Dobrodošli v demokratični utopiji

Ivan Šokić

Učinkovitost in demokracija sta obratno sorazmerna pojma. Več kot imamo enega, bolj primanjkuje drugega. Seveda tu govorimo o idealnem svetu, kjer je edina meja horizont lastne domišljije. Zato se mi zdi vredno predstaviti svojo lastno novodobno sliko demokratične Utopije po zgledu svetega Thomasa Mora.

Cilj naše demokratične utopije je stvar, ki se tiče ljudstva, spet približati ljudstvu. Torej, naš cilj je, da ljudi v demokratični družbi pripravimo do dejanskega sodelovanja v demokratičnem procesu.

Rekli boste, če se že gremo utopijo, zakaj je potem sploh potrebno sprenevedanje? Lahko bi enostavno rekli, da v naši demokratični utopiji vsi državljani vestno volijo, in bi s tem zaključili zadevo. A to se ne spodobi. Zgodba se zaključi, še preden smo sploh predstavili zaplet. Srečen konec pa se izpoje, še preden nam je karkoli pomenil. Zato je potrebna predpostavka, da v naši demokratični utopiji živijo ljudje, podobni nam. Ti ljudje imajo svoje težave, vrline, muhe in napake. Niso popolni, a niti ne čisto zares slabi. So enostavno ljudje, kakršni znajo biti le ljudje.

Barve vseh poslancev in zmazek
S tem v mislih lahko v naši demokratični utopiji odmislimo tudi delitev na leve in desne. Vsekakor je takšna delitev tudi za naše pojme že živi fosil, zato se ne zdi pravično kaj takega vsiljevati našim Utopijcem. Če kdo pogreša delitev, se lahko tolaži, da ima vsak predstavnik ljudstva v naši demokratični utopiji svojo lastno barvo. Ko pa mediji v naši demokratični utopiji poročajo, za kaj je glasoval nek izbranec ljudstva in kaj je podprl nek drug izbranec ljudstva, enostavno seštejejo barve vseh poslancev, dokler ne dobijo unikatnega zmazka, ki je še najbližje edinstveni in neponovljivi rjavi. Čisto po naključju pokaže tudi seštevek nasprotnikov sprejetega predloga nek drug, enako edinstven in neponovljiv odtenek rjave barve.

Lepota demokratičnega sistema v naši demokratični utopiji je, da imajo vsi, ki volijo, enako možnost, da postanejo predstavniki ljudstva. Nekoč v preteklosti so lahko glasovali samo tisti, ki so izkazali zmožnost postaviti skupno dobro pred svoje lastne interese, a so bili sistem primorani opustiti, saj se je število primernih kandidatov od volitev do volitev vztrajno zmanjševalo, dokler ni padlo pod število poslanskih mest v hramu demokracije. Namesto tega imajo sedaj sistem, ki je veliko bolj vključujoč.

Voli lahko vsak državljan, ki je dopolnil 18 let. Na volitvah lahko glasuje, za kogar hoče. Lahko zase, lahko za soseda, lahko za nekega poslanca. Pogoj za izvolitev je lastna udeležba volitev. Če ne volite, ne morete biti izvoljeni. Ko so glasovi prešteti, nastopi veliki superračunalnik, imenovan Naključna misel. Njegov daljni bratranec Globoka misel je nekoč izračunal število 42, ki je veljalo za svojevrsten končni odgovor na neskončno vprašanje. A naš računalnik ima še pomembnejšo nalogo. Izmed vseh pravilno oddanih glasov mora po principu golega naključja izžrebati določeno število predstavnikov ljudstva. Kdor je prejel en glas, se na seznamu Naključne misli pojavi enkrat, kdor je prejel dva, dvakrat. Kdor je od svojih sodržavljanov prejel več tisoč glasov, se lahko pojavi tudi večtisočkrat, s čimer so njegove možnosti, da bo izžreban za predstavnika ljudstva, primerno večje.

Foto: STA

Ko so izbranci izžrebani, dobijo mesto v parlamentu, v katerem zastopajo interese ljudstva – lahko tudi lastne. Njihov mandat traja leto dni, nato spet sledijo volitve. Z volitvami pa tudi referendumi o vseh predlaganih zakonih. Državljani naše demokratične utopije tako vsako leto odidejo na svojevrstne superreferendume, na katerih podprejo predlagane zakone ali pač ne. Če predlagani zakon ljudstvo podpre, ta stopi v veljavo. V nasprotnem primeru parlament ne more predlagati zakona o podobni tematiki naslednjih 50 let.

V vsakem primeru so državljani zadovoljni, volilna udeležba pa relativno visoka. Namreč, velika večina si želi udobnih služb, v katerih bodo vsaj eno leto lahko sami drugim pokazali, kako bi stvari morale teči. Ponavadi se preostanek ljudstva s svojimi izbranci niti ne strinja. A to nikogar ne moti, saj bodo mogoče že naslednje leto oni sami tisti, ki bodo lahko odločali, kaj je najbolje za državljane demokratične utopije. Do takrat pa jim preostanejo še referendumi.

Ivan Šokić