Nacional-interesni rasizem levice

Mitja Iršič

Se spomnite, ko je pred časom skakalec Robert Kranjec po veličastni zmagi v Planici na intervju pripeljal svojo temnopolto posvojenko Piko, ki mu ni pustila do besede in je govorila v mikrofon: “Jaz sem Pika!” Takrat so levi mediji namigovali češ, desničarje bo vrglo božje, ko bodo to videli. V smislu argumentum ad hitlerum, da so desničarji pač nasledniki tistih, ki podpirajo evgeniko. Zanimivo, kako izkrivljeno levica prodaja besedo domoljubje svoji skupini volivcev. Prodaja jim nekaj, kar ne obstaja. Nekaj, kar so si izmislili, zdaj pa svarijo pred izmišljenim. Veste, kaj so rekli na desnici, ko so videli Piko? “Oh, kako ljubka deklica!” Ker so vedeli – Pika je Slovenka. Njeni geni so povsem nepomemben del enačbe. Robi jo vzgaja kot Slovenko, hodi v slovensko šolo, pridobila bo slovenske vrednote, govorila bo slovenski jezik – kar se tiče slovenske desnice, je Pika Kranjec Slovenka.

Kot tudi Luka Dončić in Goran Dragić nista nič manj slovenska kot Triglav. Prav nihče se ni ob njiju obregal zaradi mehke črke Č, razen levica, ki po stari navadi neti rasne napetosti – kjer jih ni, pa jih naredi. Se spomnite škandala z Jakovom Fakom, ko so nekateri govorili, da ne bi smel nastopati za slovensko olimpijsko reprezentanco, ker ni pravi Slovenec?

Tega ni v javnost spravil nihče na desnici, ampak športni časnik, ki bi prej sodil v leve publicistične vode. Izmislili so si ga z dvojnim ciljem: da bo nosil klike in da bo desnica “zagrabila”. Pa ni. A so jo nekateri hoteli kar na silo povezati z zgodbo, s katero ni imela nič. Razumete, kaj si želi levica? Domoljubje bi rada iznakazila in ga servirala javnosti kot nekaj globoko zlobnega in nazadnjaškega.

Instant konsumpcija
Domoljubje ni etnocentrizem. Domoljubje ni zavračanje vsega, kar je drugačno. Domoljubje ni ad hoc nasprotovanje medkulturnemu sodelovanju. Še manj strah pred tujimi investicijami v slovensko ekonomijo. Če želi tuja država v Slovenijo investirati 500 milijonov evrov v zameno za souporabo investicije, bi bilo neumno, da se tega kvazi-nacionalinteresno otepamo – še kolosi kot ZDA, Kitajska in Nemčija se borijo, da bi privabili čim več takih. Domoljubje je spoštovanje vsega, kar nas dela slovenske. Jezik, kultura, vrednote, zeitgeist neke globoko povezane skupine ljudi, ki je tako homogena, da tvori razširjeno družino podobno mislečih in (kar je še bolj pomembno) podobno čutečih. Leva politična opcija se tako globalno, kot lokalno na vso moč trudi, da bi tak čut pripadnosti okarakterizirala za rasizem in kar se tiče piar učinka svojega namerno podtikajočega agitpropa ji to neverjetno uspeva. A le pet minut poglobljenega razmišljanja je dovolj, da se razbije regresivno levičarska megla, ki nam jo servirajo za čimprejšnjo instant konsumpcijo.

 

Desnica se zavzema za suverene meje. Kar je samoumevna temeljna pravica države, zapisana v ustanovno listino Združenih narodov iz leta 1945. Levica nima nobenih težav, ko svoje suverene meje brezkompromisno brani Rusija, Kitajska, Iran … pravzaprav katerakoli država izven evro-atlantskega sveta zahodnih liberalnih demokracij. Le tu se jim zdi, da je treba meje podreti in zdaj to prvič tudi odkrito priznavajo. Alexandria Ocasio-Cortez je na mitingu za ameriške predsedniške volitve, ko je nadomeščala Bernieja Sandersa, jasno povedala – skrajna globalna levica se zavzema za popolno odprtje mej, ki bi veljale le še de iure, de facto pa se ne bi več branile z vojsko, policijo in cariniki; praktično vsak bi imel prost dostop do teritorija Združenih držav.

Destruktivna levica in razumska desnica
Naša trda levica se ne pretvarja, da bi bil njen cilj kaj manj radikalen. Skupaj z nevladnimi organizacijami, ki na meji kot nek nadnacionalni organ terorizirajo policiste, ki opravljajo svoje delo in ilegalnim migrantom delijo nasvete, kako pretentati naše organe pregona. Nič jih ne bo ustavilo pred ciljem, da v državo pripeljejo na sto tisoče, na milijone novih zvestih volivcev neomarksističnih strank. Vse od tiste prve begunske krize naprej. Tedaj so levičarji začutili, da lahko ustvarijo svoj svetovni kalifat revežev. Globalno Venezuelo, ki bo vedno dovolj ideološko potentna, da bo lahko za vse svoje težave krivila kapitalistični imperializem in ohranila levico trajno na oblasti.

Desnica se zavzema za zdrav razum – oz. vsaj kar je vse človeštvo razumelo kot zdrav razum do pred približno petimi minutami. Suvereno varovanje mej – brez tega se o varnosti državljanov sploh ne moremo pogovarjati. Begunci – da, a taki, ki v državo vstopijo legalno in taki, ki zares bežijo pred nemogočimi razmerami. Ekonomski migranti pa ne – ne zato, ker na zahodu ne premoremo empatije do sočloveka, ampak ker bi bilo odprto povabilo vsem ekonomskim migrantom tega sveta oblika družbenega samomora. Javne finance enostavno ne bi prenesle sprejema milijonov nekvalificiranih revežev, za katere bi morali skrbeti kot za majhne otroke. Tudi Angela Merkel je to spoznala, čeprav pozno. Pozivi k varovanju nacionalnih mej – nekaj, kar je bilo še nedavno nazaj normalno in opozarjanje na pereče težave begunske problematike (finančne, demografske, varnostne) ni noben rasizem. Le zdrava pamet. Ahmad Šami v Državnem zboru, katerega so pred lastnimi organi ščitili ne le radikalci iz stranke Levica, ampak tudi institucionalno etablirani Socialni demokrati, je simbol tega šverca ilegalnih migrantov in posmeh pravni državi.

Levica je v resnici rasistična
A začnimo se raje pogovarjati o 500 tonskem slonu v sobi slovenske politične resničnosti. Slovenska levica je rasistična. Sovraži Madžare. Sovraži Italijane. Sovraži Američane. Vedno bolj sovraži tudi Veliko Britanijo. Prava naslednica anti-imperialistične fronte. Njeno sovraštvo je bolj podmolklo. Skriva ga za sovraštvom do posameznih voditeljev suverenih držav in celo ekonomskih sistemov (neoliberalna Amerika, požrešna Nemčija …). Ne pade jim na pamet, da ko Orbána, Salvinija, včasih pa celo Kurza absurdno proglašajo za fašiste hkrati kot fašistično označijo celotno državo in njene državljane, ki so jih volili.

Tit Turnšek (Foto: STA)

Zadnji povsem notranje-politično motivirani sramotni napadi na Madžarsko so le vrh ledene gore. Slovenska levica je rasistična že zelo dolgo. Vsakič, ko je bilo treba braniti interese lokalnih tajkunov, kar je bilo lepo zapakirano v piar koncept nacionalnega interesa. Ko sta se za pivovarno Union borila belgijski Interbrew in slovensko tajkunsko Laško, so bili večinski mediji še v pred-internetnih časih polni opazk o belgijskem kapitalu in pustošenju, ki ga bo povzročil, če jim “dovolimo”, da pridejo na naše ozemlje. In tisto je bil le uvod v malo šolo nacionalnega interesa, katera je potem doživljala redno reprizo skozi več inkarnacij novih obrazov – vedno so na eni strani bili zlobni tujci, ki bi se radi polastili slovenskega premoženja (ki smo ga gradili v bivši Jugoslaviji!), na drugi pa robinhoodovska interesna omrežja tranzicijske levice, ki se borijo za slovenskega človeka in skrbijo, da bo slovenski kapital ostal slovenski. Govorilo se je o družinski srebrnini, o oportunističnih tujcih, o ameriškem kapitalu, sporočilo pa je vedno bilo isto – zaščitimo Slovenijo pred tujci! Ta neusmiljen boj proti tujcem je najbolje poosebil Tit Turnšek leta 2015, ko je tedaj kot še predsednik Zveze društev borcev za vrednote NOB dejal:

Združiti moramo vse antifašistične sile v tej Evropi, narediti moramo novo antifašistično koalicijo in fašizmu reči ne, kjer koli se ta že pojavi. To je naša dolžnost, to smo dolžni do teh, ki so padli, ki so dali življenje v boju proti fašizmu. In teh žrtev je bilo ogromno. Slovenska vlada razprodaja dobra podjetja, ki smo jih ustvarjali, mi smo jih gradili. Ali je to, da Merklova sili Cerarja k prodaji Telekoma, še suverenost? Je to tista suverenost, za katero smo v vojni dali toliko žrtev? Ni! To je hlapčevstvo.”

Takrat tega govora ni obsodil nihče. Pravzaprav so ga hoteli na hitro pomesti pod preprogo. Zakaj? Ker je preveč neposredno razkril to, kar so vsi novi obrazi bolj politično korektno govorili že leta. Tit Turnšek je Nemčijo in Angelo Merkel nič kaj subtilno primerjal s fašizmom. Bolj natančno – zanj je poskus privatizacije, kjer je kupec tuja pravna entiteta, že poskus fašizma. In nič drugače ni danes. Orbán in njegova politična barva sta le priročna izgovora za strašenje s skrajno desnico, a zadaj so globoki koristoljubni razlogi za rasistično izključevanje Madžarov. Retorika je izvirno bila domena stranke Levica, počasi pa se je prerila tudi v ospredje, k samodeklarirani sredini, SAB, LMŠ, tudi delu SMC, ki je leta 2018 nasprotoval desni koaliciji. “Ne želimo prepustiti nacionalne suverenosti Madžarom.”…. “Madžari si želijo del Luke Koper.”… “Madžari bi radi na tiho pokupili slovensko infrastrukturo.” …vsaka podobna izjava je zraven poudarila, da je Madžarska bojda avtoritarna, nesvobodna država, kjer vlada samodržec, česar si v Sloveniji ne želimo. “Tujega nočemo, svojega ne damo.”, “Stop privatizaciji”, “Proti privatizaciji za delavsko upravljanje”… Sendvičarji na shodih proti privatizaciji so vedno prišli po Turnškovo branit slovensko srebrnino pred fašistično neoliberalno tujino. Tudi “intelektualci”, ki so pred kratkim podpisali pismo o grožnji potencialne avtoritarne Janševe vlade so svarili pred “brezglavo privatizacijo” (seveda s strani tujcev), ki nam grozi (ja, v deželi z enim največjih deležev državne lastnine v EU so pozivali pred “brezglavo privatizacijo”).

Nastopil je čas …
Ekonomski interes posvečenih elit je postal povezan z neko fantomsko idejo svobode, ki jo bojda branimo tako, da se otepamo mednarodnih investicij. Nacionalni interes je postal skupni imenovalec latentnega rasizma na levici. Ste kdaj brali kakšne komentarje pod članki na nacionalni televiziji, ko se je govorilo o potencialnih madžarskih investicijah v drugi tir? Polno latentne ksenofobije do Madžarskih državljanov, seveda povsem necenzurirane. Od njihovega izgleda, do nerazumljivega jezika, oblačil, celo predsodkov o osebni higieni. Oblast seveda take vrste rasizma na tiho podpira. Saj gre z roko v roki s politiko nacionalnega interesa in branjenja lokalnih mafijskih fevdov pred tujo finančno disciplino. Če bi podobne stvari začeli govoriti kakšni domoljubi o beguncih (pa jih ne!) bi NVO-ji že organizirali shode proti rasizmu sredi Ljubljane. Poznamo torej legitimen in nelegitimen rasizem. Kot v ZDA, kjer ni rasistično, če temnopolta študentka belce “nažene” iz predavalnice, ker je tam že preveč belcev, rasistično pa je, ko kak analitik citira uradne podatke policije, da so temnopolti krivi za 80 odstotkov vseh nasilnih zločinov v državi. Mi smo si ustvarili našo posebno različico takšnega dovoljenega in nedovoljenega rasizma, ki ga prakticiramo že od leta 1941 naprej. Anti-imperialistična fronta je še živa. Še danes se bori proti kapitalističnim imperijem. Na njeno žalost so ti imperiji danes naši obrambno-strateški zavezniki in trgovinski partnerji. Se pa s strupljenjem naroda o kapitalističnih zarotah, s podpihovanjem rasizma proti sosednim državam z desnimi vladami in celo proti kapitalističnemu zahodu na sploh in z vedno bolj poudarjeno rusofilijo na vso moč trudijo, da bi čimprej izstopili iz takih partnerstev. Da bi bila Slovenija zopet tako neodvisna in tako neuvrščena kot med leti 1945 in 1991. A za dolgoročno dosego takega cilja je treba nujno sovražiti zahod in njegove tržno-civilizacijske dosežke. Zato so levičarji edini izvir pravega rasizma v Sloveniji. “Tujega nočemo, svojega ne damo.” Kakšna razlika je med tem in “Čefurji raus?”

Je po sedmih letih samozadostnega, socialističnega mračnega veka končno zopet nastopil čas za neizključevalno, mednarodno naravnano, investicijam prijazno in nerasistično vlado?

Mitja Iršič