Nova Slovenija je bila ustanovljena 4. avgusta leta 2000, kar pomeni, da prav danes praznuje 24 let. Skoraj četrt stoletja je že od tega, ko sta se združili dve stranki, in sicer Slovenska ljudska stranka in Slovenski krščanski demokrati, čeprav se je pozneje izkazalo, da ideja ni bila posrečena. Z združitvijo je razpadla takratna Drnovškova vladna koalicija, združenje strank in Slovenska demokratska stranka pa sta oblikovala novo koalicijo. Mesto predsednika stranke in novega mandatarja prve desne vlade je prevzel dr. Andrej Bajuk. Bajuk je bil svež veter v slovenski politiki – svetovljan, državljan globalnega sveta, mislec in človek izven kalupa slovenske krščanske demokracije. Danes je od “njegove” stranke ostalo kvečjemu le še ime, preostanek stranke pa se je od idealov prostega trga, konservativnih vrednot in sodelovanja oddaljil. Kaj potrebuje NSi, če želi še kdaj (so)oblikovati politiko? Opažanja kažejo, da je NSi zadnja leta razklana stranka – stranka dveh frakcij.
“Antijanšistična” frakcija
Ljudmila Novak in njen krog privržencev na čelu z Janezom Pogorelcem (nekateri tja vključujejo še generalnega sekretarja stranke Roberta Ilca) so ustvarili svoj osrednji politični program, ki je podoben idejam levih političnih strank. Znan je njihov napad na prvaka opozicije Janeza Janšo in tihe sugestije, da njegovo vodstvo največje desne stranke nekako ni legitimno in da desnica ne zmaguje na volitvah prav zaradi njega. Ta struja NSi sicer nima odgovora na vprašanje, zakaj je predzadnji predsednik CK ZK Milan Kučan na prvih predsedniških volitvah leta 1990 premagal političnega disidenta, ki se je pred komunistično oblastjo moral odseliti v Nemčijo.
Ta struja pravzaprav ima odgovor, vendar ga ne upa glasno izreči. Kriv ni Janša, kriva je trajna ukrivljenost v levo, saj del slovenske desne volilne populacije pomorjen in zabetoniran leži v rudarskih jaških. Ta frakcija je sicer poleg napadalnosti do opozicijskega prvaka poznana tudi po egalitarističnih modelih ekonomskega upravljanja v primerjavi z drugim delom stranke.
Pragmatična frakcija
Drugi del stranke na čelu z Matejem Toninom, Jernejem Vrtovcem in Janezom Ciglerjem Kraljem (v času Janševe vlade tudi Mark Boris Andrijančič) je bolj pragmatičen in išče rešitve znotraj desnice, ki trenutno obstaja. Namesto tega bi lahko s svojimi sedmimi odstotki krojil usodo desne politike in celo posredno kadriral prek SDS. Ta del občasno zagovarja tudi konservativna družbena in liberalna ekonomska načela, ki so v duhu dr. Bajuka.
Tudi ta pragmatični del stranke je vedno bolj podvržen pritiskom “levega” dela stranke, ki ga med drugim podpira tudi podjetnik Janez Škrabec. Prav zato ni bilo za poznavalce nobeno presenečenje, ko je Tonin dve leti nazaj šokantno izjavil, da stranka NSi ne bo več sodelovala v vladah, ki jih bo vodil Janez Janša, in sicer neodvisno od dejstva, kot je sam priznal, da je z Janšo v preteklosti izredno korektno sodeloval.
Stranka NSi dolgo ni prispevala podpisov za parlamentarno preiskavo
Prav tako stranki in njeni kredibilnosti ni bilo v čast, da ni želela podpisati zahteve za parlamentarno preiskavo domnevno spornih in koruptivnih poslov predsednika vlade Roberta Goloba. Vidni predstavnik Nove Slovenije in član njenega izvršilnega odbora Janez Pogorelec je posredovanje podpisov celo obljubil, vendar tega na koncu ni izpolnil. Njegov odgovor oziroma izgovor v navezavi na neizpolnitev obljubljenega je bil za mnoge dokaz, da se je stranka sprenevedala.
Kot je znano, je poslanska skupina SDS že na začetku mandata pripravila zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave domnevnega nezakonitega financiranja politične stranke Gibanje Svoboda in spornih poslov Roberta Goloba v podjetju GEN-I. K podpisu so povabili tudi poslansko skupino NSi, ki vse do danes teh podpisov ni bila pripravljena prispevati. Naj spomnimo, da mora državni zbor odrediti parlamentarno preiskavo, če to zahteva tretjina poslancev, zato so bili podpisi NSi nujno potrebni.
Na koncu so vendarle prevladale racionalnejše glave, stranka NSi je prispevala podpise za parlamentarno preiskavo, zato bosta zdaj SDS in NSi v DZ preiskovala kar delo celotne slovenske energetike v zadnjih desetih letih in ne le Golobovih domnevnih spornih poslov. Še vedno je marsikomu na desnici ostal grenak priokus, da se je to zgodilo šele tedaj, ko je moral zaradi politično-medijskih pritiskov odstopiti “njihov” direktor Darsa, edini “preživeli” direktor kadrovske čistke revanšistične Golobove vlade.
Celo poslanka svobodnjakov priznala sodelovanje GS in NSi
Naj spomnimo, da je Matej Tonin trdil, da je domnevni “podmizni” dogovor med Gibanjem Svoboda in NSi le plod domišljije, in zagotavljal, da ne obstaja. Da je dogovor še kako obstajal, je na ustavni komisiji potrdila kar poslanka Gibanja Svoboda Lucija Tacer, ki se je “zahvalila partnerici Novi Sloveniji za kooperativno sodelovanje”.
Tonin lahko normalizira svojo bruseljsko izpostavo
Prav tako je mogoče videti, da je stranka na razpotju v navezavi na svoje vodstvo, saj Matej Tonin, ki je do zdaj predstavljal vodstvo stranke, ne bo več dovolj prisoten v Sloveniji, odkar je zadel na bruseljski loteriji. Lahko pa tudi na tej ravni stranka poskrbi za spremembe. Ljudmila Novak se do zdaj v Bruslju praviloma ni postavljala za desne politične interese, velikokrat pa se je za leve, kar je pomenilo, da ima levica neuradno enega poslanca več. Na tej ravni lahko Tonin vsaj normalizira zadeve in kdaj podpre tudi kakšno iniciativo, ki jo predlagajo evropski poslanci iz stranke SDS.
NSi mora postati resen partner na desni
NSi tako ne more postati kredibilna stranka na desnici. Sedenje na dveh stolčkih in miniranje resničnih ideoloških partnerjev na desnici je samomorilsko početje. Če želi NSi z Ljudmilo Novak in njeno frakcijo (nekateri ji pravijo “kučanistična” frakcija) stranko spremeniti v dvojčico SD, bo to brezplodno početje. Na levici namreč obstaja že cel kup strank, ki so tako ideološko leve kot napadalne do Janše, da zadovoljijo vse leve in levosredinske apetite. Če želijo ribariti v ribniku, kjer je na vsakem bregu že ducat ribičev, bodo na kopno potegnili zelo malo rib. Premalo, da bi še kdaj odpirali koalicijsko “ribarnico”.
V zadnjem času se porajajo vprašanja o tem, ali se bo stranka združila z SLS. V resnici to ni pomembno, saj se morata obe stranki najprej znotraj lastnih struktur dogovoriti, kaj želita v resnici predstavljati. Združevanje obrazov je povsem nepomembno. Pomembno je, za katere ideje se ti obrazi zavzemajo.
NSi se mora vrniti k svojim koreninam, ki jih je zasadil dr. Andrej Bajuk. Te so družbeno konservativne, ekonomsko pa izrazito liberalne. Naj spomnimo, da smo se nazadnje resno pogovarjali o privatizaciji v času Bajukovega mandata v vlogi ministra za finance v prvi Janševi vladi. Vse prodaje državnih šampionov v času levih vlad so se zgodile, ko je bila leva politika zaradi popolne izropanosti t. i. državnih šampionov v to prisiljena.
Če torej NSi želi nadaljevati tradicijo krščanske demokracije v Sloveniji, mora torej nadaljevati Bajukovo tradicijo ekonomskega liberalizma in družbenega konservativizma, ne pa se skladno z doktrino “žlahtne” desnice tako zelo pomakniti na levo, da bo potem sabotirala svoje ideološke sopotnike v SDS in oglaševala družbeno liberalne, ekonomsko pa socialistične ideje.
Pot NSi je torej jasna. Stranka lahko sledi desni poti sodelovanja, ekonomskega napredka in zavračanja levega družbenega progresivizma, ki je povzročil erozijo vrednot. V tem primeru bo še kdaj sedela pri mizi, kjer “se bo izpogajala” (desna) koalicija. Če pa bo šla po “žlahtni” poti, kamor jo sili frakcija Ljudmile Novak, pa bo postala enako irelevantna, kot je bila zadnjih 10 let stranka SLS. Leta 2014 bi malokdo verjel, da bo tradicionalna stranka, kot je SLS (s sicer vmes prekinjeno tradicijo), nekoč postavljena na neparlamentarno margino. Pa se je zgodilo. Kako? Kot pri angleških torijih. Če želijo desne stranke tekmovati z levimi strankami v tem, katera je bolj leva (v Sloveniji pa še v tem, katera je bolj “antijanšistična”), bodo avtohtone leve stranke zmagale z izkušnjami. Živimo pač v takšnih časih, da je včasih tudi desne stranke treba opozarjati na najboljšo politično taktiko, torej na to, da so pač desne.
Mitja Iršič