Arhitekti zla

Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik Demokracije in predsednik Domoljubnih novinarjev Slovenije. (Foto: Arhiv Nova24TV)

Bolj predvidljivo ni moglo biti. Potem ko je George Soros v kolumni v New York Timesu zapisal, da bi morali Marku Zuckerbergu odvzeti nadzor nad družbenim omrežjem Facebook, ker bo drugače na ameriških volitvah znova zmagal Donald Trump, je sledil pogrom. V Sloveniji se je gonji denimo priključil Vojko Flegar, ki je v Dnevniku v članku z naslovom Facebookova svoboda govora je pravica do laži pozval k regulaciji družbenih omrežij. Čeprav Zuckerberg slovi kot podpornik levice, ki je dal na sončni strani Alp pooblastilo za »urejanje« neprimernih vsebin fakulteti za družbene vede, gojišču marksističnih kadrov in sovražniku vsega, kar je desno, to očitno ni dovolj.

Povsem običajni ljudje so za levičarski okus preveč dobesedno in v absolutnem smislu vzeli “svobodo in demokracijo”, ki sta bili premisi omrežij. In ko so avtomehanik Andraž, frizerka Anja, kuhar Tone in trgovka Micka končno dobili možnost, da povedo, kar si mislijo, je leva stran zgrožena ugotovila, da se velika večina na omrežjih ne strinja z njihovimi pogledi, da to ni tisto, kar so si oni zamislili; da bodo oni razlagali dogodke in razširjali ideje, ljudje pa jim bodo na omrežjih kimali in ploskali. Tudi zato je bil lani Boštjan Videmšek, novinar Dela, povsem obupan in je za nacionalno televizijo izjavil, da je največja težava, da je “interpretacijo sveta (…) prevzela popolnoma neizobražena drhal”. To je bila brez kančka dvoma ena najbolj totalitarnih izjav preteklega desetletja.

In poglejte, kaj se dogaja danes. Ko se je po odstopu Marjana Šarca odprla možnost, da bi vlado sestavil Janez Janša, je šla v zrak celotna mašinerija medijskega mainstreama. Tokrat je zastavonoša postal portal Necenzurirano, ki je kriminaliziral vlaganja zasebnih madžarskih vlagateljev v zasebne slovenske medije. Kot da bi dobil veter v jadra, se je zelo orkestrirano oglasil tudi Šarec in od organov pregona s pozicije moči zahteval policijsko preiskavo opozicijskih medijev. To ni bila samo vnovična groba zloraba oblasti, ampak napad na svobodno podjetniško pobudo, prost pretok blaga in kapitala, svobodo govora; to je bil poziv na vzpostavitev diktature.

Jasno je, da v tem primeru težava niso tuja vlaganja. Če bi bila, bi problematiziral vse medije, ki imajo tuje lastnike. Težava je, ker so ti mediji ideološko in vrednotno blizu opoziciji. Še huje. Ker so blizu stranki SDS in Janezu Janši. Slednjega demonizirajo deset, dvajset let in več, tik pred volitvami pošiljajo v zapor, delajo prav vse, da bi ga onemogočili. A kakor čas teče naprej in ljudje po družbenih omrežjih delijo svoja mnenja, toliko manj možnosti imajo, da svoj peklenski načrt pripeljejo do konca. Spoznanje, da jim Andraž, Anja, Tone in Micka ne verjamejo, ne delijo njihovega mnenja, jim za nameček na družbenih omrežjih še kaj zabelijo, ob tem da podpora največji opozicijski stranki v javnosti ne samo ni padla, ampak je narasla, je najbrž precej težak udarec njihovi samovšečnosti in egu. Duh je ušel iz steklenice, začasno ga nazaj lahko spravijo le z nasiljem. In kakor delujejo in izgubljajo tla pod nogami, se resnično bojim, da bo do tega prišlo.

Ne izbirajo sredstev za demoniziranje Janše
Entropija je njihova strast, življenjsko poslanstvo. Tega niti ne skrivajo več. Zdi se celo, da prav hrepenijo in se veselijo, da razgradijo še tisto nekaj malega, kar je zdravega ostalo v slovenski družbi. Zadnje dni so povsem pobesneli, kot povampirjene in hudobne podgane se zaganjajo na vse, ki jim niso pogodu. Lažejo, goljufajo in manipulirajo, da bi zmagali. Če bo treba, bodo uničili državo. Pri tem ne izbirajo sredstev. Janšo, njegove podpornike, opozicijske medije in tiste redke sredinske politike, ki še niso preveč prestrašeni, je pač treba uničiti na machiavellistični način; resnica in čast naj bosta prekleta. Oni so arhitekti zla.

Jože Biščak