To je risani film, ki ga ne bom šla gledat. Ker je prebujenski. In drugič zato, ker imamo »čudežni svet« v Sloveniji že v realnosti preveč blizu. Za nami je namreč še ena volilna nedelja, ljudje pa so izglasovali več ministrstev – beri večjo porabo davkoplačevalskega denarja za javno upravo, monolitno RTV in se odpovedali dolgotrajni oskrbi za vsaj eno leto, če ne za več.
Pravzaprav nisem preveč presenečena, ker je vse kazalo tako. Tudi prav. Kaže, da je to treba sprejeti in se truditi preživeti, delati naprej za dobro, se boriti za naše otroke, za njihovo vzgojo in njihovo dobro, da jim možganov ne bodo polnili z mavričnimi vsebinami, kot je omenjeni »družinski« risani film, v katerem se fant »zatreska« v fanta … Če se vrnem k referendumu: edino, kar me je vendarle malo začudilo, je bilo veselje društva Srebrna nit ob tem rezultatu.
Jim je dejansko prav, da se dolgotrajna oskrba odlaga?! Je pa res tudi nekaj – da je imelo veliko ljudi, vsaj tistih, ki sem jih o tej temi slišala govoriti, zmedene pojme o tem, o čem so glasovali, zato so se pač raje odločili za varianto »samodanijanša«. V to so jih prepričevali celi dve leti in več. Saj ni, da bi človek še kaj govoril … Psihologija množice je pač opravila svoje. Hujskanje je opravilo svoje. Zdaj moramo živeti v »svobodi«, ki je po volji vladajočih v enoumju, v nestrpnosti do drugače mislečih. Tako daleč je prišlo, da so s »samodanijanša« nahujskani celo osnovnošolci višjih razredov, o čemer sem se imela priložnost prepričati na knjižnem sejmu.
Trije ali štirje zelo mladi, še skoraj otroci, so se ustavili pri naši stojnici. Listali so knjige, se smejali, celo fotografirali eno od knjig oziroma stojnico. Ko so odhajali, je eden rekel: »Smrt fašizmu!« … Kako naj to komentiram? Bom zapisala samo »Ljubi Bog, odpusti mu, ker ne ve, kaj govori.« … Ozračje v naši državi je toksično, polno predsodkov in nestrpno do vsega, kar samo spominja na prejšnjo vlado Janez Janše, ki je za ljudi te države naredila toliko dobrega, čeprav se večina tega ni zavedala in si tega ni zaslužila. Zdaj bodo imeli, kar so hoteli. Morda bodo kdaj videli, da so ga polomili, lahko pa ne bodo spregledali nikoli. V »čudežnem svobodnem svetu« je vse mogoče ali pa nič …
Lucija Kavčič
Kolumna je bila prvotno objavljena v Demokraciji