Berlinski zid, Kučan in dediščina komunizma

Miro Petek

Ali je kdo ob vseh medijskih zapisih ob jubileju padca berlinskega zidu zaznal odziv kakšnega prebivalca nekdanje Vzhodne Nemčije, kako je bilo včasih boljše? Prebirali smo lahko množico zapisov, kako so mnogi razočarani, ker so pričakovali več (najbrž preveč) ali pa so mislili, da se bo Vzhod prej izravnal z Zahodom. Razočarani, ker so tisti bolj vzhodno od Berlina še vedno drugorazredni. So pa tudi drugi, ki so prepričani, da je priključitev vzhoda Nemčije k Zvezni republiki Nemčiji terjala prevelik finančni davek. Brez Vzhodnjakov bi bil standard na Zahodu še boljši. Kakorkoli, vsaj jaz pa nisem zasledil, da bi kdo izjavil, kako je bilo nekoč, v komunistični Nemški demokratični republiki, ki je bila demokratična le v imenu, boljše, kot je danes v enotni Zvezni republiki Nemčiji.

Ni bilo slišati tistega značilnega vsenavzočega slovenskega jamranja, kako je bilo v nekdanji Jugoslaviji boljše, kot je danes v samostojni Sloveniji. Tri četrtine Nemcev je v neki anketi podčrtalo, da danes živijo bolje kot v času berlinskega zidu. Smo pa pri nas prebirali izlive novinarske revščine in primerjave tega zidu z današnjim zavarovanjem državnih meja zaradi nezakonitih migracij, češ da se vzpostavljajo novi »berlinskih zidovi« ali »železne zavese«, kar je seveda tipično nepoznavanje zgodovine in današnje družbene realnosti, predvsem pa puhlo medijsko nakladanje. Nenaravne tvorbe razpadejo. Nemce so razdružili in ločili v dve državi, Slovence pa na silo združili v skupno državo. Vse je na koncu razpadlo, žal v nekdanji Jugoslaviji krvavo.

Res pa je, da se že na daleč vidi, ko v Berlinu prestopiš virtualno mejo med vzhodnim in zahodnim delom Nemčije. Toda za to ne gre kriviti Zahodne Nemčije. Vse to je mogoče spremeniti, urediti, posodobiti, to kakopak terja svoj čas in denar, najbolj pomembno pa je, da se je z zidom zrušil tudi komunizem, ki je družbeno zlo. Enako kot nacizem, fašizem in stalinizem. In države s komunistično družbeno ureditvijo so totalitarne in zločinske države, kjer ne poznajo demokracije, ne spoštujejo človekovih pravic, kjer ni socialne enakosti in družbene blaginje. To smo živeli v Jugoslaviji, to so živeli v vzhodnem socialističnem bloku skupaj z Vzhodno Nemčijo, tak režim živijo še danes v Venezueli, na Kubi ali v Severni Koreji.

Milan Kučan – škodljivi ostanek
Ko so v Berlinu rušili berlinski zid kot simbol komunistične tiranije, so v Sloveniji na meji z Zahodom graničarji jugoslovanske vojske še streljali na ljudi, ki so hoteli v svobodo. Ob teh priložnostih se je vedno treba spomniti Branka Masleše, ki je bil kot mlad preiskovalni sodnik na terenu navdušen na natančnim strelom graničarja v glavo nesrečnega begunca. Spomniti zaradi tega, ker je Masleša nato postal predsednik vrhovnega sodišča, kar tudi kaže na to, da se še vedno nismo otresli ostankov prejšnjega režima. Eden od teh škodljivih ostankov je tudi Milan Kučan.

Slovenija neprimerljivo boljša izbira kot Jugoslavija
Nekaj pa nam mora biti jasno: tudi če imamo na oblasti škodljivce ali vaške zabavljače, od Kučana dalje pa do Šarca, je samostojna Slovenija neprimerno boljša izbira kot Jugoslavija, in kdor žaluje za tistimi časi, je ali idiot, pokvarjenec ali provokator. Seveda pa samostojna država Slovenija ni tisto, kar smo pričakovali, kar smo si želeli in kar bi si nemara tudi zaslužili. Da je tako, smo velikokrat krivi sami, ker pač imamo oblast, kakršno izvolimo. Ali kot temu obrabljeno rečemo, imamo oblast, kakršno si zaslužimo. Če je bilo prej bolje, potem je za Nemce na vzhodu nujno vprašanje, ali si spet želijo zid, pa vojake na meji, streljanje ob prehajanju meje, pomanjkanje kruha, politično policijo Stasi, zanič avtomobile. In enako vprašanje za armado jugonostalgikov: si znova želite Golega otoka, zaprtih mej, Udbe, splošnega pomanjkanja?

Jugoslovanske oblasti so v letih 1949–1956 na Golem otoku zaprle več kot 13.000 političnih nasprotnikov.

Po zrušitvi berlinskega zidu, koncu hladne vojne in padcu železne zavese so mnogi v Sloveniji še nekaj časa upali, da bo komunistični režim preživel. Res je, dokler bo Kučan živ, popolna razgradnja dediščine komunizma ne bo mogoča. Celo več, danes je vse več klicev po restavraciji komunizma, kjer zastavo nosi parlamentarna stranka Levica. To ne kaže le s simpatijami z diktatorskim režimom v Venezueli in sprevrženo ikonografijo, temveč tudi z mnogimi predlogi, ki so celo za nekatere prenovljene komuniste preveč ortodoksni. Toda odgovornost je njihova: tako so si želeli in take so vzgojili.

Miro Petek