fbpx

Diplomatske marginalije

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

I.

Zunanja politika oz. diplomacija (vsake) države mora skrbeti predvsem za nacionalne interese, nato mora po svojih močeh prispevati k miru in redu v svoji soseščini; navsezadnje si bo, če bo mogla, prizadevala za skladno in pravično svetovno ureditev. Pogoj za takšno politiko je primerljivost z drugimi državami in privrženost zgodovinsko in mednarodno veljavnim vrednotam/merilom.

Glavna vprašanja svetovne in s tem tudi slovenske diplomacije so: kako si predstavljamo svetovno ureditev; kaj si lahko obetamo od sprememb v ameriški zunanji politiki; kako doseči enotnost v Evropski uniji; kako si predstavljamo odnose med velikimi igralci ZDA, Rusijo, EU, Kitajsko in Indijo; reševanje pandemije (cepivo) in reševanje vladnih kriz v evropskih državah, kot sta npr. Slovenija in Italija?

Korenine aktualne svetovne ureditve segajo v leto 1941 oz. v dogovor glavnih dveh zahodnih državnikov Churchilla in Roosevelta oz. 26 nasprotnikov osi Rim-Berlin-Tokio. Gre za Deklaracijo združenih nacij (Declaration by United Nations) in za dokument, ki predstavlja skupni program ciljev in načel, podpisan 14. avgusta 1941 in se imenuje Atlantska listina (Atlantic Charter). (Mimogrede: Deklaracijo združenih nacij je podpisala tudi Jugoslavija, ki jo je predstavljala londonska kraljeva vlada.) Velika Britanija in ZDA so bile zaveznice evropskih držav in Sovjetske zveze. To zavezništvo je razpadlo leta 1945 zaradi delitve Evrope. Danes so to trije različni igralci:

  • ZDA + Velika Britanija
  • Evropska unija in
  • Rusija.

Zanimivost te razporeditve je v (potencialni) neodvisnosti Angloameričanov od evropskih držav, ki so se združile v Evropsko unijo ne glede na zavezništva v II. svetovni vojni. EU je neke vrste organizacija za spravo med nasprotniki v II. in hladni vojni. Angloameričani so povezani z Evropo preko dveh organizacij: NATO in OVSE.

Nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger (foto: EPA)

Za odnose med nekdanjimi zavezniki v II. svetovni vojni (ZDA, Velika Britanija, Francija, Rusija) so značilne napetosti in razlike v pogledih na svetovni red. Te razlike so se – ravno v času, ko na svetovno prizorišče stopata velikana Kitajska in Indija – pojavile tudi med zahodnimi zavezniki iz časa hladne vojne (ZDA, Nemčija, Francija).

Henry Kissinger je leta 2014 knjigo Svetovni red – World Order sklenil z naslednjimi besedami:

Svetovnega reda ne more doseči nobena posamezna država. Da bi dosegli pravi svetovni red, morajo njegovi sestavni deli, medtem ko vzdržujejo svoje lastne vrednote, pridobiti dodatno kulturo, ki je globalna, strukturna in pravna – koncept ureditve, ki presega perspektive in ideale katerekoli regije ali nacije. V tem trenutku zgodovine je to modernizacija vestfalskega sistema, ki je seznanjen s sodobnimi realnostmi…
Toda “enotnost stvari je skrita pod površino; odvisna je od uravnovešenih reakcij med nasprotniki.” Cilj naše dobe mora biti doseči ravnotežje, medtem ko je treba zadrževati pse vojne. In to moramo storiti med deročim tokom zgodovine…

II.

Pri ocenjevanju ameriško-evropskih odnosov se najprej spomnimo znane domislice Roberta Kagana: da so Američani z Marsa, Evropejci pa z Venere. Bivši ameriški predsednik Trump je postavil vprašanje o zavezništvu med Evropo in Ameriko – in to v trenutku, ko se je od Evropske unije odcepila Velika Britanija. Trump je izrazil dvom o zavezništvu zaradi neenake pripravljenosti za financiranje zavezništva, tj. Nata. Komentatorji so to ocenjevali kot izraz ameriške sebičnosti in izolacionizma. Novi predsednik Joe Biden se je 19. februarja 2021 udeležil münchenske varnostne konference (Wehrkunde) in poskusil popraviti vtis, ki ga je zapustil Trump. Predvsem je govoril o vračanju Amerike in Nata, ki morata skupaj gledati v prihodnost:

Dokazati moramo, da naš model ni ostanek preteklosti… Dokazati moramo, da so demokracije še vedno koristne za naše ljudi v spremenjenem svetu.

Biden je ponovil, da peti člen washingtonske pogodbe (o Natu) še vedno velja: napad na enega je napad na vse. Ob tem je spodbudil razmislek o novih izzivih, ki so različni od tistih v hladni vojni, čeprav sta glavna nasprotnika znana iz tistega časa:

Skupaj se moramo pripraviti na dolgoročno strateško tekmovanje s Kitajsko… Nova področja tekmovanja so kibernetski prostor (cyberspace), umetna inteligenca in biotehnologija. Zahod mora spet postaviti pravila, kako je treba uporabljati te tehnologije, ne pa teh forumov prepustiti Pekingu.

Biden je pozval k zavračanju Rusije, ki napada računalniška omrežja. “Spoprijeti se je treba z rusko brezobzirnostjo in vdiranjem v računalniške sisteme Združenih držav in po Evropi. To je kritična točka kolektivne varnosti.”

III.

Na münchenski konferenci se je nemška kanclerka Merklova strinjala z Bidnom o potrebnosti skupne strategije za poslovanje s Kitajsko in Rusijo. Ob tem se seveda postavlja vprašanje življenjskih interesov Nemčije – glede nemško-ruskega projekta Severni tok 2 in glede odvisnosti od izvoza avtomobilov na Kitajsko. Po drugi strani je francoski predsednik rekel, da se mora svetovni red, ki ga obvladuje Amerika, umakniti novim realnostim.

Ruski predsednik Vladimir Putin (foto: EPA)

Evropska unija je precej razdeljena glede sankcij proti Rusiji, ki izvirajo iz nasprotovanja ruski priključitvi Krima, v najnovejšem času pa zaradi avtoritarnega ravnanja z opozicijskim voditeljem in kritikom ruskega predsednika Putina Aleksejem Navalnim. Evropska unija se je pokazala razdvojena ob obisku evropskega “zunanjega ministra” Josepa Borrella v Moskvi. Na eni strani so realisti, ki hočejo zavarovati gospodarske interese, na drugi države, ki so v preteklosti – med hladno vojno – preskusile nadvlado Moskve. Slovenija po eni strani lovi “francosko-nemški vlak”, po drugi strani potrjuje realnost povezovanja s srednjeevropskimi in baltskimi državami, predvsem z Avstrijo, Italijo, Hrvaško in z višegrajsko četverico (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška).

IV.

Analitiki opozarjajo na agresivnost kitajske (gospodarske) politike, kot je velikanski projekt “Pobuda en pas, ena cesta” (BRI) . Sprejela ga je npr. Italija. Američani so nezadovoljni z Grčijo, Madžarsko in Portugalsko, ker so preveč prizanesljive do kitajskih investicij. Šlo naj bi za “zlate okove” (lisice). Največji problem – zaradi povezanega političnega vpliva – so pogajanja okrog kitajskega velikana na področju telekomunikacij Huawei. Čeprav Nemčija izvozi na Kitajsko 2/5 avtomobilov znamke Volkswagen, je vlada v zadnjem času spremenila oznako nemško-kitajskih odnosov kot “celovitega strateškega partnerstva” v “sistemsko konkurenco” oz. rivalstvo. Kitajska seveda spodkopuje zahodne vrednote, pravila in merila, po drugi strani je dragocen partner pri globalnih načrtih, kot so klimatske spremembe. Zaradi različnih interesov in različnih stališč v EU ima Kitajska tako rekoč možnost blokiranja evropskih odločitev.

Odnosi med Američani in Evropejci naj bi se z novim ameriškim predsednikom izboljšali, glede Kitajske in Rusije pa so stališča – po vsej priliki – precej narazen. Relativno malo se ve o Indiji in o Aziji, ki je bliže Evropi (in Rusiji) kot Kitajska. V zadnjem času poročajo o velikih indijskih projektih na področju proizvodnje zdravil oz. cepiva. Tako ima firma Poonawalla na zalogi 70 milijonov odmerkov cepiva Astra-Zeneca, ki pomaga pri Covidu 19.

V.

Kar zadeva Covid 19, je največji problem pomanjkanje cepiva. EU je zamujala z naročili, s čimer je spravila v težave svoje članice, ki čakajo na cepivo, se tupatam prehitevajo, iščejo alternative itn. Na področju proizvodnje in ponudbe cepiva poteka zunanjepolitičen boj med EU, Rusijo in Kitajsko. Včasih poročila in izjave spominjajo na prenos nogometne tekme. Prvi gol naj bi dali Rusi s cepivom Sputnik, ki sicer ni prestalo vseh preskusov. Prava prvakinja je ameriško-nemška koalicija Pfizer-Biontech; v državah, ki zaupajo Angležem (ki so zapustili EU), pa je več cepiva Astra-Zeneca.

Mario Draghi (Foto: epa)

VI.

Med državami, ki rešujejo vladne krize z vračanjem k normalnosti, je gotovo Italija, ki je nedavno za predsednika vlade postavila mednarodno uveljavljeno osebnost, katoliškega tehnokrata Maria Draghija, s katerim se strinjajo vse stranke, predvsem pa politične “izvirnosti” naveličana italijanska javnost. Italijanska politika je v zadnjem desetletju – podobno kot v Sloveniji – postajala vse bolj čudaška in se je vse bolj drobila. Povezovali so se komunisti in krščanski demokrati (Demokratska stranka), bivši socialisti so se zbrali okrog Berlusconija (Naprej Italia), nastali sta dve večji stranki: Gibanje 5 zvezdic in Liga, poleg njiju še Italijanski bratje in Živa Italia. Italijansko in slovensko strankarsko prizorišče se razlikujeta od prizorišč v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji… Stabilni strankarski sistemi, ki so se uveljavili tudi v evropskem parlamentu, vsebujejo razen konservativcev (republikancev) še socialiste oz. socialne demokrate in liberalce. Ponekod so se v zadnjem času uveljavile stranke zelenih. V Sloveniji se pri vsakih volitvah pojavi kakšna nova stranka, ki običajno nosi ime svojega ustanovitelja (Virant, Bratušek, Cerar, Šarec…). Bistvo olajšanja, ki ga je prinesel Draghi, je v približevanju evropskim oz. svetovnim merilom. Izboljšanje italijanskih gospodarskih napovedi, navsezadnje pa tudi prijazen sprejem nove vlade v mednarodni skupnosti sta povezana s politično normalizacijo. Avantgardistična oz. tranzicijska levica v Sloveniji se ne trudi za uveljavljanje nacionalnih interesov in za primerljivost z drugimi evropskimi državami. Prizadeva si, da bi bila država videti v neredu in da bi ji po možnosti spodletelo predsedovanje EU. Najnovejša domislica te avantgarde je preselitev slovenskega kulturnega boja v Bruselj, kjer je našla somišljenico v nizozemski poslanki Evropskega parlamenta Sophie in ‘t Veld, ki je na zaslišanje povabila kar predsednika in ministre slovenske vlade. Uporabili so znan recept: povezavo s tujino in tamkajšnjimi hudomušnimi prostimi strelci, ki o slovenskih razmerah in ciljih avantgardistične politike nimajo pojma. Neko uspešno slovensko vlado (2004-2008) so poskušali ustaviti že na predvečer prvega predsedovanja, leta 2007.

Dimitrij Rupel