Dileme glede strateške usmeritve Slovenije, ki so se sprožile ob obisku ameriškega ministra Pompea, kažejo na velik pomen zunanje politike in diplomacije. Tega neizpodbitnega dejstva se Slovenija po letu 2008 ni zavedala, njeni signali so bili nejasni in zmedeni. V znamenju te tradicije so nekateri komentatorji ob ameriškem obisku navijali za Kitajsko in proti Ameriki, kar je pomenilo navijanje proti Natu, Zahodu, Evropi in demokraciji. Prebujenje po dvanajstih letih je hvalevredno.
1. Odločanje, vodenje
Slovenska demokracija se je začela v okviru ureditve, ki je veljala pred demokracijo in pred državo. Začela se je kot “demokratična opozicija” (Demos) nedemokratični oblasti nedemokratične države. Prve volitve so bile v marsikaterem pogledu socialistične, poleg tega je imel nekdanji režim na razpolago veliko vzvodov, ki so mu pomagali k nezasluženemu volilnemu rezultatu in dolgemu življenju kljub koncu hladne vojne in kljub epohalnemu polomu socializma. Tako je bil namesto kandidata Demosa (1990-1992) za predsednika (predsedstva) republike izvoljen nekdanji predsednik Zveze komunistov; raznolika koalicija Demos pa je bila enotna tako rekoč samo glede ločitve od Jugoslavije.
V minulem tednu, ko je ameriški državni sekretar Mike Pompeo obiskal Slovenijo, se je povečalo zanimanje javnosti in novinarjev za zunanje zadeve. V tem času so za komentarje prosili tudi pisca teh vrstic, ki naj bi zaradi svoje razmeroma dolge diplomatske kariere poznal običaje in posebnosti (ozadja?) tega zanimivega področja državne administracije.[2] Ena od značilnosti slovenske diplomacije je bila, da si je – poleg uveljavljanja države v tujini – doma prizadevala za avtonomijo v razmerju do drugih državnih organov, tj. do predsednika države, do parlamenta in celo do predsednika vlade oz. njegovega kabineta.[3] V tem zadnjem primeru ni bila vedno uspešna, saj zunanji minister in diplomati spadajo v okvir vlade, v kateri ima minister pobudo, predsednik pa zadnjo besedo.[4]
V trenutku, ko to pišem, se v medijih razvija polemika o pristojnostih notranjega ministra, ki so navsezadnje podobne pristojnostim drugih ministrov. Po mnenju vplivnih medijev naj bi bil minister odgovoren za vse organe, urade in sodelavce MNZ, npr. za policijo; pristojnosti za vodenje teh organov, uradov in sodelavcev pa naj ne bi imel. Za enote v okviru notranjega ministrstva naj bi veljalo nekakšno samoupravljanje. Tako kot je zunanji minister pristojen in odgovoren za diplomate, tako je obrambni minister pristojen/odgovoren za vojake, notranji pa za policiste; za celo vlado in za vse ministre pa je pristojen in odgovoren predsednik vlade. Govoriti o avtonomiji policije v razmerju do notranjega ministra ali diplomacije v razmerju do zunanjega ministra je sprto z logiko administracije. Zahteva po neodvisnosti organov in uradov znotraj ministrstev morda služi želji po obvladovanju policije (ali diplomacije ali vojske) ne glede na sestavo vlade. V Sloveniji za avtonomijo policije navijajo tiste stranke, ki so zgodovinsko obvladovale policijo in ki želijo obvladovati policijo ne glede na to, ali so v vladi ali ne. V kritičnih ali negotovih situacijah lahko neodvisnost vojske (policije, diplomacije) sproži razkroj sistema, npr. državni udar. Stabilne politične ureditve temeljijo na večinskem volilnem sistemu, ki proizvaja majhno število strank, pogosto samo dve; zmaga na volitvah pa omogoča trdno vlado, katere člani imajo enake ali podobne vrednote, saj so pred volitvami skupaj oblikovali vladni program.V stabilnih političnih ureditvah praviloma ne prihaja do sporov med vlado in predsednikom republike. V ustavnih monarhijah so državni poglavarji avtomatično zavezani vladi, v predsedniških sistemih predsednik države običajno usmerja tudi vlado[5], v ostalih stabilnih sistemih pa predsednika republike volijo v parlamentu, da med njim in vladno večino ne more priti do nasprotovanja. Volitve predsednika republike po večinskem sistemu – medtem ko za vlado velja proporcionalni sistem – so svojevrstna rešitev, ki nujno izziva spore.
2. Zadrege, zapleti, spori
Položaj se lahko zaplete v koalicijskih vladah, še posebej v tesno sestavljenih koalicijah, v katerih predsednik vlade in zunanji minister prihajata iz različnih strank. Po volitvah leta 1990 je Lojze Peterle želel za zunanjega ministra postaviti Marijana Majcna, oktobra 1991 pa je z ministrskega položaja nameraval odstaviti pisca teh vrstic. Zunanje ministrstvo je ponujal Janezu Drnovšku, ki je takšno kombinacijo odklonil. V šibkih koalicijah, ki imajo v parlamentu komaj kak glas prednosti pred opozicijo ali so celo manjšinske (kot je bilo v primeru Šarčeve vlade), imajo ministri, ki niso člani iste stranke kot predsednik, “možnost izsiljevanja” (blackmail potential). Tako v prvi (Peterletovi) kot v drugi in tretji slovenski (Drnovškovi) vladi sta ministrski predsednik in zunanji minister prihajala iz različnih strank, vendar je konec oktobra 1994 prišlo do krize in izstopa zunanjega ministra (L. Peterleta). S četrto slovensko vlado se je vrnila strankarska skladnost, ki je vladala do 10. vlade, v kateri sta bila predsednik vlade (Janša) in zunanji minister (Erjavec) iz različnih strank, kar ni bila dobra rešitev. Podobne neskladnosti, ki pa so bile premagane zaradi oportunizma, so bile značilne vse do nastopa 14. (Janševe) vlade, v kateri je spet prišlo do skladnosti.
V vseh obdobjih je prihajalo do napetosti med uradom predsednika republike in kabinetom predsednika vlade oz. med dvema predsednikoma. Milanu Kučanu se je vedno zdelo, in njegovi svetovalci so pogosto dajali izjave, da je ustava preveč omejila predsednika republike. Večkrat se je pritoževal tudi piscu teh vrstic. Iz različnih razlogov so Drnovškove vlade bolj omejevale predsednika republike kot Peterletova. (Nekoč naj bi bil Kučan Peterletu predlagal sporazum o njunem skupnem vladanju.) Med Kučanom in Drnovškom se je večkrat iskrilo v zvezi z določanjem govornikov na državnih proslavah in na zasedanjih Generalne skupščine OZN v New Yorku. Na proslavi desete obletnice neodvisnosti naj bi na Drnovškovo povabilo nastopil nemški kancler Gerhard Schröder, Kučan pa je komentiral: “Kaj pa nam ima Schröder povedati?” Ko se je v slovenskih časopisih razvnela polemika o drugi svetovni vojni in nacizmu, me je po telefonu poklical Schröderjev zunanjepolitični svetovalec Michael Steiner in me vprašal, ali naj Nemci odložijo obisk. Na koncu se je iz programa umaknil Drnovšek, poleg Schröderja, ki je imel imeniten govor, pa je nastopil Kučan.[6] Sicer je glede prestižnih nastopov obveljal dogovor o pariteti: enkrat je govoril Kučan, drugič Drnovšek. Zelo dramatično je bilo tudi podpisovanje pristopne pogodbe z EU aprila 2003 v Atenah. Ob tej priložnosti naj bi z govorom nastopil tudi predstavnik Slovenije, vendar se Drnovšek in Anton Rop nista mogla sporazumeti, kdo naj bi to bil. Do zadnje minute se ni vedelo, koga bodo poklicali na oder. Drnovšek ali Rop sta si bila pripravila vsak svoj govor. Na koncu je govoril Drnovšek. Med letoma 2002 in 2004 je bilo med uradom predsednika republike in kabinetom predsednika vlade (Anton Rop) kljub strankarski skladnosti nekaj problemov, medtem ko je bilo sobivanje po nastopu Janševe vlade (2004) kljub strankarski neskladnosti miroljubno. Skladnost, ki je bila problematična in škodljiva, se je vrnila s parom Danilo Türk – Borut Pahor leta 2008. Enotnost vseh oblasti se je v Sloveniji začela leta 2008 in je s kratko prekinitvijo leta 2012 trajala vse do pomladi 2020.[7]
Za uspeh in trdoživost vlad in njihovih predsednikov je praviloma odločilna notranja politika. Ko bi bila odločilna zunanja politika, bi se 8. slovenska (Janševa) vlada obdržala tudi po letu 2008, saj je imela za sabo uspešno predsedovanje Evropski uniji. Tupatam – v bolj oddaljenih časih – so izjeme veljale za zunanje ministre, katerih mandati so včasih trajali prav dolgo ne glede na stranko na oblasti. Ledino je oral francoski minister Charles-Maurice de Talleyrand-Périgord, ki je najprej služil revolucionarnemu direktoriju, nato Napoleonu, na koncu pa še Ludviku XVIII. Znani primeri trdoživosti so jugoslovanski Koča Popović (12 let), sovjetski Andrej Gromiko (28 let) in ruski Sergej Lavrov (ki je minister postal pred 16 leti). Za ameriške razmere je imel dolgo kariero Henry Kissinger (ki je bil šest let svetovalec za nacionalno varnost, nato pa štiri leta zunanji minister). Za nemške razmere je bil izreden rok trajanja Hansa Dietricha Genscherja. Bil je minister pod socialdemokratskim in krščanskodemokratskim kanclerjem – vsega skupaj 18 let. Trdoživost je najbrž treba pripisati diplomatskim spretnostim.
3. Pripetljaji, spodrsljaji
Novinar znane slovenske televizijske hiše je na dan obiska ameriškega državnega sekretarja Mikea Pompea želel izvedeti kakšno zanimivo podrobnost v zvezi s sestanki in pogovori med zunanjimi ministri: kaj si povedo off the record, kaj se dogaja zunaj ali v ozadju uradnih pogovorov … Če se ne motim, je novinar predpostavljal, da med zunanjimi ministri obstaja nekakšna stanovska miselnost, ki meji na prijateljstvo in solidarnost; ki vsebuje zanimive sestavine od svetovljanstva in diplomacije do pritlehne notranje in strankarske politike. Te predpostavke do neke mere držijo, vendar se odnosi tudi razlikujejo. Skupna značilnost zunanjih ministrov je seveda, da so (praviloma) resni in kulturni sogovorniki, da so – kadar gre za državne zadeve – previdni in zadržani, sicer pa družabni in prijetni ljudje.
Od ameriških državnih sekretarjev/sekretark sem se večkrat srečal z Lawrenceom Eagleburgerjem, z Madeleine Albright in Condoleezo Rice. Z Eagleburgerjem in z Albrightovo sem se sestajal in se pogovarjal o vseh mogočih rečeh – tudi potem, ko sta prenehala biti ministra – tudi privatno. Riceova je bila ljubezniva, nekoč – ko sem predsedoval OVSE – pa je bila tudi zahtevna. Po telefonu me je pozivala, naj moj odposlanec Lojze Peterle končno uredi zadeve v Kirgiziji, vendar je šlo vse narobe. Navsezadnje so morali Američani rešiti Peterleta iz nekega uličnega spopada. Eagleburger je bil strasten kadilec, vendar so mu zdravniki prepovedali kajenje. Vedoč, da kadim tudi jaz, me je sredi nekega sestanka v State Departmentu prosil za cigareto, ki sem mu jo po omahovanju tudi dal; potem je pogovor postal bistveno bolj prijazen.
V svoji karieri sem se srečeval tudi s kitajskimi zunanjimi ministri. Li Čaošing mi je nekoč razlagal sistem kitajske pisave in moje ime napisal s kitajskimi pismenkami. Z ruskimi zunanjimi ministri smo imeli veliko stikov: z Andrejem Kozirevom, Igorjem Ivanovom in Sergejem Lavrovom. Kozirev je bil v Ljubljani in je obiskal Gostilno pri ruskem carju; ob obisku v Moskvi pa je žena Igorja Ivanova povabila mojo ženo na kosilo.
Najbolj družaben in duhovit od vseh zunanjih ministrov je bil Hans Dietrich Genscher, ki je na večerji, ki smo mu jo priredili, ves večer pripovedoval šale, sicer pa sem imel z njim vrsto osebnih pogovorov, ki so zadevali združevanje liberalnih strank, včlanjevanje v EU in Nato (Genscher je mislil, da Nata ne potrebujemo, če bomo člani EU), odnose z mediji, jugoslovansko krizo …
O prijateljevanju z zunanjimi ministri sem pisal večkrat. S poznejšim hrvaškim ministrom Miomirjem Žužulom sva bila istočasno veleposlanika v Washingtonu. Ko je nehal z ministrsko kariero, je postal veleposlanik v ZDA tudi Geza Jeszenski; eno najbolj prijetnih srečanj pa sem imel s poljskim zunanjim ministrom Krzysztofom Skubiszewskim, ki je bil pred tem univerzitetni profesor in je pogrešal akademsko življenje. Češki zunanji minister Cyril Svoboda mi je pokazal okno, skozi katero so leta 1948 porinili znamenitega Jana Masaryka; Svobodova naslednika Saša Vondra in Karel Schwarzenberg pa sta bila tako rekoč moja somišljenika. S češkim Vondro in švedskim Carlom Bildtom sem nekoč preživel konec tedna v italijanski Parmi; v Italiji in seveda v Ljubljani pa sem večkrat razpravljal in odlično obedoval z Giannijem de Michelisom. Portugalski kolega Luis Amado in soproga (minister je pred mano predsedoval Svetu EU za splošne zadeve in zunanje odnose) sta naju z Marjetico ob koncu portugalskega predsedovanja povabila na silvestrovanje na Madeiro; ob začetku francoskega predsedovanja pa sta naju v pariški Quai d’Orsay povabila Bernard Kouchner in njegova spremljevalka Christine Ocrent: lepše in bogatejše opremljene pisarne zunanjega ministra nisem videl nikjer.
Nepozaben je bil sestanek članov Kontaktne skupine za (nekdanjo) Jugoslavijo na Brdu v času slovenskega predsedovanja januarja 2008. D’Alema, Kouchner, Miliband, Solana, Steinmeier in pisec teh vrstic smo se dogovorili, da o sestanku zaradi velike občutljivosti v zvezi z deklaracijo o neodvisnosti Kosovega ne bomo obveščali javnosti. Kot se v časih požvižgavanja dogaja vse pogosteje, smo lahko naslednje jutro brali podrobno poročilo o našem srečanju v italijanskem levičarskem časopisu La Repubblica. Žvižgač je bil kar italijanski zunanji minister.
Dileme glede strateške usmeritve Slovenije, ki so se sprožile ob obisku ameriškega ministra Pompea, kažejo na velik pomen zunanje politike in diplomacije. Tega neizpodbitnega dejstva se Slovenija po letu 2008 ni zavedala, njeni signali so bili nejasni in zmedeni. V znamenju te tradicije so nekateri komentatorji ob ameriškem obisku navijali za Kitajsko in proti Ameriki, kar je pomenilo navijanje proti Natu, Zahodu, Evropi in demokraciji. Prebujenje po dvanajstih letih je hvalevredno.
dr. Dimitrij Rupel
[1] Če se ne motim, sem na Ministrstvu za zunanje zadeve preživel 3800 dni (med letoma 1990 in 1993, pozneje pa med letoma 2000 in 2008).
[2] Karl Erjavec je bil minister za zunanje zadeve 2380, Lojze Peterle 814 dni.
[3] Konkurenca med zunanjim ministr(stv)om in kabinetom predsednika vlade se pojavlja tudi drugod. V ZDA gre za tekmovanje med državnim sekretarjem, ki vodi State department, in svetovalcem za nacionalno varnost, ki ima pisarno v Beli hiši; podobno je v Nemčiji, kjer ima kancler(ka) svojega zunanjepolitičnega svetovalca. Merklovi je svetoval vplivni Christoph Heusgen, ki ga je nasledil Jan Hecker.
[4] Janez Drnovšek je bil predsednik vlade 3693 dni, Janez Janša – doslej – malo manj kot 2000 dni, Lojze Peterle pa dve leti.
[5] Sicer pride do kohabitacije, kot se je zgodilo v Franciji leta 1986, ko je v času socialističnega predsednika Mitterranda na parlamentarnih volitvah zmagala konservativna stran in ko je predsednik vlade postal Jacques Chirac.
[6] Glej Dimitrij Rupel, Prevzem zgodbe o uspehu, Ljubljana 2004, str. 25.
[7] V začetku je bil predsednik vlade Lojze Peterle, ki je predstavljal SKD, državotvorne resorje in predsedstvo parlamenta pa je imela v rokah SDZ. V času, ko so vladi predsedovali Peterle, Drnovšek in Bajuk, je bil predsednik republike (od vseh, tudi od Drnovška precej različni) Kučan. Leta 2002 so bili na vseh treh položajih (PR, PV in MZZ) člani iste stranke, vendar se je ta enotnost nehala leta 2004, ko je vlado prevzel Janša. Po letu 2008 se je enotnost, ki se je vzpostavila s trojico Türk-Pahor-Žbogar, nadaljevala (s premorom 2012) do leta 2020.