“Izkušnje z delom v zdravstvu imam že več kot deset let in tako množičnega odhoda delavcev zaradi sistema še ni bilo. Trenutna situacija v Mariborskem urgentnem centru v UKC je tisto, kar zaposlene v urgenci pelje do roba, da odhajajo,” se je začel zapis ene od zaposlenih v Urgentnem centru UKC Maribor.
Urgentni center, sodeč po zapisu zaposlene, nima zagotovljenih toplih obrokov za paciente, zato so dneve pri njih prepuščeni zgolj jogurtu in kruhu. “Ker vsi pacienti ne zmorejo jesti trde hrane, vodja zdravstvenega tima pogosto iz lastnega žepa kupuje juhe in Čokolino,” je razkrila.
Zdravstvena delavka razkriva težke razmere na urgentnem centru, kjer morajo paciente, ki čakajo pa ure ali celo dneve, zaradi pomanjkanja osebja pogosto za dalj časa zanemariti. Delo poteka po triažnem sistemu, zato je vsa pozornost usmerjena v nestabilne bolnike, medtem ko ostali čakajo z minimalno oskrbo. Urgentni center nima bolniških postelj, saj oprema ni namenjena dolgotrajnemu ležanju pacientov, prav tako ni zagotovljenih toplih obrokov, trdi. Kadrovska podhranjenost pomeni, da morajo tudi osnovna opravila, kot so spremljanje pacientov na toaleto ali priprava terapije, odložiti, če se pojavijo nujni primeri. Kljub izjemnim naporom osebja, ki daje vse od sebe, ob koncu izmene ostaja občutek nemoči in izčrpanosti, je izpostavila in dodala, da njihovi klici na pomoč ostajajo preslišani — kljub prošnjam za dodatke za povečan obseg dela vodstvo in predstojniki oddelka ne reagirajo.
“Gledam sodelavce, kako nam ugašajo moči, energija in upanje,” zapiše delavka, ki si želi, da bi se lahko posvetili izključno urgentnim primerom in bolnike pravočasno premestili na oddelke.
“Vodstvo UKC enostavno nima ušes za naše potrebe in želje, za potrebe in udobje pacientov. Namesto tega, da bi nas poslušali, nas utišajo z statističnimi podatki o številu zaposlenih, ki jih imamo v primerjavi z oddelki. Vendar se ne zavedajo, koliko rok je potrebnih, kadar poteka reanimacija pacienta ali celo več pacientov. Koliko rok je potrebnih za nadzor in oskrbo že obravnavanih pacientov, koliko rok je potrebnih še za odprtje dodatnih opazovalnic. Koliko rok je potrebnih za opravljanje triaže, ambulant, delovanje mavčarne in operacijskih dvoran. Namesto da bi nam sistem omogočil čim manjše izgorevanje na delovnem mestu, ga s svojimi novitetami samo povečuje. Ker enostavno nismo več samo urgentna dejavnost, ampak zadnjih nekaj mesecev, če ne že let, tudi mešanica vseh oddelkov. Smo oddelek infekcije, internistike, kirurgije, ginekologije, psihiatrije in še lahko naštevam,” zapiše.
Tudi za to ne dobijo dodatka
Druga zaposlena je med drugim izpostavila, da se vsakodnevno srečujejo “s pacienti, ki izsiljujejo, so nestrpni, se derejo, zmerjajo, grozijo, so nasilni, obtožujejo, so sami sebi nevarni … pa ne dobimo dodatka za delo s psihiatričnimi pacienti”. Poudarja, da nizke plače marsikoga silijo v dodatno delo, kar pomeni manj časa za družino — paradoksalno v državi, ki se rada predstavlja kot prijazna do mladih družin. Opozarja, da mnogi zdravstveni delavci raje odhajajo v Avstrijo zaradi višjih plač in boljše organizacije dela.
Slabe plače pa vodijo v beg medicinskih sester v tujino ali celo v druge poklice, tiste, ki ostanejo, pa so dodatno obremenjene, kar ustvarja začaran krog nezadovoljstva in preobremenjenosti. Svojo kritiko usmerja tudi proti sindikatom, zbornicam in Ministrstvu za zdravje, saj se sprašuje, ali namerno dopuščajo razpad javnega zdravstva, ker se jim reševanje očitno preprostih težav zdi “višja matematika”.
Zgornje stanje potrjujejo besede mariborskega urgentnega zdravnika Roka Petrovčiča, ki je za Maribor Info potrdil omenjene stiske. Opozoril je, da v Mariboru več kot 100.000 ljudi letno poišče urgentno pomoč, kar jasno kaže na razpad drugih zdravstvenih podsistemov. Poudaril je, da bi morala država takoj ukrepati z gradnjo nove onkologije, negovalne bolnišnice ter izboljšanjem paliativne medicine. Dodal je, da bi povečanje števila postelj v domovih za starejše omogočilo hitrejši umik bolnikov z urgence, ki ne potrebujejo akutne obravnave.
Kot primer je navedel bolnika, ki je zaradi pomanjkanja kapacitet in izolacijskih sob na urgenci preživel kar pet dni, saj ga ni mogel sprejeti noben oddelek. Dolgoročno rešitev vidi v okrepitvi primarnega zdravstva in zagotovitvi oskrbe bolnikov v njihovem domačem okolju. Priznal je, da je urgenca pogosto žrtev lastnega uspeha, saj bolniki tam hitro dobijo odgovore na vprašanja, ki pogosto niso urgentna.
A. H.