fbpx

V blodnjah virtualnega sveta

Predsednik Zbora za republiko France Cukjati. (Foto: Nova24TV)

Trideset let slovenske države je tudi trideset let poskusov slovenske medijske mašinerije, kako očrniti in krivo obdolžiti tisto politično opcijo, ki je uspela osamosvojiti in hotela demokratizirati slovensko državo. Debele knjige so že napisane o lažeh, diskreditacijah in krivičnih sodnih postopkih, s katerimi se je neprestano gradila umazana podoba politikov, ki globoki državi niso po godu. Predvsem sedaj v času pandemije smo dobili pobesnelo ustvarjanja lažne oziroma izkrivljene podobe delovanja sedanje vlade in premiera.

Mesece in mesece so mediji z nacionalko vred ponavljali refren, “Samo z Janšo pa ne!” in mnogi so temu podlegli. Vso pomlad so slovenski “raziskovalni novinarji” namigovali in dokazovali fantomsko koruptivnost nabave zaščitne opreme in mnogi so zgubili zaupanje v vladne protiepidemske ukrepe. Novinarski bistroumneži so pridno pisarili v tujino, kako slovenski premier surovo zatira medijsko svobodo in obvladuje ves slovenski medijski prostor. Zadnje čase pa kar naprej poslušamo, da bo zdaj, zdaj zagotovljenih dovolj glasov za konstruktivno nezaupnico. Očitno po načelu, da če bomo res verjeli v svojo domišljijo, se bo tako tudi zgodilo!

Oglejte si še: Vsaj malo sonca

Pa ni tako. Tudi to je le utvara in svet laži! Dobili smo slovenski blodnjak namišljenega sveta.

Ni človek gospodar resnice
Človek ne more ustvarjati resnice, lahko jo le odkriva, če je dovolj iskren in pošten. Samovoljno lahko ustvarja le izmišljotino, laž in samoprevaro. Ustvari lahko le virtualni svet laži. In slovenska medijska mašinerija je zelo sposobna ustvarjati namišljen miselni svet, ki večinoma sloni  na črno-beli ideologiji o “reakcionarjih”, “homofobih”, “ksenofobih”, “fašistih” in kar je še takih sočnih izrazov. S tem dobimo virtualni svet psovk in obtožb, ki ne potrebujejo dokazovanja, pomenijo pa obsežen prostor slepega sovraštva. Težki časi pandemije že sami po sebi ponujajo politikantskim medijem priložnost, da karkoli Janševa vlada stori, razglasijo za napako in po možnosti za korupcijo, diktaturo ali celo fašizem. Trditev, ki se jo kar naprej orkestrirano ponavlja, pa ni potrebno niti utemeljevati, da doseže svoj cilj, ki je najmanj v nezaupanju in zavračanju vladnih ukrepov.

Foto: STA

Ustvarjanje in vsiljevanje namišljenega sveta je v Sloveniji bolj usodno kot sama covid pandemija. Masovna industrija laži – od koruptivne nabave zaščitne opreme pa vse do “izmišljenega” virusa – je slovensko javnost zabetonirala v “življenje v laži”. Vsi, ki so se prepustili temu valu virtualne resničnosti, so pri tem izgubili pomemben del svoje kritičnosti, samostojnosti in pokončnosti. Masovna gibanja preteklega leta, od petkovih demonstracij do poulične histerije s pljuvanjem po slovenski vojski in pozivanjem k pobijanju, so posledica življenja v takem namišljenem sovražnem svetu.

Človek, ki nima občutka za resničnost, je zelo dovzeten za hujskanje in uporaben za pocestno histerijo, ni pa uporaben za resne naloge. General, ki pomembno bitko vodi na podlagi napačnih, lažnih, umišljenih, virtualnih dejstev, je nevarno neuporaben. Tudi politik, ki pri svojih odločitvah izhaja iz virtualnih dejstev, kot mu jih slikajo mediji, polni laži, je nevaren in neuporaben. Celo volivci, prepojeni z izmaličeno podobo resničnosti, niso garant demokracije.

Tu je izvor ne le velikih krivic ampak tudi usodnih političnih napak. Družba, ki je ustvarila namišljen svet, ne postane njegov gospodar, ampak namišljen svet sam postane gospodar njene usode.

Brez resnice ni demokracije
V virtualnem svetu, v svetu laži, je tudi zaupanje ljudstva v demokracijo, to je v volitve, parlament, vlado in državne institucije nepristno, navidezno, virtualno. Tudi slovenska “globoka država” ni demokratičnih načel nikoli spoštovala. Razen, kadar jih je uporabljala kot krinko svojega delovanja. Slovenska parlamentarna demokracija je v veliki meri še vedno le peskovnik, v katerem se igra globoka država, ki smo ji nekoč rekli “udbo-mafija”. Zadnje čase tudi tako, da izsiljuje poslance, jim grozi in ukazuje, kako naj glasujejo. Seveda ni sama v tem peskovniku, saj so v njem tudi entuziasti, iskreni domoljubi, ki ta peskovnik, to demokratično polje “spopada” sprejemajo zato, ker druge možnosti državniškega sodelovanja pač nimajo. Na tem političnem polju pa je zadnje čase tudi vse več pokončnih levo-sredinskih poslancev, ki se ne dajo prestrašiti in popustiti primitivnim grožnjam, izsiljevanjem in politikantskim pritiskom skrajno levičarske agende.

Leto 2020 si bomo zapomnili ne le po covidu ampak tudi po tem, da se je začela oblikovati politična druščina, ki ne naseda lažem in ne sledi virtualnemu svetu. Ne laž, ampak resnica je njeno orožje in tudi njena prednost. Ko bo iskrenih, zavzetih, pokončnih in samostojnih poslancev bistveno več kot tistih, ki jih premetava valovje umišljenega virtualnega sveta, bo Slovenija postala drugačna.

V političnih razpravah in prepirih gre vedno znova za spopad interpretacij, spopad med resničnim in virtualnim svetom, med resnico in lažjo. A še vedno se je in se bo laž prej ali slej razgalila, čeprav taki spopadi z lažjo državniško skrb po nepotrebnem izčrpavajo in ji puščajo neprijetne brazgotine.

Če kaj, nam politično turbulentno leto 2020 dokazuje, da je svoboda izpovedati resnico temelj humane in demokratične družbe. George Orwell je nekoč rekel: “Svoboda pomeni svobodno reči, da je dve in dve štiri. Če je to zagotovljeno, vse drugo sledi.”

France Cukjati