Pazite se Čeferina in podobnih: Danes prihajajo po vašo pravico do svobode govora, jutri bodo prišli po vašo lastninsko pravico!

Mitja Iršič

Kot vse kaže, bomo dobili ustavnega sodnika, ki si je za eno od prioritet postavil pregon sovražnega govora. Pred slabim letom dni na omizju, ki ga je organiziral Borut Pahor, ni obsodil nedopustnih pozivov Marjana Šarca podjetjem v javni lasti, naj pazijo, v katerih medijih oglašujejo, kot bi moral storiti vsak svojega ugleda vreden pravnik. Premierjevo grožnjo je ne le upravičil, temveč celo konkretiziral (tega si Šarec sam ni upal). Neposredno je omenil Demokracijo in Nova24TV kot “tovarni sovražnega govora” in s tem zaključil Šarčev poziv s prav konkretnim imenovanjem tarče za cenzuro in vizijo tega, kako si globoka država predstavlja svobodo govora.

Pravi, da se bo moralo pravo prilagoditi družbenim spremembam, kar je vsekakor pogumna trditev za uglednega pravnika, ki bi moral vedeti, da lahko pravo živi in preživi le v moralno-etičnem vakuumu, če se želi obraniti pred despotskimi poskusi vsakokratnih vladarjev. Pravo se je “prilagodilo družbenim spremembam” s požarno uredbo Reichstaga leta 1933 pa z Nürnberškimi zakoni leta 1935. Ne nazadnje tudi pri nas z južno slovansko verzijo stalinistične ustave leta 1946, ki je prej zasebno lastnino prepovedala in ustvarila etatistično avtokracijo.

O katerih družbenih spremembah je sploh govor? O internetni revoluciji? O neposrednem konzumiranju nefiltriranih novic s socialnih omrežij? Internet je na eni stran rodil generacijo užaljenih, ki so prepričani, da je naloga države sankcioniranje tistih, ki žalijo, po možnosti še zaporna kazen in preprečitev nadaljnje komunikacije. Na drugi strani pa generacijo ljudi, ki niso sposobni razviti filtra informacij, ki bi jim z uporabo znanja, logike in primerjave virov omogočal pravilno dojemanje, kaj je res in kaj ne. No, edina rešitev za take zagate je, da užaljenim pustimo pravico biti užaljeni, neumne pa dovolj izobrazimo, da bodo znali brez mogočne roke dobre države razbrati, kaj je res in kaj ne (več zasebne pobude v šolstvu v tem pogledu ne bi škodilo). Edini drugi način, kako bi tako revolucijo lahko nadzorovali, je ideja mladega foruma Socialnih demokratov o spletni policiji, ki bi nadzirala in ovajala spletne prestopnike, ki so rekli kaj v nasprotju s … čem že? Morda novo medijsko zakonodajo? Morda z novim dekretom vlade o civiliziranem govoru, ki prepoveduje kritično presojo sodobnega vahabizma? Ja, tako tanka je linija med dobrimi nameni in 133. členom kazenskega zakonika jugoslovanske avtokracije. Kot država, ki je pol stoletja trpela pod represijo vseobsegajočega nadzora nad javnim in zasebnim diskurzom, moramo biti še posebej pozorni na podobne poskuse njihovih naslednikov.

Si predstavljate življenje brez pranja možganov?
Ankete kažejo, da generacija Y/millenials ne bere več tiskanih medijev. Zasebni internetni portali in socialna omrežja bodo leta 2030 osrednji vir informacij. Zato je jasno, da bo internet naslednje bojišče ideologov, ki si državo predstavljajo kot Orwellovo živalsko farmo – ti pa so skoraj izključno leve politične usmeritve. Si predstavljate tektonske spremembe v slovenskem javnem mnenju, potem ko dokončno propadejo Večer, Dnevnik, Delo in Mladina in ko nacionalno radio-televizijo dokončno napodimo na trg? Ko ne bi več bilo karikatur, kjer mamica pripoveduje pravljico otroku in pravi: “Bilo je nekoč, ko smo v Sloveniji še imeli svoje banke?” Pa ko ne bi bilo več zavajajočih našističnih oddaj tipa Brezno? Pa hujskaških člankov o elitnosti zasebnega šolstva, ki povzemajo komentarje spletnih aktivistov z naslovom “Največji zagovorniki zasebnega želijo, da jim država po socialistično financira šolstvo”.

Foto: STA

Generacija, ki se ravnokar odpravlja v pokoj, je odraščala v takšnem sistemskem nacional-interesnem pranju možganov. Boj za suverenost in neodvisnost interneta, ki poteka danes, je boj za njihove otroke. Si predstavljate medijsko krajino, kjer praznost Marjana Šarca napadejo intelektualci tako na levi kot na desni sredini in mu začnejo zastavljati kredibilna vprašanja, ki bodo res preizkusila njegove sposobnosti nadzora nad velikimi sistemi, kot je država? Si predstavljate izmenjavo mnenj, v kateri se lahko argumentirano pogovarjamo o nevarnosti vahabitskega islama za evropsko civilizacijo in vedno bolj očitnega sodelovanja davkoplačevalsko sponzoriranih nevladnih organizacij ter tihotapskih združb, ne da bi bili pri tem označeni za islamofobe in rasiste? V takšni družbi, v kakršni ne bi bilo tabu tem in bi lahko vsaka stvar postala stvar diskurza, bi komaj zares zaživeli.

Nihče ni nad kritiko
Da pa smo še daleč od tega dne, pa dokazuje zadnji incident s pretepeno sodnico. Še preden so policisti dobro začeli preiskovati brutalni pretep, so se že oglasili predstavniki tretje veje oblasti (ti naj bi se po pravilu oglašali izredno poredko, pa še to takrat, ko so vse okoliščine že razjasnjene) in trdo levičarski politiki – v pretresljivo usklajenih sporočilih. “… ob tem pa se sprašujemo, ali ni ta nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica …” so sporočili iz piara vrhovnega sodišča iz istega kanala obveščanja, iz katerega so le nekaj mesecev pred tem povedali, da bodo spoštovali le tiste odločbe ESČP, ki so jim všeč. Prikimal jim je Mladi forum – radikalna izpostava SD, kjer so tvitnili: “Vse se začne pri besedah, ki so tokrat žal rezultirale k nasilju.” (Dodajam: javno šolstvo je zakon). Luka Mesec iz Mlademu forumu ideološko sorodne Levice je dodal: “Mislim, da je to še eden v vrsti dokazov, da se sovražne besede lahko hitro prelevijo v dejanja, in še ena od pobud, da moramo ostreje urediti določbe glede sovražnega govora.” Igor Zorčič iz kvaziALDE kadavra SMC pa še: “Ne moremo pa se izogniti občutku, da tudi politika prispeva k tovrstnim dejanjem.” Ubogi žrtvi niso še niti napeljali infuzije v žilo, pa so že pokonci planili glavni sodno-izvršili akterji gibanja, ki si želi natakniti nagobčnik kakršnikoli kritiki sodne veje oblasti in dogodek zraven še izkoristili za reinkarnacijo pregona svobode govora. Takšnih taktik izkoriščanja tragedij za promocijo političnih agend se rada poslužuje kitajska komunistična partija. Ko so v provinci Zhejiang prejšnje leto pretepli lokalnega uradnika, so Šijevi birokrati v Pekingu incident izkoristili za to, da ljudstvo poučijo, zakaj je vsaka kritika lokalnih in državnih oblasti tako nevarna – ker vzpodbuja nasilje, kaos in nered.

Napad na sodnico je bilo ogabno dejanje, ne glede nato, ali je bil razlog napada poklicne ali zasebne narave. A hkrati je enako ogabno, če oblastniki tragedijo izkoriščajo za dnevnopolitično agendo. V tem primeru gre spet za SFRJ-evsko razumevanje svobode govora in namensko vsegliharstvo, ki bi rado v javnost prešvercalo in legitimiralo idejo, da je vsaka kritika sodišča nevarna, ne glede na vsebinske in strokovne pomisleke do posameznih odločb, ne glede na to, če zadeve na višjih instancah padajo in če so celo sodniki zgroženi nad odločbami svojih kolegov iz nižjih instanc.

Ko pride z liberalnim nasmehom na obrazu ter nagobčnikom in lisicami za hrbtom …
Ko boste med vrsticami brali, kaj vam sporočajo, boste spoznali, da je vsaka kritika sodstva nevarna tako za vladavino prava, pravno državo in ustavni red kot tudi osebno varnost sodnikov. Sodniki so nad kritiko, pomisleki nad njihovim delom pa so napad na njihovo neodvisnost. Rek “Nepoznavanje prava škoduje” (ignoratia iuris nocet) bi zdaj dve veji oblasti radi prilagodili še v “kritika pravosodja škoduje”. Da pa ni tako, smo videli ob protestih Odbora 2014, ki se jih je udeležil tudi sedanji Šarčev maziljenec. Takrat so proteste pred sodiščem mediji, sodišča in pravni strokovnjaki razglašali za vulgarne, za napad na pravno državo, za politične pritiske na sodstvo. Na koncu je tudi ustavno sodišče potrdilo večino tez, ki so jih izpostavljali protestniki. Roko na srce, takrat je sodbo v zadevi Patria kritiziral tudi drugače povsem “liberalni” (tako se reče levi v Sloveniji) pravnik Matevž Krivic. Če takrat ne bi bilo javne diskusije o pomanjkanju strokovnosti in indicev politične pristranskosti, bi bil to signal za sodišča, da ni nič narobe, če sodijo s katastrofalnimi vsebinskimi napakami. V sodobnih liberalnih družbah je javni diskurz temelj legitimnosti pravne države in vladavine prava. Če se o tretji veji oblasti sploh ne smemo pogovarjati, ne da bi nas obsodili napada na neodvisnost sodišč, je to podoben absurd, kot da bi ob grajanju poslanca ta trdil, da skušamo na tak način rušiti legitimnost zakonodajne veje oblasti. Nihče ni nad kritiko javnosti. The king can do no wrong (Kralj se ne moti) – pravna maksima iz monarhij pa v sodobni liberalni demokraciji nima česa iskati. Si predstavljate, da ne bi smeli izražati javnega nelagodja nad tem, da se predstavniki vrhovnega sodišča srečujejo z visokimi predstavniki pravosodja ruske avtokracije, znane po tem, da so tam sodišča le podaljšek Putinove avtokratske roke? Pa da naša ministrica na povabilo ruskega generalnega tožilca hodi na srečanje z ruskimi pravosodnimi organi v Sankt Peterburg? S tem, da izražamo javne pomisleke ob takšnem prijateljskem pravosodnem pečanju z de facto diktaturo, oblast opozorimo, da v Sloveniji ne obstajajo le jugonostalgični, po avtokratskem socializmu hlepeči rusofili, ampak tudi normalni ljudje, ki bodo malce premislili, preden bodo tako imenovanim “liberalcem” znova zaupali svoje sredinske glasove.

Rok Čeferin (Foto: STA)

Torej, kaj naj si mislim, ko bodoči ustavni sodnik, predsednik vlade in celo samo vrhovno sodišče kot vrhovni arbitri državnega odločanja svobodo govora vidijo nelagodno blizu konceptu, kot so si ga zamišljali jugoslovanski komunisti? Le to, da je lov na osebne svoboščine odprt. Da bo še več medijev, ki bodo poročali po nareku reinkarnirane ZKS, da bo manj raznolikosti misli in idej, da bo manj kritike oblasti, manj odkritih pogovorov o begunskem problemu in več predrznosti pravosodja, da prevzame vzorce svoje ruske matere, s katero se zadnje čase tako intenzivno posvetuje. Ne vem, kaj boste storili vi, jaz pa se bom z vsemi štirimi boril, da jim ne uspe. Boj za svobodo danes ni nič manj intenziven kot tisti proti vojaški mašineriji JLA leta 1991. Ko ti pride sovražnik odvzet osnovne svoboščine s tankom, vsaj veš, kaj lahko pričakuješ. Ko pa pride z liberalnim nasmehom na obrazu ter nagobčnikom in lisicami za hrbtom, pa je potreben čas, preden sploh ugotoviš, da je sovražnik in po kaj je prišel. Zato se zavedajte. Danes prihajajo po vašo pravico do svobode govora. Jutri bodo prišli po vašo lastninsko pravico. Kot že enkrat 74 let nazaj.

Mitja Iršič