Cepivo proti iracionalnosti 

Zala Tomašič (Foto: Demokracija)

V Sloveniji smo komaj pred kratkim spravili epidemijo kornavirusa pod nadzor in se počasi začeli vračati v normalno življenje, ko je splet že preplavila peticija proti obveznemu cepljenju proti koronavirusu. Čeprav današnje novice v 90 odstotkih poročajo le o epidemiji in da je skorajda vsak strokovnjak, znanstvenik in zdravnik javno razglasil, da se bomo lahko vrnili v popolnoma normalno življenje, šele ko se razvije cepivo in se populacija cepi, se je našla skupina ljudi, ki trdi, da cepljenje proti koronavirusu ne bi smelo biti obvezno. Cepljenje ni ideja samo naše vlade, Svetovna zdravstvena organizacija in UNICEF močno zagovarjata cepljenje (proti vsem nalezljivim boleznim, ne samo proti COVID-19). V večini uglednih zdravstvenih zbornikov lahko najdemo članke o mnogih prednostih cepljenja in prav tako o tem, da povezave med cepivi in avtizmom niso našli. 

Cepiva so v zadnjih desetletjih v Evropi izkoreninila ogromno prej smrtonosnih bolezni. Ošpice, mumps, rdečke, tetanus, davica, oslovski kašelj so le nekatere od njih, za katere se izjemno redko sliši, da je kdo zbolel. Vse to pa se lahko spremeni, če proti boleznim, ki se hitro širijo in povzročajo epidemije, nehamo cepiti. Dokler je dovolj populacije cepljene, so bolezen ne širi. Takoj ko pa se dovolj velik del ljudi odloči, da se ne bodo cepili oziroma da ne bodo cepili svojih otrok, obstaja nevarnost, da se začne bolezen hitro širiti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je poročal o tem, kako so se pred uvedbo obveznega cepljenja epidemije ošpic v Sloveniji pojavljale na vsake 2 do 5 let. Sedaj, z obveznim cepljenjem, pa smo zadnjo epidemijo imeli leta 1994/1995. Kljub temu se na žalost cepljenje proti ošpicam zmanjšuje, kar povečuje možnosti za novo epidemijo (v Sloveniji smo še vedno nad 90 odstotki cepljenih ljudi). Posebej pri koronavirusu smo videli, kako hitro se bolezni razširi po svetu, kakšno gospodarsko škodo lahko epidemije povzročijo in kako nam lahko življenje obrnejo na glavo. Že zdrava logika nam pove, da cepiva igrajo ključno vlogo pri preprečevanju širjenja nekaterih nalezljivih bolezni in da je prav, da so cepljenja proti nalezljivim boleznim obvezna. 

V peticiji je zapisano, da ima vsak, ki se odloči, da se ne bo cepil, za to vso pravico in s tem ne ogroža drugih ljudi, kar seveda ne drži. Kot smo že zapisali, cepivo prepreči širjenje bolezni le v primeru, da nas je dovolj cepljenih. S tem ko se nekdo ne cepi, ogroža druge ljudi, zato pa določena cepljenja obvezna. Cepljenja proti boleznim, ki niso nalezljive in ne morejo povzročiti epidemije, pa je odločitev posameznika (na primer klopni meningitis, saj z necepljenem ne ogrožaš drugih). Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je ravno v državah, kjer je najmanjše število cepljenih ljudi, največ bolezni, ki smo jih v Evropi že izkoreninili. Močno verjamem, da so človekove pravice nekaj najbolj svetega, kar imamo, in da se država nima pravice vmešavati v naše telo, vendar pri cepljenju ne gre le za naše zdravje, ampak tudi za zdravje drugih ljudi in s posegom v svobodo in pravice sočloveka je naša svoboda omejena. 

Ta čas o novem koronavirusu še ne vemo dovolj in ne razumemo, kako hitro in kako mutira, kako dolgo traja imunost, ko virus prebolimo, ali smo nanj sploh lahko imuni in še ogromno drugih stvari. Vse to bo treba raziskati in cepiva ne bodo razvili čez noč. Cepiva niso naši sovražniki. Tudi cepivo proti koronavirusu bo moralo prestati milijone testov in varnostnih pregledov, preden ga bomo dobili v svoje telo. Na koncu dneva se moramo le vprašati, ali si želimo preživeti po nekaj tednov vsake toliko let zaprti v svojih stanovanjih in hišah z omejitvijo gibanja, s socialno distanco. Če je odgovor ne, je nujno, da se proti koronavirusu cepimo. Peticije, kot je ta proti obveznemu cepljenju proti COVID-19, škodujejo nam vsem in onemogočajo zajezitev ali pa celo izkoreninjenje bolezni. Vsekakor pa bi moralo biti cepljenje proti iracionalnosti obvezno za vse, brez izjem. 

Zala Tomašič