En dan v življenju rdečega sléda

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Sléd v teh krajih bolj prepoznamo kot slanik. Ne tistega, ki ga prodajajo v vsaki šiptarski pekarni, ampak ribo iz severnih morij, posušeno in v soli konzervirano. Pri pripravi postane rdeča, izvor izraza ni natančno znan. Ena od zgodb pravi, da izvira iz angleške tradicije lova na lisice, kar omenja Nicholas Cox v knjigi Rekreacija za gospode. Rdečega sléda, ki ima izrazit in močan vonj, so vlekli po gozdu in travnikih, da bi pse naučili razlikovati lažno sled (rdeči sléd) od prave (lisica). Izraz naj bi v prenesenem pomenu prvi uporabil William Cobbett, ki je kot novinar delal za tednik Political Register, z njim je opisal zavajajoča poročila o Napoleonu. Take vesti so sicer danes bolj znane kot lažne novice (Fake News), a rdeči sléd je vendarle pomenil nekaj drugega: diverzantsko taktiko za preusmerjanje pozornosti z glavnega vprašanja na obroben, tisti hip ne tako pomemben problem.

Pozoren kronist dogodkov je seveda takoj opazil podobnost z dogajanjem zadnjih dni. Potem ko je bil Marjan Šarec potrjen za premierja, so v javnost počasi začela kapljati imena kandidatov za ministre. Levica je trdila, da gre za “sanjsko moštvo”, preprosti in bogaboječi ljudje so se držali za glavo: do nedavnega kamniški župan je očitno sprejemal predloge tako, da je pazil, da bo vsak kandidat za ministra večji idiot od njega. Saj veste, v norišnici človek, ki velja za zabavnega, izpade pravi intelekt med drugimi norci. In ko so politkomisarji iz Levice zaostrili retoriko in začeli iz Slovenije izganjati uspešne podjetnike, se je zdelo, da se Šarcu bliža bridki konec, še preden bi v svojo biografijo lahko zapisal, da je vodil prvo sejo vlade. Arhitekti in mentorji komedijanta so nato najprej našli “rasistično” naslovnico revije Demokracija, a v ozadju se je očitno že pripravljalo nekaj večjega. Da v politiki ni naključij, je pokazal prav primer Andreja Šiška, samooklicanega vodje Štajerske varde, ki naj bi osvobodila Štajersko in razglasila suvereno Deželo Štajersko.

Čeprav so ideje človeka, ki bo prihodnje leto srečal Abrahama, znane že več let, in bi ga, če bi bila politična volja, lahko preganjali že pred leti, so se v javnosti morali pojaviti posnetki in fotografije nekaj deset ljudi, ki so se na jasi v nekem gozdu na zasebnem zemljišču postrojili. Zaključek medijskega mainstreama je bil, da se ustanavlja paravojaška enota, ki bo izvedla državni udar in zrušila ustavni red. Tempo poročanja naslednje dni je zvesto sledil državnozborskim zaslišanjem kandidatov za ministre. Kdor jih je poslušal, se je lahko samo križal, kajti toliko kretenov in škodljivcev ni bilo na kupu že od zbora komunistov na Čebinah pred dobrimi osmimi desetletji. Udarne novice v televizijskih poročilih niso bile neumnosti, ki so jih kvasili, niti analiza njihovih napovedi, iz katerih je bilo razvidno, da ne ogrožajo le prihodnosti Slovenije, ampak tudi sedanjo, v ustavi zapisano državno ureditev, temveč Andrej Šiško: najprej zgražanje, nato pozivi k aretaciji in na koncu pridržanje šefa Gibanja Zedinjena Slovenija.

Šiška so priprli, Slovenke in Slovenci so si oddahnili, Slovenija je bila rešena in je spet postala varna država. In medtem ko so se vsi ukvarjali s Šišom, kot ga kličejo na Štajerskem, so kandidati za ministre prestali zaslišanja, novi in socialistični vladi so vrata na široko odprta. Pravzaprav je neverjetno, kako v dneh, ko so policisti iskali orožje za prevrat in našli le nekaj nabojev, nihče ni opazil napovedi nastajajoče Šarčeve vlade, da ne bo upoštevala obstoječega ustavnega reda in delovala v njenih okvirih, ampak tako, kot so si oni zamislili. Samo poglejte Jerneja Pikala. Kako je že dejal? Da namerava odločbo ustavnega sodišča spoštovati (govoril je o financiranju zasebnih šol), a to v koalicijski pogodbi ni opredeljeno kot prioriteta. Kaj pa je večja prioriteta za vlado kot to, da spoštuje ustavo in odločbe ustavnih sodnikov? Kako to lahko poimenujemo? Nič drugače kot napoved rušenja ustavne ureditve Slovenije.

Ne želim zmanjševati pomena, ampak Šiška in njegovih petdeset ljudi, “oboroženih” s sekirami, fračami in z nekaj nedelujočega strelnega orožja, lahko ustavijo Jeremy Clarkson, Richard Hammond in James May iz Top Geara, kaj šele pet mladcev z bližnje policijske postaje. A vprašam vas: Kdo bo ustavil Šarca, ko bo spodkopaval ustavni red?

Jože Biščak