Sprenevedanje okrog Trumpa

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Ob branju poročil o domnevnih prestopkih ameriškega predsednika, za katere (nekateri slovenski) komentatorji pravijo, da mejijo na imperialno ali despotsko ravnanje, se kolikor toliko kritični bralec ne more izogniti vtisu, da gre za sprenevedanje, ki ga Sveto pismo opisuje z naslednjimi besedami: Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa”, in glej, bruno je v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.

Donaldu Trumpu so bolj ali manj argumentirano očitali umik ZDA iz pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (2016), čeprav umik še ni stopil v veljavo. Ob tem sporazumu se seveda postavlja vprašanje, koliko je – glede na to, da so ga tako rekoč avtomatično (s figo v žepu?) potrdile praktično vse članice OZN – dejansko zavezujoč, in kakšen je njegov praktičen pomen. Da pri takšnih splošnih  sporazumih nekaj ne štima, je pred dnevi pokazal podnebni vrh v Madridu. Trumpu so tudi očitali, da se je umaknil iz jedrskega sporazuma med Iranom, stalnimi članicami OZN in EU (Joint Comprehensive Plan of Action JCPOA, 2015). Kot je znano, je sporazum v glavnem odložil oz. upočasnil včlanitev Irana v klub držav z atomsko bombo. Trumpova odmevna odpoved sporazuma INF, ki sta ga bila podpisala Reagan in Gorbačov, pa je logična glede na ruske kršitve.

Po vsej verjetnosti so ruske kršitve INF resnejše od slovenskih kršitev Arbitražnega sporazuma (Drenik-Sekolec), ki ga je odpovedala Hrvaška? Pravzaprav bi morala Slovenija posnemati Trumpa in prva ona odpovedati sporazum, saj ga je škandalozno kršila Hrvaška, ko je sprejela slovensko podporo pri vključevanju v EU, ni pa uresničila drugega dela sporazuma v zvezi z ureditvijo meje. (O naivnosti pričakovanja, da bo Slovenija nagrajena za podporo Hrvaški, nima smisla govoriti.) Zadnje čase je v slovenskih medijih poleg šimfanja čez Trumpa veliko govora o neverodostojnosti naše jugovzhodne sosede. Prav verodostojna ni niti slovenska vlada. Očitali bi ji lahko recimo to, da ne izpolnjuje obveznosti glede izdatkov za obrambo. Namesto 2% daje za obrambo okrog 1% BDP. RTV Slovenija oz. MMC poroča:

Slovenija je z 1,02 odstotka BDP na 25. mestu … povsem na zadnjem, 29. mestu pa je Slovenija po deležu, ki ga iz obrambnega proračuna namenja za nakup nove opreme; lani je za to namenila 8,2 odstotka obrambnega proračuna, medtem ko smernice Nata za ta namen priporočajo vsaj 20-odstoten delež.

Čudežno ugodne odločitve pravosodja za vladajoči razred
Trump je tudi razglasil Jeruzalem za prestolnico Izraela, kar je mogoče razumeti kot demonstracijo brezpogojnega ameriško-izraelskega zavezništva. Po svoji odločnosti spominja na nasproten ukrep, kot je – s strani Slovenije večkrat napovedano – priznanje palestinske države. Ameriška politika in ameriški nacionalni interesi so drugačni – ne nujno manj primerni – od slovenskih. Ko bi imela Slovenija zaveznike kot Izrael, bi v njej tekla med in mleko.

V razpravah o predsednikovem odpoklicu (impeachment) so ameriški demokrati omenjali: problematične pomilostitve, zlorabo državljanskih pravic, neprimerno preusmerjanje javnih financ, nedostojne prepire, stalno zavajanje javnosti, izkoriščanje predsedniškega položaja za osebno bogatenje … Koliko takšnih in podobnih prestopkov bi lahko očitali slovenski politiki v zadnjem desetletju? Namesto “pomilostitev” bi za Slovenijo morali uporabiti izraz “za vladajoči razred čudežno ugodnih odločitev pravosodja”.

Trumpovi nasprotniki so navsezadnje za obtožbo izbrali dva člena:

  1. zloraba oblasti za pritisk na Ukrajino, ki naj bi predsedniku pomagala v volilni kampanji in škodila demokratskim tekmecem;
  2. oviranje Kongresa s tem, da je preprečeval pričanje in nasprotoval predaji dokumentov, ki jih je pri preiskavi okrog odpoklica zahteval predstavniški dom.

Rusofilni in jugofilni diplomati – neuspešno lobiranje
Neprekosljivo klasiko vmešavanja tujih držav v slovenske volilne in politične zadeve je opisal italijanski minister Piero Fassino, ki sta ga Milan Kučan in Ciril Ribičič leta 1991 rotila, naj Italija oz. Evropa ne “podarita” samostojnosti desnici (kot sta zgrešeno in zlohotno označila Demos). “Strici iz ozadja” so leta 2008 spodbudili objavo gradiva slovenskega MZZ (“washingtonske depeše”) v srbskih medijih; za veleposlanika pri Natu so določili osebo, ki je na sestanku Sveta (Nato Council) govorila rusko; za veleposlanika v Washingtonu pa pravovernega komunista, pri katerem so bile opazne simpatije z jugoslovansko obveščevalno službo. Opazka iz novejšega časa: slovensko bruseljsko lobiranje proti Hrvaški je bilo žal bistveno manj uspešno od hrvaškega proti Sloveniji.

Ciril Ribičič in Milan Kučan mnogo let po izdaji. (Foto: STA)

Podreditev parlamenta administraciji
Za vse te težave niso bile niti predpisane niti uresničene kakršnekoli sankcije; nasprotno, povzročitelji so bili praviloma bogato nagrajeni. V najnovejšem času pa sta se vendarle dogodili dve aferi, zaradi katerih bi slovenska javnost in poslanci morali razpravljati o odpoklicu županov, ministrov, morda celo predsednika vlade. V Sloveniji si skuša administracija s pomočjo pravosodja podrediti parlament. Najprej je, da bi se izmaknila parlamentarni preiskavi, parlament ovadila vladna Slovenska obveščevalno-varnostna agencija; zaradi nekaterih nespornih in bolj ali manj nedolžnih podatkov v poročilu Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) pa je tožbo zoper parlament napovedala vladna uradnica Simona Drenik, ki je sicer osebno znatno prispevala h krahu arbitražnega sporazuma in slovensko-hrvaških odnosov.

Foto: DZ

Toda Slovenija je navsezadnje bolj zapletena od Amerike. Slovenski predsednik vlade Marjan Šarec je 16. decembra 2019 v Državnem zboru[1] uporabil dve prispodobi: “lov na čarovnice” in “McCarthyjevo komisijo”. Bil naj bi dvojna žrtev: po eni strani je (kot Donald Trump) žrtev “lova na čarovnice”, ki ga uprizarjajo demokrati; po drugi strani naj bi bil (kot levičarski filmski igralec) žrtev makartizma, tj. histeričnega protikomunizma republikanskega senatorja Josepha McCarthyja. Poenostavljeno povedano: naš predsednik vlade je hkrati desničar in levičar, hkrati predsednik in igralec.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej članek Petra Jančiča “Šarec udaril čez lov na čarovnice in uhajanje zaupnosti, o Nataši malo”,  Spletni časopis, 16. december 2019.