V zadnjem tednu smo priča veliki aferi, besedni vojni s Hrvaško, ki je rezultirala v tem, da se praktično ni zgodilo nič, razen, da je Slovenija zgubila še nekaj točk na mednarodnem parketu, če je to sploh še mogoče. Videli smo Marjana Šarca v nekoliko spremenjeni vlogi, in sicer na slabše. Kaj se dogaja v vladi, kaj je v ozadju afere POP TV in kaj lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih, sta v oddaji Kdo vam laže? z voditeljem Borisom Tomašičem komentirala politična analitika Miloš Čirič in Mitja Iršič.
Iršič je glede posnetka in vprašanja okrog tega, kako se je posnetek klica Tolja znašel na POP TV, dejal, da smo v takšni situaciji: ko dva človeka trdita, da sta Jezus, se eden moti. “Smo v situaciji, ko se nekdo laže, ali se laže predsednik KNOVS Matej Tonin ali pa predsednik vlade Marjan Šarec. Po celotni aferi sodeč mislim, da je Šarec tisti, ki se veliko bolj spreneveda glede situacije. Če za to ni vedel, je kriv vsaj objektivne malomarnosti. Glede na poročila KNOVS bi on za te prisluhe moral vedeti. Od kod so prisluhi prišli, je vprašanje za milijon dolarjev. Kdor si je kdaj prebral, kako pridobiti prisluhe, bo vedel, da za prisluhe ni dovolj le tistih pet minut, ki jih vidimo posnete. To so programi, ki trajajo dneve, mesece, za čem takem lahko stoji le obveščevalna služba, ki jo podpira država. Indici v tem primeru kažejo, da je prisluhe posnela Sova, vprašanje, kako so ti prisluhi prišli do POP TV, je vprašanje, ki je zrelo za parlamentarno preiskavo.”
Glede na to, da je tehnično nemogoče, da bi prisluhe v tujini posnel POP TV, Tonin pa je ne zelo direktno povedal, da Sova te prisluhe ima, se poraja vprašanje, kakšna je možnost, da so prisluhi prišli od drugod, ne od Sove. Po prepričanju Čiriča je več možnosti, da so prišli od kod drugod, saj Sova zmeraj obvešča še naslednje instance. “Zame je vprašanje nekje drugje, kaj mi s tem pridobimo? Ko vi nek element uporabite, potem je potrebno razmisliti, čemu to služi naprej? Vprašati se je potrebno, ali nam bo to začelo bolj škoditi kot koristiti? Menim, da nam bo bolj škodilo kot koristilo, če bomo nadaljevali s tem, saj to nikogar ne zanima. Itak vsi vedo, da se to vsem počne, na splošno. Spomnimo se na zgodbo z Angelo Merkel, ki so ji Američani prisluškovali, to traja dva, tri dni. Ob tem se je smiselno vprašati, a nam bo to rešilo arbitražni sporazum? Ne verjamem. Bomo zaradi tega lažje kaj drugega dosegli?” Čirič poudarja, da sta sosednji državi obsojeni na sobivanje, zato je po njegovo bolje kot iskati razlike iskati področja, kjer bi se dalo sodelovati. Na primer na področju migracij.
Glede laži, ki jo je Šarec izrekel v Dubrovniku, je Iršič dejal, da se bomo očitno sedaj morali pogovarjati o tem, kot da je to del slovenske politične resničnosti, da se takšne zgodbice uporabljajo za dnevnopolitično obračunavanje. “Zdaj v tem konkretnem primeru gre za evropske volitve. To je ena taka stvar, ki kaže na nesamozavest aktualne vlade. Imajo zelo plitek kadrovski bazen, kar se kaže v imenovanju neznane Irene Joveve na listi za evropske volitve.” Takšna vlada po prepričanju Iršiča potrebuje afere. “Mislim, da je Šarec malo naiven, kar se tiče zunanje politike, ker si za to afero, ki sta jo očitno ‘naumila’ s Črnčecem, nista mislila, da jima bo tako hitro eksplodirala v obraz. Iz obrazne mimike Šarca, ko je ta dobil vprašanje s strani hrvaške televizije, je bilo videti, da so ga razkrinkali. Zgodba v tujini je izpuhtela, doma pa bi mu utegnila povzročati še veliko težav,” je prepričan Iršič.
Gre za solo afero Šarca, njegovega kabineta in POP TV
V tej aferi se je po dolgem času zgodilo, prvič celo, da režimski mediji niso bili enotni okrog poročanja o njej. POP TV je seveda zgodbo forsiral v povezavi z Jovevo, ki je postala nosilka liste. Medtem ko sta Dnevnik in Delo bistveno bolj objektivno spremljala stvar. Očitno je bila afera lansirana za notranjepolitične koristi. Mediji, razen POP TV, so se po prepričanju Čiriča postavili v nek objektivnejši položaj. “Tu se je pokazala napaka, ko Šarec ni želel odgovarjati medijem. To jih je užalilo. Ljudje so to razumeli kot aroganco, česar pa novinarji ne marajo. Že par takih stvari je bilo. To je nekaj, na kar bi morali pri Šarcu bolj premisliti. Vprašati bi se morali, kako bodo to ljudje sprejeli?” “Zanimivo, da so ostali mediji šli po svoje,” glede poročanja mainstrem medijev navaja Iršič. “Vse to kaže na to, da gre za solo afero Šarca, njegovega kabineta in POP TV. S tem se kaže neka nova medijsko-politična koalicija, ki se kaže na politični sceni. Šarec je pričel solirati in ni več v taki intimni navezi z globoko državo. Mogoče je to odločilni trenutek za njegovo politično kariero,” izpostavlja Iršič in dodaja, da zato morda ne bo mogel več računati na tako monolitno podporo medijev, kot jo je imel do sedaj.
Šarec izpadel, kot da je padel iz neke druge dimenzije
“Če so bili to prisluhi, ki jih je profesionalno pridobila naša Sova, zakaj ni šlo do konca?” se je vprašal Iršič. Namreč, ko bi elementi tuje vlade res pričeli vplivati na POP TV, potem bi bili v povsem drugačnem položaju kot sedaj. “Šarcu je bilo to očitno dovolj, ker je vedel, da ta poslovnež nima vpliva na POP TV. Tudi če bi šel koga vprašat, ne bi nič dosegel.” Ob tem je Čirič dodal, da tudi, če bi nekdo želel vplivati na POP TV, je potrebno zavedanje, da gre za privatno televizijo. “Če lastniki ali potencialni lastniki vplivajo, je to normalen proces. Zame bi bil večji problem, če bi bila to državna televizija. Težko verjamem, da na Delo ali Dnevnik nikoli nihče ne pokliče.” “Nič od tega, kar se je dogajalo, ne ogroža nacionalne varnosti,” poudarja Čirič. “Če kdo ogroža nacionalno varnost, smo to mi.” Po besedah Iršiča je Šarec odreagiral naravnost bizarno. “Bilo je videti, kot da Šarec sploh ne ve, da imajo države svoje tajne službe. Izpadel je, kot da je padel iz neke druge dimenzije.”
Očitno na desnici in sredini ne “razumemo” teh novih vzorcev vladanja
Šarec je ob nedavnem nastopu v Državnem zboru RS izkazal povsem drugačno naravo, kot jo je kazal poprej. “Ob nastopu Šarca sem dobil nazaj posttravmatične izkušnje od Alenke Bratušek, ko nas je bilo vsaj kolektivno sram, ko ji je spodletelo v Evropskem parlamentu, ko je želela postati evropska komisarka. Marjan Šarec je očitno tak mojster, da sploh ne potrebuje recesije, da bi to zmanjšalo njegovo priljubljenost. Mislim, da smo sedaj videli tistega Šarca, ki smo ga gledali na predvolilnih soočenjih. Tedaj sem rekel, da je Šarec kot strah, navznoter votel, navzven pa ga nič ni. Sarkastično bi lahko rekel, da morda mi ne razumemo novih vzorcev vladanja. Sedaj je očitno napočil čas, ko imamo hitre seje vlade, vladnih predlogov ni, ukrepov ni, brezposelnost pa zmanjšujejo tako, da zaposlujejo napol pismene generalne sekretarje na ministrstvih. Očitno mi na desnici in sredini ne razumemo teh novih vzorcev vladanja.”
H. M.