Danes bi morali na Odboru za kulturo še enkrat obravnavati Zakon o medijih – zakon, ki mu je uspelo nemogoče: združil je tako desno kot levo Slovenijo, saj so se od njega prav vsi ogradili. Asta Vrečko in njena ekipa na Ministrstvu za kulturo je bila prepričana, da je že nastopil čas vsesplošne medijske cenzure in brezsramnega financiranja medijskih tajkunov. Pa se je zmotila. Kaj je ljudi najbolj zmotilo na tej politični bombi?
Zakon je pisan na hitro, površno, z velikimi luknjami, ki določene člene naredijo nesmiselne, javnost pa je najbolj razburil, da v določenih primerih kot medije obravnava tudi t. i. influencerje, kar je seveda jasen poskus oblastnega pogroma nad novodobnimi vplivneži. Prav tako je bilo sporno določilo, da zakon še več denarja poklanja medijskim tajkunom.
Še več denarja za medijske tajkune
Predlog zakona bi namreč omogočil pripravo shem za finančno pomoč medijem. Gre za dodatno finančno injekcijo davkoplačevalskega denarja že tako obilno financirani panogi. Novela je imela namen povečanja sredstev sedanjega razpisa za sofinanciranje medijskih vsebin, hkrati pa predvidevala dve novi finančni injekciji, in sicer shemo za pomoč pri digitalnem prehodu tiskanih medijev in shemo, namenjeno pomoči digitalnim medijem. Predlog zakona bi prav tako omogočal spodbujanje različnih razvojnih projektov, subvencioniranje produkcijskih stroškov, distribucijskih poti in celo naročnin. Že po sedanji shemi so mediji iz hobotnice tajkuna Martina Odlazka dobili večinski delež sredstev iz medijskega razpisa (predvsem prek programske mreže lokalnih radijskih postaj, ki jih je prevzel Odlazek in mu jih zdaj financirajo davkoplačevalci). Po novem zakonu bi mediji, kar se financiranja tiče, postali defacto državni in odvisni od vsakokratne politike.
Preganjali bi koncentracije, a le za naprej
Paradoksalno je bila ena izmed osrednjih obljub zakona preprečevanje lastniških medijskih koncentracij (kakršna je Odlazkova), kar naj bi od zdaj naprej preverjala Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), čeprav sploh ni jasno, kako bo agencija, ki nima ne pravih inštrumentov ne znanja za preverjanje lastniških koncentracij, to nalogo sploh opravljala. Še več, novi zakon bi le zabetoniral trenutno stanje medijskih koncentracij, saj sploh ni imel namena posegati v njihova obstoječa stanja – Odlazek in njegov imperij, v katerem se veselo promovira tudi ministrica Vrečko, bi bila tako varna. Nikjer pa evropska zakonodaja ne prepoveduje, da se ne sankcionirajo in razbijajo sankcije za nazaj – Evropska komisija v prejšnji sestavi je to celo priporočila. Ministrica je sicer povedala, da bodo od zdaj preverjali vsako koncentracijo, ne le tisto nad 20 odstotkov – a seveda le za naprej. To pomeni, da bo od zdaj vsak nov medij, ki se bo hotel povezovati s katerim drugim, del oblastniškega nadzora, razen že obstoječe konstrukcije, kot je Odlazkova hobotnica.
Pogrom nad vplivneži, ki je na noge spravil Slovenijo
Koncentracije in financiranje medijev so ukrepi, ki bi imeli velik vpliv na denarnice davkoplačevalcev, a ti ukrepi v javnosti niso poželi veliko pozornosti. Veliko bolj je ljudi razburilo določilo, ki na prefinjen birokratski način v določenih pogojih iz spletnih vplivnikov (influencerjev) naredi medije, ki so lahko tudi kaznovani na enak način kot medijska hiša in njen urednik. Seveda gre za reakcijo skrajne levice na uspeh Zale Tomašič, Karin Planinšek in Zale Klopčič in drugih spletnih vplivnic, ki na tiktoku, facebooku in instagramu naslavljajo populacijo mladih, ki je prej bila desnici nedosegljiva.
Spletni influencerji na levici pa so se hitro zavedali, da bi se nekoč lahko oblast tudi spremenila in bi lahko naslednja oblast pooblastila, ki se nanašajo na njihovo “obrt”, uporabila proti njim. Ministrica Asta Vrečko jih je želela na Odmevih z Rosvito Pesek pomiriti, a ji ni uspelo. V resnici je ogenj, ki je tlel, polila z bencinom in sprožila vsesplošni družbeni pogrom nad zakonom.
Ko jo je Peskova vprašala, ali se zakon nanaša tudi na influecerje, je odgovorila: “Zgolj tisti majhni delčki [zakona], ki se dotikajo sovražnosti, nasilja, terorističnih dejanj, zaščite otrok in omejevanja oglasov, so namenjeni tudi spletnim vplivnežem, ni pa vsak vplivnež, vplivnež je le tisti, ki želi dejavnost monetizirati.”
Kje pa je meja, kdo je vplivnež in kdo je navaden uporabnik? Monetizacija, pravi ministrica. Nabiranje sledilcev zato, da se lahko stvari tržijo. Pri tem – tako ministrica – ni pomembno število sledilcev, ampak “način dela”, prodaja, oglaševanje, poraba …
Najboljši zakon o medijih na svetu bodo umaknili iz obravnave. 🤣 pic.twitter.com/lRoFTk0nO0
— Tilen Majnardi (@TilenMajnardi1) March 12, 2025
Kaj lahko takšno nevarno širjenje pooblastil izvršilne oblasti oz. politike naredi, je jasno videti v Veliki Britaniji. Tam spletne vplivneže in celo običajne spletne uporabnike zapirajo zaradi objav na socialnih omrežjih, medtem ko včasih tudi posiljevalci tujih narodnosti nikoli ne vidijo rešetk. Ko oblast arbitrarno odloča, kaj je zanjo sovražni govor, skoraj po pravilu sledi ruski scenarij pogroma nad svobodo govora.
Zadnji žebelj v krsto ponesrečenega zakona
Trenutna koalicija ima dovolj glasov, da s svojim glasovalnim buldožerjem v Državnem zboru podpre kakršen koli zakon, tudi tiste nepriljubljene – spomnimo na divje nepriljubljen zakon “o štempljanju”. Pri zakonu o medijih pa je bila težava, da je “združil” Slovenijo – tisto na levi in tisto na desni. Zakona – razen levih skrajnežev in medijskih tajkunov – ni podpiral nihče. Umik pa je hkrati dokaz, da so volitve blizu, strici iz ozadja pa koalicijo usmerjajo tako, da se zadnje leto pred volitvami ne zamerijo večini levega političnega bazena. Kar pomeni, da bo kmalu “padel” tudi zloglasni zakon o obdavčitvi nepremičnin.
I. K.