Vlak “Cerar po Cerarju” je z mnenjem generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije doživel še enega od hladnih tušev, ki jih doživlja na poti leta trajajočega nespametnega zunanjepolitičnega in strokovno napačnega ter neutemeljenega prenašanja reševanja meddržavne meje z našo južno sosedo na raven oziroma v okvir Evropske unije.
Mnenje, ki ga je v primeru C-457/18 Republika Slovenija proti Republiki Hrvaški podal generalni pravobranilec Pikamae, me strokovno seveda ne preseneča in sem ga logično pričakoval, saj prav to, kar je nedvoumno in jasno zapisano v mnenju generalnega pravobranilca, predavam na fakultetah v okviru predmetov mednarodno pravo in evropsko pravo več kot četrt stoletja in sem na to pravno materijo tudi vseskozi opozarjal: problematika meddržavnih meja je v domeni mednarodnega prava in ni v pristojnosti (prava) Evropske unije.
Arbitraža nima pritožbene instance in prisilne izvršbe
Iz osnov mednarodnega prava in osnov poznavanja pravne ureditve Evropske unije jasno izhaja, da države vprašanja svoje ozemeljske suverenosti, med katera se uvršča tudi problematika mednarodnih meja in meddržavne razmejitve, torej enega izmed temeljnih elementov svoje državnosti, pač niso prenesle na Evropsko unijo. Prav tako, kar jasno izpostavlja mnenje generalnega pravobranilca, že iz osnovnega poznavanja temeljnih virov oziroma primarne zakonodaje prava Evropske unije in s tem povezano posledično tudi sodne prakse Sodišča Evropske unije jasno izhaja, da opredeljevanje državnega ozemlja članice ne sodi ne v pravno kompetenco ne v prevzete mednarodne obveznosti bruseljske integracije in tako seveda tudi ne v pristojnost njenega sodišča.
K šolskemu mnenju generalnega pravobranilca, ki lepo zaokroži razmerje med mednarodnim in evropskim pravom, bi morda za bralce dodal le še to, da mednarodna arbitraža že zaradi po definiciji izvirne horizontalne narave mednarodnega prava v mednarodnopravnem sistemu pač nima sodne ali druge pritožbene instance ter prav tako tudi ne zagotovljene prisilne izvršbe in je zato izvrševanje same arbitražne odločbe (kakršnakoli že je) v domeni zunanjepolitične presoje držav.
Pravni primer na slovenske fakultete v poduk bodočim pravnikom
Slovenijo že dolga leta pesti pomanjkanje ustreznega neodvisnega sistemskega pravnega znanja in pravnega razmisleka ter znotraj tega temeljitega poznavanja razmerij med mednarodnim pravom, pravom Evropske unije in domačim pravom. Tega se ne da reševati s preprostim sklicevanjem na “vladavino prava”, ker so razsežnosti koncepta “rule of law” v mednarodnem in evropskem pravu po mojem nekoliko drugačne, kot si jih predstavljajo Cerar in njegovi pravni strokovnjaki. Vsekakor predlagam, da se obravnavano mnenje pravobranilca in seveda še vsa gradiva, ki bodo na žalost sledila, v poduk bodočim slovenskim pravnikom uvrstijo v gradiva za vaje mednarodnega in evropskega prava na slovenskih pravnih fakultetah.
Slovenija je imela dvakrat v svoji novejši zgodovini možnost pravno formalno zaključiti za našo državo in Slovence bistveno boljši in razumnejši potek meje z južno sosedo, ki bi ohranil izhod Slovenije na odprto morje in večino interesov na kopni meji. Prvič pred skoraj dvajsetimi leti ob sporazumu Drnovšek–Račan, ki sem ga osebno parafiral po težkih pogajanjih. In drugič s še boljšim pogajalskim nastavkom in skorajšnjim rezultatom v pogajanjih v času vlade Janeza Janše pred desetimi leti, ki ga je prekinila tedanja nova leva vlada s svojo ponavljajočo se katastrofalno odločitvijo, da prenese stvari v Evropsko unijo.
“Strokovnjaki” padli na izpitu iz evropskega in mednarodnega prava
Mnenje generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije glede tožbe Slovenije potrjuje, da so vlada in njeni famozni pravni strokovnjaki ponovno padli na izpitu: to pot so padli na izpitu iz osnov prava Evropske unije in mednarodnega prava. Verjetno bodo vladi naklonjeni mediji izpostavljali presenečenje in razočaranje ob takšnem strokovnem stališču generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije in se morda v uteho sklicevali na mnenje kakšnega ali kakšne od “instant mednarodnih pravnih strokovnjakov in strokovnjakinj”, ki se v Sloveniji za potrebe režima oblikujejo čez noč. Ali pa kakšno mnenje iz ulice; saj se v Sloveniji pač na mednarodno pravo, vsaj tako se zdi, menda spoznamo vsi.
Predlagam, da vlada državljanom ne prodaja utvare, da bo Slovenija s tako politiko in stroko dobila potrditev pristojnosti Sodišča Evropske unije, kaj šele, da bi dobila tožbo v vsebinskem sporu. Iz analize sodne prakse in temeljnega poznavanja Evropske unije jasno izhaja, da bi bila to ne samo nezaslišana pravna akrobacija, ena izmed takšnih, ki jih morda poznamo v slovenskem pravosodju, temveč tudi precedens, ki ga Evropska unija ni ustvarila in ga tudi ne bo ustvarila, ker si ga (pa ne zaradi zadevnih dveh malih držav članic, temveč nasploh) tudi politično ne more privoščiti.
Dr. Miha Pogačnik