Vse od nastopa Tanje Fajon se stranka Socialni demokrati močno radikalizira. V ospredje stopajo ljudje, katerih edini program je patološko sovraštvo do Janeza Janše in vsega desnega. Svojo pozicijo pa šibko utrjujejo z lažmi in zavajanji. Tako smo lahko poslušali, kako imamo v Sloveniji diktaturo, ko smo imeli skoraj najmilejše ukrepe v Evropi. Poslušali smo, da vlada ukinja demokracijo, pa je lahko vsak levi jurišnik počel, kar je hotel, celo grozil s smrtjo najvišjim predstavnikom države. Poslušali smo, kako vlada obvladuje neodvisne medije, pa so ti vsak dan negativno poročali o tej isti vladi. Poslušali smo, da so ukrepi preveč strogi, in nato, da so premalo strogi. Stranka SD je pokazala, da je nekonstruktivna in destruktivna v najširšem pomenu besede.
Pa je res vse tako slabo? Je še upanje, da v Sloveniji dobimo normalno evropsko levico? Preprost odgovor je: da. V nedavnem intervjuju je vodja poslanske skupine SD Matjaž Han priznal, da je pojav stranke Levica botroval radikalizaciji levih strank. Tudi stranka SD je z neustavno Levico začela tekmovati, katera bo bolj ideološka, bolj sovražna, bolj zagrenjena. In SD je to bitko izgubila, saj skrajneži ne bodo nikoli volili Socialnih demokratov, če imajo na voljo bolj skrajno možnost. Prav tako Socialni demokrati niso posegli v sredinski volilni bazen, saj teme, ki jih, poleg sovraštva do Janše, zagovarjajo v stranki, ljudem niso blizu. Neomejeno sprejemanje migrantov se upira celo najbolj vernim levičarjem, prav tako se večini članstva upira poveličevanje LGBT-ideologije. Da niti ne omenjamo zelene agende, kateri so rdečo luč prižgali že delegati na nedavnem kongresu te stranke. Pričakovali so namreč večji boj za delavce, dobili pa sončne elektrarne in vetrnice.
Največji problem Socialnih demokratov pa je zagotovo Tanja Fajon. Od Slovenije in lokalnih problemov odtujena bruseljska milijonarka ne sodi k članstvu SD. Stranka, ki naj bi svojo energijo črpala iz delovnega ljudstva, je postala stranka tajkunov in snobovskih meščanov. Odtujenost vodstva stranke od volivcev se je pokazala tudi z izključitvijo enega najuspešnejših županov SD (op. p.: Emila Rojca) iz stranke. Tudi teren sporoča, da je trenutna vlada naredila za občine več kot katera koli leva vlada, kar je bilo jasno razvidno tudi iz besed župana Bovca, sicer člana SD. Dogodki stranke v sklopu njihove vseslovenske kampanje so bili katastrofalno obiskani. Na slikah se je vedno drenjalo več funkcionarjev stranke iz Ljubljane kot pa ljudi iz lokalnih okolij, ki naj bi jim bili ti dogodki namenjeni.
Kakor koli, stranka SD ima velik vodstveni deficit. Glavne vloge so prevzeli bodisi radikalni posamezniki tipa Štromajer bodisi od ljudi odtujeni privilegiranci tipa Goršek. Tiste pristne baze, ki še verjame v ideale socializma in boj za delavstvo, v stranki ni več. Vsaj v vodstvu ne. Stranka je tako pred velikim vprašanjem. Bo v SD zmagala radikalna struja, ki gradi na sovraštvu do Janše, ali pa bo zmagala zmernejša struja, v katero lahko štejemo Matjaža Hana, Dejana Židana, Predraga Bakovića, Soniboja Knežaka in Janija Prednika. Tudi s terena prihajajo informacije o vse močnejši opoziciji Tanji Fajon, ki je stranko s svojo snobovsko držo pripeljala na rob propada.
Stranka ima še nekaj potenciala, saj se v zadnjih dneh omenja možnost velike koalicije z SDS po naslednjih volitvah. Skrajneži v stranki so takšno sodelovanje takoj zavrnili, saj so zaslepljeni s svojimi partizanskimi idejami o pobijanju drugače mislečih. Druga stran stranke pa je bila tiho. Čas za odprto nasprotovanje Fajonovi očitno še ni dozorel, stranka pa je še vedno v primežu omrežij iz ozadja, ki žal krojijo njene korake. Eden takšnih je morebitna kandidatura Sandija Češka za predsednika stranke. Stranka delavcev, ponižanih in razžaljenih, revnih in onemoglih, bo na svoje čelo postavila tranzicijskega tajkunskega milijonarja? Nekateri v stranki so očitno izgubili stik z realnostjo. Časa do volitev pa je vse manj.
Matjaž Han je že ob poskusu z novim mandatarjem dejal, da se mora stranka v primeru neuspešne kandidature Erjavca začeti pripravljati na volitve. Od tistega fiaska mineva pol leta, stranka pa še vedno bije bitke z Janezom Janšo, ki jih ne more dobiti. Se bo SD septembra ustavila? Bo razmislila o novi platformi, s katero bo šla na volitve? Bo neradikalna struja udarila po mizi in rekla dovolj? Kajti retorika “z Janšo pa ne” na naslednjih volitvah ne bo več obrodila sadov. Pred stranko SD je edinstvena priložnost. Lahko je del prve koalicije, ki bo presegla tragično delitev Slovencev, lahko pa zaslepljena s svojim sovraštvom zdrsi v pozabo. Kajti v igri, kdo bo bolj sovražen in radikalen, bo vedno zmagala Levica.
Aleksander Rant, odgovorni urednik Nova24TV