Napadi na poslance, vlado Janeza Janše in samega takratnega predsednika osebno s strani petkovih protestnikov, znotraj katerih so bili civilnodružbeni plačanci in vanje pomešani kriminalci, niso bili obravnavani kot grožnje na eno izmed vej oblasti, temveč so bili še dodatno spodbujani.
Slovenija je s svojimi mediji in politiki na levici postala država dvojnih meril. To se je jasno videlo na tem, kako so pristopili do mirnega protesta pred celjskim sodiščem, kjer sodijo prvaku opozicije in soobtoženim.
Shod bi sicer minil brez ekscesov, če se ne bi med množico protestnikov namenoma zapeljal avtomobil nacionalne RTV in tam ne bi bilo policistov v civilu, ki so se z vidnim orožjem za pasom znašali nad razburjenimi upokojenci. Vse skupaj je izgledalo, kot da želi nekdo namenoma sprovocirati množico.
Mediji so seveda zgodbo obrnili v svoj prid in mirne protestnike obtožili nasilništva, prvaka opozicije Janeza Janšo pa napada na sodstvo. Ustavno povsem nesporen dogodek so v strankah na levici še dodatno napihnili do absurda, ki je v četrtek vrhunec dosegel na seji odbora za pravosodje s predsedujočo svobodnjakinjo Leno Grgurevič z opomini, kratenjem demokratične razprave in nesramnimi napadi na opozicijo.
Obsodb vsakotedenskega nasilništva ni bilo
Sociolog in predsednik Združenja novinarjev in publicistov dr. Matevž Tomšič je v svoji kolumni na Nova24TV spomnil, da so se med t. i. kolesarskimi protesti v času tretje Janševe vlade dogajale precej hujše stvari. Če so v Celju protestniki zaprli eno ulico, so takrat vsak petek zvečer v Ljubljani blokirali celotno središče mesta, tako da tam promet sploh ni bil mogoč.
Dogajale so se mazaške akcije (napad na dom poslanca Zmaga Jelinčiča), razbijali so table ter napadali vozila in ekipe določene medijske hiše (Nova24TV). Ena najpogosteje zapisanih besed na transparentih je bila tedaj “smrt”.
A takrat osrednji mediji skupaj z nacionalko tega niso obsodili. Še več, intenzivno so promovirali te proteste, njihove kolovodje pa prikazovali kot junake. Tudi vsi ti dušebrižniki, ki se sedaj oglašajo in lamentirajo o tem, kako se znižuje raven kulture dialoga, so bili tedaj “tiho kot miške”.
Seveda, takrat so razgrajali “naši”, se pravi tisti, ki so idejno-politično na “pravi” strani. Oni se imajo za “prvorazredne” in kot takšni zahtevajo zase pravice, ki jih drugim odrekajo.
C. Š.