Dolgočasnost dominantnih medijev in akademije in čivk Boruta Jakopina

Filozof in kolumnist Aleš Ernecl. (Foto: posnetek zaslona)

Te dni je v slovenskih dominantnih medijih in med slovenskimi akademiki, kar je po navadi kar ime za puhlice in zavzemanje pozicij skrajno dolgočasnih, v memetskem jeziku – pozicij NPC-jev…završalo zaradi čivka Boruta Jakopina.

Borut Jakopin je na svojem Twitter profilu, kjer ima izrecno napisano, da čivke objavlja zase in izključno in samo zase in v svojem imenu – čivknil nekaj o zaposlenih na CSD-ju. Nekaj o ženskah s premalo seksa in moških, nesposobnih dominance. Ali nekaj takega. Da je tam njihovo leglo.

Je Borut Jakopin izvedel kakšno raziskavo ali je njegovi trditvi pripisati le anekdotalno raven? Je Borut Jakopin trdil kaj drugega, za svojo trditev zahteval kak drug status? Je kdaj mislil kaj drugega kot provocirati v svojem zasebnem času, na zasebnem Twitter profilu? Ne, seveda ne.

Mediji in akademiki? Kot smo od njih vajeni. Brez vsebine, kot na avtopilotu, kot vaške tercialke: “J’ Accuse.” Nič drugega. “To je pa res neprimerno.” “Javni uslužbenec pa res ne sme.” Česa ne sme?

To še imajo “iz komunizma”. Javni uslužbenec ne sme imeti zasebnega življenja, svojih prepričanj, osebnosti. Ne sme misliti. Mora biti robot, ki opravlja svoje delo in potem gre najprej do Mercatorja po štručko kruha, nato pa domov, kjer gleda Dnevnik. V ozadju tega je ista ideja, ki te ljudi vodi v obsojanje čivkanja Janeza Janše, Donalda Trumpa – in ki obsojajo javne uslužbence (moj popravek, državne), če izkazujejo, da so verni. Po njihovo ne smeš k maši, če si premier, ker si predstavnik vseh. Predstavnik vseh pa si lahko, po mnenju teh ljudi brez domišljije – le, če si brez barve. NPC (za tiste, ki ne poznate internetnega slenga, NPC je kratica za like v računalniških igricah, ki se jih ne da igrati in so programirani, da dopolnjujejo sceno ali da jih streljate ali pretepate). Kot oni.

Recimo bobu bob. Če bi Borut svoj čivk zmanjšal za ženske brez seksa in ga ohranil za moške, nesposobne dominance, po možnosti Slovence, katoliške veroizpovedi … se nihče od dežurnih dušebrižnikov ne bi sprožil. Ne samo to, skrivaj bi se skupaj z njegovim čivkom hihitali in mu prikimavali: “Ja, Slovenci smo res beta, smo res vozeki.”

Že kar slišim “desne intelektualce”: “Ja, ampak to še vedno ne pomeni, da je to, kar je storil, prav. Ne rabimo braniti vsakogar in vsako neumnost le zato, ker je v vladi nam ljubega Janeza Janše.”

Saj ni problem. “Neki standardi javne komunikacije morajo biti.” OK, pa imejmo javne debate o tem. Kakšni standardi? Česa vsega se ne sme in zakaj? Pa brez moralizma, prosim. Brez puhlic. Brez sklicevanja na avtoriteto ali na pravne formalizme. Le argumenti. Kdo bo pričel? Jaz sem se zdaj zelo zagrel. Dajte, no, intelektualci, da ne bo vse skupaj ostalo le pri artikuliranju “najstev”. Napnite možgane. Kaj naj bodo standardi?

Aleš Ernecl