v Avstriji recimo je minimalna plača 1500 evrov bruto –, so posledica delujočega gospodarstva.
V socialističnem raju zdravniki raje vozijo taksije
Pravzaprav je popolna enakost na dosegu roke. Ob popolnem družbenem konsenzu bi jo lahko uvedli jutri. Poznajo jo že v dveh egalitarno naprednih družbah – v Severni Koreji in na Kubi. Popolno enakost bomo dosegli, bo bodo vse plače absolutno enake. Ko bo čistilka v državnem zboru dobila enako kot svetovalec v pravni službi, šofer, pilot, vojak, picopek, zdravnik in odvetnik. Na Kubi zdravnik dobi povsem enako plačilo kot voznik taksija. A voznik taksija je v prednosti, ker bo poleg državne plače dobil tudi napitnine bogatih zahodnih gostov. Seveda se bo več izšolanih zdravnikov namesto za naporno delo v bolnišnicah z zastarelo sovjetsko opremo odločilo za poklic taksista. Zato v tamkajšnjem raju brezplačnega zdravstva primanjkuje zdravnikov. Ker tisti podjetni raje vozijo taksije, strežejo po gostilnah ali prodajajo ulično hrano.
To, kar imamo v Sloveniji, nima nobene zveze s kapitalizmom
Kako se bomo izkopali iz tega fetiša do enakosti? Tako, da spoznamo svojega pravega sovražnika. Ker si želimo enakosti, čutimo prezir do bogatih. Industrialcev, bankirjev, podjetnikov, inovatorjev. Na plodna tla je padla fantazma, da bogati jemljejo revnim. Kot da je nekje v etru svetovnih financ velik kolač kapitala, ki pripada vsem, a ga po krivici jemljejo le najbogatejše multikorporacije, za nas pa ne ostane nič. Morda smo takšnih vzorcev razmišljanja vajeni tudi zato, ker so Mencingerjevi rdeči direktorji delovali predvsem tako, da so si prilaščali nekdanje družbeno premoženje in ga skozi nesposobno vodenje polovico spustili skozi okno, preostanek pa so si prenakazali na Ciper. A slovenski tranzicijski eksperiment ni pravilni prikaz kapitalizma. Slovenski trg je prava antiteza prostotržnega kapitalizma, nekateri mu pravijo pajdaški kapitalizem, a kako bi to sploh bil kapitalizem, če pa manjka tista osnovna komponenta: prosti trg. Zato je nujno, da razumemo: bogataši niso naša težava. Vsaj tisti, ki niso obogateli z mreženjem v F21. Če hočemo, da gre naša civilizacija naprej, nujno potrebujemo izredne ljudi. Neenake. Nadpovprečne. Izjemne. Takšne, ki bodo zaslužili več – seveda najprej zase. Ker podjetja niso altruistični projekti samoupravnega socializma, ampak sredstva za pridobivanje profita. A na koncu bodo takšni neenaki v dobrobit celotne družbe: delavca, ki bo v njihovi družbi zaslužil več. Potrošnika, ki bo v boju več enakih družb pridobil na ceni in kakovosti izdelkov. In tudi država – ko bo pridobila več davkov iz industrije z visoko dodano vrednostjo. Neenakost bo tako poskrbela za večjo prosperiteto, medtem ko nas bo enakost, po kateri stremimo danes, peljala po venezuelskem scenariju do čakalnih vrst za toaletni papir.
Leve stranke kar tekmujejo, katera bo bolj radikalna
Politični barometri slikajo grozljivo sliko. Osem od 10 najbolj priljubljenih politikov je skrajnih levičarjev, katerih osnovno politično poslanstvo je, da nas naredijo še bolj enake (da smo najbolj enaki v EU pač še ni dovolj). Vlado, kot ladjo brez kapitana, vodi umetno nastala stranka operativca za specialne potrebe Foruma 21, ki postaja vsak teden vladanja bolj samovšečen, bolj socialistično navdahnjen in bolj zagret, da bi zgladil prav vse plačne razlike v državi. Grozi nam, da jo bo čez nekaj mesecev prevzela stranka, ki nastaja po povsem isti premisi, z istimi mencingerianskimi pomisleki do tujega kapitala. Na drugi strani jih komplementirajo na novo radikalizirani, socialni demokrati, ki kričijo “tovarne delavcem!”, in socialistično gibanje za osamosvojitev Palestine DeSUS. Vedno bolj verjetno je, da bo spet zmagala koalicija enakosti. Enakosti v revščini in povprečnosti. Trdno sem prepričan, da bodo volitve 2018 prelomne za Slovenijo. Dovolj daleč so socialisti privedli svojo igro, da sta nacionalizacija in plansko gospodarstvo postala del javnega diskurza. Če jih tokrat izvolimo, s tem sporočimo naslednje: Všeč nam je, da nas delate enako revne. Želimo še več takšne enakosti. Kar bi bila tragedija. Kot narod si zaslužimo več. Naj nas definirajo Peter Kozina, Herman Potočnik in Anton Codeli, ne Miro Cerar, Dejan Židan in Jože Mencinger.
Mitja Iršič