Že kar nekaj časa nas MSM z nacionalko vred prepričujejo, da bo nov kandidat za premiera z vložitvijo nezaupnice rešil Slovenijo Janeza Janše. Iz njegovih številnih nastopov je očitno, da nima nobenega resnega državniškega programa, ampak sledi le ponarodeli levičarski agendi – “Samo da ne bo Janša!”
In kaj potem? Ah, bo že kako! Še nikoli doslej v samostojni Sloveniji se nismo srečevali s tako očitnim in preprostim nasprotjem med dvema političnima agendama.
Z ene strani imamo agendo sedanje vlade, ki jo določa reševanje številnih državniških problemov, sedanjih in bodočih. Kako preprečiti kolaps gospodarstva in turizma in kako pripraviti čim hitrejše okrevanje po pandemiji, se sprašuje minister Počivalšek – najbolj zanesljivo s to vlado! Kako poživiti kmetijstvo in podeželje ter končno zagnati demografski sklad, se je spraševala Pivčeva – najbolj zanesljivo s to vlado! Kako preprečiti dokončni kolaps slovenske vojske, se sprašuje Matej Tonin – najbolj zanesljivo s to vlado! Kako sanirati zanemarjeno področje DSO-jev in končno vzpostaviti učinkovito mrežo dolgotrajne oskrbe, se sprašuje minister Janez Cigler Kralj – najbolj zanesljivo s to vlado! Kako pridobiti evropska sredstva, miriti notranje evropske spore in negovati plodne odnose s sosednjimi državami, se sprašujeta Anže Logar in Janez Janša – najbolj zanesljivo s to vlado!
Še tisoče drugih vprašanj, pomembnih za slovenski narod, si postavlja sedanja vlada z ministri. In vsi se zavedajo, da je ta vprašanja najbolj zanesljivo možno reševati v sedanji vladni sestavi. Oblast jim očitno ni cilj ampak sredstvo za dosega državniških ciljev.
Primitivna agenda izključevanja
Z druge strani pa imamo en sam očitni cilj, “samo da ne bo Janša!” Če KUL opozicija ne bi bila tako slepo zakopana v svojo primitivno agendo izključevalnosti, bi ne samo narodu ampak tudi sebi prihranila marsikateri boleč in škodljiv konflikt. S tako agendo ni možen noben dialog, nobeno sodelovanje, saj gre za slepo sovraštvo brez vzrokov in argumentov. Če si z nekom skregan, se lahko pobotata, če se spustita v razpravo, zakaj sta skregana. Kaj je kdo komu storil in kaj mu je ta tako zelo zameril. V dialogu med normalnimi ljudmi se marsikateri slon razblini v muho.
Res je, tudi v politiki se ljudje prepirajo. A običajni politiki se običajno prepirajo o ciljih, ki naj bi jih z določenimi agendami dosegli. A če smo iskreni, so končni cilji mnogokrat enaki in so razlike le v postopkih in sredstvih za dosego teh ciljev. O teh se pa lažje pogaja in usklajuje. Dolgoročni politični spori, ki temeljijo le na osebnostni antipatiji do določenega politika, so pač znak političnega primitivizma. Dobesedno smešno otročje je, če kdo v krogu resne politike svojo slepo neutemeljeno antipatijo “utemeljujejo” z očitkom, da sogovornik prepogosto tvita, pri čemer mu ne more očitati nobene laži ampak kvečjemu nekoliko drugačno mnenje.
Vsekakor so KUL stranke doslej pokazale že preveč političnega primitivizma in povzročile že preveč škode, da bi se človek lahko veselil njihovega ponovnega vzpona na oblast. Izključevalnost, na kateri tudi KUL-stranke gradijo svojo politično agendo, je tako usodna za narod, da sta ji ekonomist Daron Acemoglu in politolog James A. Robinson pred leti posvetila več kot petsto strani obsežno knjigo z naslovom “Zakaj narodi propadajo?”
Cirkus okoli nezaupnice povzroča zmedo, prepire, blodnjavost
In če se bodo kandidatu KUL-opozicije uresničile sanje po oblasti in se bo uresničil njihov edini in končni cilj, “samo da ne bo Janša!”, potem se upravičeno vprašamo – kaj pa potem? Ah, bo že kako! si nekje v podzavesti odgovarjajo. A tega “kako” očitno ne bo določal on, novi premier, ampak tisti, ki že sedaj vlečejo niti lutkovnega gledališča slovenske leve politike. Sicer pa ni pričakovati, da bo nezaupnica uspela. Ves ta cirkus torej povzroča le zmedo, prepire, slabo voljo in usmerjanje pozornosti v brezplodno blodnjavost. Vendar je, kot so včasih rekli, “vsaka stvar za nekaj dobra!”
In kaj naj bi bilo v tem primeru dobro? Če nič drugega postaja očiten sistem najbolj zavržene globoke korupcije kupovanja poslancev in politikantska pokvarjenost računskega sodišča oziroma njegovega predsednika. Upajmo, da bodo vsaj ti razgaljeni primeri pokvarjenosti sodno procesirani in bomo končno začutili, da slovenska država premore vsaj minimalno odpornost do najvišje institucionalne korupcije, ki še vedno kot rak razjeda slovensko državo.
France Cukjati