Angeliko Mlinar sem v življenju nekajkrat osebno srečal, pozorno pa sem spremljal njeno politično pot. Ko sem bil predsednik parlamentarne komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, sta me obiskala skupaj s Karlom Smollejem, ki je takrat predsedoval Narodnemu svetu koroških Slovencev (NSKS). Takrat je bila Mlinarjeva v tej krovni manjšinski organizaciji, ki predstavlja krščanski del slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem, generalna sekretarka. NSKS je jugoslovanska in slovenska država vedno potiskala na obrobje in mu namenjala čedalje siromašnejšo finančno podporo v nasprotju z Zvezo slovenskih organizacij, ki je nastala iz Osvobodilne fronte.
Predsednik komisije sem bil v času Pahorjeve vlade, ko je bil minister za Slovence zunaj meja Slovenije akademik Boštjan Žekš in je Angelika Mlinar hotela k njemu na pogovore o financiranju kar z odvetnikom. Žekš je bil po pripovedovanju sodelavcev šokiran in je ni sprejel. Njena pot poslanke liberalnega Neosa v avstrijskem parlamentu in kasneje v evropskem parlamentu je znana, manj znano je, zakaj jo je Neos izvrgel in ni želel, da bi pri njih še sedela v prvi vrsti. Našla si je obskurno stranko v Sloveniji, ki pa jo bo v teh dneh pripeljala do položaja ministrice.
Živim kilometer stran od meje, ki je pred sto leti razdelila Koroško na dva dela. Rad imam Koroško kot celoto, tudi na avstrijski strani imam nekaj dobrih prijateljev. In kar dobro poznam to zamejsko dušo. Veliko je Slovencev, ki vso energijo posvečajo obstoju slovenskega življa na Koroškem, prizadevajo si za ohranjanje slovenskega jezika, slovenske kulture, slovenske identitete. Bogato je življenje v mnogoterih društvih v Rožu, Podjuni in Zili.
Mlinarjeva je v prvi vrsti političarka in mora imeti višjo toleranco glede javne kritike
Ko te dni poslušamo vznesene besede, kako je ta vlada odprta in demokratična, da bo predstavnica manjšine postala ministrica v matični državi, in je vsak drugačen razmislek oklican za ksenofobnost in podobne neumnosti, se je pač treba malo ustaviti in se spomniti, da je Angelika Mlinar v prvi vrsti političarka. Bila je v avstrijskem parlamentu in bila je v evropskem parlamentu. In politiki morajo imeti višjo toleranco glede javne kritike. Njen izlet z Alenko Bratušek je pač želja po političnem preživetju, čeprav se na drugi strani zdi, da je kot političarka vendarle bolj sposobna kot Bratuškova, kar pa seveda sploh ni težko. Podobni pa sta si v tem, da bi za kariero in politični položaj, ki prinaša moč, naredili vse. Na to kaže njun dosedanji politični življenjepis. Nemara bi sklenili še pakt s hudičem. Mlinarjeve pred to ministrsko priložnostjo nacionalni eros ni tako vznemirjal, da bi vzela slovensko državljanstvo in bi v Sloveniji imela pravico voliti in biti izvoljena. Vrata avstrijske in evropske politike so se zanjo pač zaprla in skozi okno je poiskala priložnost v Sloveniji, ki je glede tega manj zahtevna. Res je, prej slovenskega državljanstva ni potrebovala, kajti lahko si zaveden koroški Slovenec z avstrijskim državljanstvom in s tem ni nič narobe. In res je tudi, da je avstrijskih državljanov, ki bi si želeli slovenskega državljanstva, le za prste ene roke. Obratno je kakopak drugače. Prodati nacionalno identiteto pa je seveda mnogo slabše kot prodati državljanstvo. Kako bo dvojna državljanka prebirala tajne dokumente slovenske države, diplomatske depeše in poročila Sove, pa je že druga zgodba.
Miro Petek