Desnosredinska vlada bi bila priložnost, da znova izrežemo rdečo zvezdo iz naše zastave

Mitja Iršič

23.maja 1991, v dnevih polnih upanja na novo, zahodnoevropsko normalnost so se otroci, danes že vsi gospodje srednjih let postavili pred vojašnico Slave Klavore v Mariboru, mahali s slovensko zastavo iz katere je bila izrezana zvezda in tankom jugoslovanske vojske preprečili, da bi zapustili vojašnico. Podobno simbolično gesto je nato ponovilo več odredov TO. Tisti simbolični izrez zvezde ni bil le upor proti srbski diktaturi, ampak proti družbeni, socialni in ekonomski ureditvi. Želeli smo biti evropski, želeli smo biti tržni. Kaže, da smo Slovenci, tudi s pomočjo komično naivnega Šarca zopet zelo blizu tega, da (drugič) izrežemo rdečo zvezdo iz naše zastave. A ne na ideološki način – ne bomo se pogovarjali katera stran je pred davnimi časi zaprisegla napačnemu diktatorju, ampak izključno o tem kako se bi dalo v Sloveniji bolje živeti – kolektivistično, kot so si to do zdaj predstavljale marionetne vlade, ali sodobno tržno kapitalistično, kot to počno na zahodu.

Da smo blizu drugemu rezu priča gromozanski odziv medijev in z izvršilno oblastjo povezanih institucij. Kaj so poudarki tega turbulentnega časa?

MEDIJI
Medijska pluralnost je fatamorgana, v puščavi podivjanega levega novinarskega aktivizma. Ko vidimo bombastične naslovnice, ki skušajo manipulirati resničnost tipa “večina volivcev SMC si želi na volitve”, ali pa just-in-time članke tipa “NPU začel preiskavo nedovoljenjega madžarskega financiranja SDS” lahko rečemo, v redu, mediji so pač v lasti države, katero je v sedmih letih preko svojih lutk povsem zasužnjila tranzicijska levica, ali pa so v lasti tajkunom blizu tranzicijski levici. A ko vidimo, da VSI mediji, od televizijskih, do tiskanih pišejo enake članke, z enakim udarnim novinarstva nevrednim tonom in jih vsi objavijo usklajeno na enkrat – potem postane jasno. Medijska singularnost je dosegla raven avtoritarnih držav s popolno kontrolo nad mediji.

Spletni portal Podčrto se je lotil raziskovanja našega medija, tednika Demokracije (Foto: Nova24TV)

Poznamo en sam medij – glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva. Mediji izven kontrole glasila so marginalizirani ali demonizirani kot tuji fašistoidni elementi, ki bi radi od znotraj razbili socialistično bratstvo in enotnost. Iluzija pluralnosti medijev je zelo podobna Kitajski. Tam izhaja 2000 novičarskih časopisov. Njihove novice so raznolike. Razen tedaj, ko je treba potegniti partijsko linijo – takrat vsi postanejo enovito glasilo delovnega ljudstva, z istimi članki, ob istem času, z isto retoriko. Smejimo se kitajski ideološki medijski enotnosti, svojo pa imamo pred nosom. Le malce bolj prijazno zapakirana je še in z lično mašno iluzorne medijske avtonomije na paketu.

STISKA
Vsak dan kakšna nova afera, ad hoc preiskava, močni indici na zlorabo državnih institucij, pisma starih aparatčikov … Kaj nam vse to pove? Stiska interesnih lobijev oportunistično zbranih okrog leve politike je nepopisna. Kako bi drugače kdo uspel prepričati 75 akademikov, vse razen enega z doktorati, nekaj od njih celo ključnih v sestavi bivšega diktatorskega režima, da podpišejo pismo na ravni mladinskega socialističnega gibanja Antifa, ki bi ga komot napisala kakšna feministka z na roza prebarvanimi lasmi in majico “Fuck Trump”, le da bi tokrat pisalo “Fuck Janša”. Ne, dragi aktivisti, bivši avtoritarci, akademiki, intelektualci, socialno angažirani družbeni delavci, zasluženi borci in drugi zbrani; v stranki SDS niti v slovenskem desnem gibanju ne boste zaznali ne ksenofobije, ne rasizma, ne šovinizma in ne homofobije. Vse kar vam ni všeč se magično ne bo spremenilo v Adolfa Hitlerja.

Slavno romanje na magistrat oktobra leta 2011. (Foto: STA)

Takšna pisma bo sodila zgodovina. Tako kot je zgodovina sodila romarjem na magistrat. Ko se je čez nekaj let ravno sredi afere farmacevtka klicalo akterje tistega Kučanovega sramotnega pohoda Zoranu Jankoviću so se vsi otepali podpore politično propadlemu Jankoviću. Podpisniki se – to sem prepričan – tega zavedajo. Vedo, da je takšno pismo produkt svojega časa in da se bomo nekoč nad njim zgražali. A je bila antijanševska sla prevelika. Tisti, ki so ustvarili Jankovića, Bratuškovo, Cerarja in Šarca pa očitno še niso našli ustreznega novega obraza, ki bi bil dovolj naiven, dovolj ubogljiv in kljub temu dovolj aroganten in oblastniško narkomanski, kot sta bila zlata fanta Carar in Šarec. Morda – le morda pa se vendarle zavedajo, da je Šarec zadnji novi obraz na sceni, zdaj pa je čas, da odrasli prevzamejo krmilo. Stiska ni le posledica trenutnega vakuma. Stiska je posledica zavedanja, da je morda zgodbe novih obrazov nepreklicno konec. Zakaj?

IZKLJUČEVALCI SO POSTALI IZKLJUČENI
Ne glede na to ali je afera s prisluhi politikov resnična ali ne, je dejstvo tole: ni produkt SDS-ovega delovanja, ampak sumničavosti bivših koalicijskih partnerjev. V lesarski šoli tudi na popravnih izpitih niso jemali sledeče materije: ko ti nihče več ne zaupa, boš zelo težko z njimi ustvaril produktivno skupnost. Tak nauk bi bil koristen tudi v lesarskem poklicu, saj boš le zaupanja vrednim sodelavcem dovolil, da ti pomagajo pri delu s cirkularko, drugače si hitro ob prst. Če bi se te lekcije določeni manj pridni dijaki naučili, potem bi bila morda ihta po volitvah in – vsem na očeh – naklepnega izničenja preostalih liberalnih strank morda manjša. Lepe kolektivistične misli o veliki koaliciji delovnega ljudstva, LMŠ-SD-Levica so le mokre sanje preveč naivnih.

Luka Mesec in Marjan Šarec (Foto: STA)

KONČNA POTRDITEV, DA IMAMO SLOVENCI PRVO IN DRUGORAZREDNE
Če bi kdo še verjel Danilu Türku, da se mu je pri izjavi o prvo in drugorazrednih temah semantično nerodno zareklo (čeprav bi bila tudi to sramota za bivšega visokega predstavnika Združenih Narodov), pa so sodobni vojščaki ‘novoobrazne’ tranzicijske levice končno potrdili. Komaj v stiski identitete in ideološke izpraznjenosti množica govori tisto, kar si res misli. Tako je Brane Golubović iz stranke LMŠ povedal, da poznamo normalne novinarje in tiste, ki pišejo za desne medije. Jože P. Damjan se je ob pismu “desnih razumnikov” (namerno je dal besedno zvezo v citat) spraševal ali je sploh možno biti desni razumnik, saj naj bi desna (konzervativna) usmeritev de facto pomenila biti proti razvoju. Gre za razodetje o katerem se je do zdaj le šepetalo. Slovencem so se izrisali obrisi novega razreda po Milovanu Đilasu. Razreda, ki je nad običajnimi nazorsko in razvojno zaostalimi smrtniki. Le oni s svojimi modrimi vsedržavnimi ekonomskimi petletkami nas lahko peljejo iz mračne dobe poznega kapitalizma v nov čas izobilja in družbene solidarnosti. Samo oni so poklicani, da očistijo naš planet industrijskih grehov. Samo oni nam bodo povedali kako bomo organizirali osnovne celice naše družbe in kakšne oblike navad so sprejemljive, kakšne pa ne. Mi na desni bomo le čakali v upanju, da nas bodo modreci našega časa popeljali v prihodnost posejano z rdečimi zvezdami in drugimi totalitarnimi simboli. Drugorazredni zdaj torej vemo: ta država ni za nas, ampak za njih. Ne smemo pričakovati enake obravnave na sodiščih, pred upravnimi organi, v medijih ali pa tudi pred sosedi, someščani, prijatelji. Mi namreč ne razumemo..

Zdaj vemo vse. Kako torej naprej? Država je v pat poziciji iz katere ji lahko pomaga le operativna desna vlada. Zadnje zgodbe novih obrazov je dokončno konec, nove alternative pa ni na razpolago, sploh od afere Maketa naprej – tudi če zeleni Jure Leben ne bo obsojen, je njegova javna podoba vpričo tistih škandaloznih e-mailov dokončno zapečatena, socializem ceneči Čeferin pa si najbrž ne želi kratiti svoje mednarodne kariere. LMŠ, ki ni v vladi, pomeni LMŠ izven parlamenta leta 2022. Skupina na hitro zbobnanih posameznikov iz vseh vetrov, ki se komaj kaj oglašajo v parlamentu, ne bo nobena opozicija. Koliko poslancev LMŠ lahko naštejete? Kolikokrat ste videli, da bi se njihovi poslanci oglasili v bran vladnim predlogom ali vsaj v bran svojega šefa? Kolikokrat ste videli Šarca reči kaj konstruktivnega pri odgovarjanju na poslanska vprašanja? Po navadi so bila sestavljena iz dolgočasnih posploševanj in retoričnih napadov na največjo opozicijsko stranko, kot da smo sredi predvolilnih soočenj.

Dve leti desno-sredinske vlade lahko tako v slovenski prostor prinese ključno očiščenje – ko se politika ne bo več oblikovala v Dražgošah in na Osankarici ob spremljavi partizanskega zbora Pinko Tomažič, ampak na medresorskih usklajevanjih in na sejah vlade – tam od koder je zadnje leto in pol prišlo bore malo zakonskih predlogov, kaj šele strukturnih reform. Morebitna nova vlada lahko prinese tako potrebno normalnost. Ne bitke med partizani in domobranci, ne bitke med kolektivisti in kapitalisti, ampak skupni napor za čim bolj učinkovit spopad z mednarodnimi trgi. A to ni projekt za dve leti. To je projekt v katerega morajo ljudje verjeti na daljši rok. Tak projekt pa lahko uspe le, če se Slovencem pogumno dopove, da niso 2 milijonski otok sredi puščave. Brez meja in preprek lahko trgujemo s polmilijardnim trgom. Z nekaj poguma in iznajdljivosti pa tudi s 7 milijardnim. Leve vlade so se trudile, da tega ne izveste – trudile so se da Slovenija postane družbeni, politični in ekonomski zapor. Iluzija severnokorejske samozadostnosti, kjer lahko le socialno čuteča država poskrbi za svoje državljane, ne pa vsak posameznik s svojim delovanjem na trgu. A v skoraj desetletju socialno čuteče leve vlade niso zgradile niti enega doma za ostarele. Niti se niso spopadle z demografskim skladom. Na moč so se trudile, da ohranijo mafijski status quo v zdravstvu, namesto, da bi poskrbele za krajšanje čakalnih dob. Tako socialne so bile socialistične vlade – medtem ko so besedo podjetnik naredile skoraj za psovko, podjetništvo pa dojemale kot poceni vir sredstev za vse pravične domislice napajanja javnega sektorja in deljenja socialnih bombončkov. Pomembno je da nova vlada ne le racionalno vlada – ampak da ljudem pravilno predstavi kakšno mafijsko ponzi shemo se je na naših plečih šla leva elita in kako lahko izstopimo iz začaranega kroga večne relativne stagnacije, ki smo ji priča od leta 2009. Le tako bo to projekt za daljši čas. Le tako bomo še enkrat neideološko in pragmatično iztrgali rdečo zvezdo iz naše zastave.

Mitja Iršič