Lani je britansko-irski zgodovinar in profesor v Cambridgeu Brendan Simms (pri londonskem Penguinu) objavil knjigo o Hitlerju (Hitler: Only the World Was Enough); njen nemški prevod pa so pred nekaj dnevi kritično komentirali v reviji Der Spiegel. Glavno sporočilo Simmsove knjige je, da za Hitlerja glavni sovražnik ni bil sovjetski komunizem, ampak angloameriški kapitalizem. To sporočilo ni presenetljivo za raziskovalce znamenitega pakta med Hitlerjem in Stalinom iz leta 1939, pač pa za tiste, ki podcenjujejo podobnosti med nacionalnim in internacionalnim socializmom oz. bistveno razliko med totalitarizmom in zahodno (liberalno) demokracijo. V jugoslovanski Sloveniji smo dolga leta poslušali teorije o tem, da sta edina prava alternativa fašizmu marksizem in socializem, ki sta zato od fašizma tudi smrtno ogrožena. Marksisti niso nikoli razumeli oz. sprejeli sprave med nasprotniki druge svetovne vojne, zato so trdili, da fašizem uspeva v naročju oz. v bližini dekadentne miselnosti Zahoda, ki je druga beseda za Angleže in Američane.
Takšno pojmovanje je bremenilo odnos jugoslovanskega komunističnega režima do medvojne emigrantske londonske vlade in do zahodnih zaveznikov. K takšni miselnosti je prispevalo dejstvo, da sta po drugi svetovni vojni k Zahodu spadali Italija in Nemčija, ki sta imeli fašistično/nacistično hipoteko. Dolga leta so nas učili, da so bili pravi rešitelji in osvoboditelji druge svetovne vojne Sovjeti, s katerimi so se lahko merili kvečjemu jugoslovanski revolucionarji, medtem ko so bili anglofili in liberalci tako rekoč Hitlerjevi pomočniki, ki so jih morala povojna ljudska sodišča obsojati na ujetništvo, taborišča in druge visoke kazni. Da je Hitler bolj od enopartijskega sistema in gulagov sovražil zahodno demokracijo, lahko preseneča samo privržence enopartijskega sistema in sovražnike zahodne demokracije.
Hitler in Stalin sta oba hotela zavladati celemu svetu, glavna ovira pa so bili v resnici Anglo-Američani, katerim naj bi po Hitlerjevem prepričanju in po ameriškem naročilu pomagali Judje. Protiameriške in protinatovske, z eno besedo protidemokratične kampanje doživljamo tudi danes in pri nas doma, pri čemer je marsikaj obrnjeno na glavo. Američane, njihovega predsednika, Nato in liberalno demokracijo povezujejo s fašizmom; pravi demokrati pa naj bi bili upravitelji državnih podjetij, pridobitelji državnih podpor, zagovorniki državne lastnine in družbene izenačenosti in sploh nasprotniki zasebne pobude (recimo v šolstvu in zdravstvu).
Primarne volitve v ZDA
V teh časih se razen s koronavirusom iz Kitajske in migranti z Jutrovega ukvarjamo z ameriškimi primarnimi volitvami, to se pravi z izbiranjem demokratskega izzivalca republikanskega predsednika na jesenskih predsedniških (in seveda kongresnih) volitvah. Gre za pojav, ki ga v Evropi skoraj ne poznamo oz. ga podcenjujemo, saj gre za “notranje” strankarske zadeve. V Evropski uniji vrhunske kandidate (Spitzenkandidaten) pač določijo strankarska vodstva oz. dogovori med Nemci in Francozi. Nekoliko bolje je, ko npr. Nemci izbirajo predsednika/predsednico CDU ali SPD na kongresih, ki zberejo od šesto do tisoč delegatov. To pa so še vedno nizke številke npr. v primerjavi s tremi milijoni volivcev na demokratskih primarnih volitvah v Kaliforniji. Kalifornija ima 40 milijonov, Nemčija približno dvakrat toliko prebivalcev.
Številčne primerjave so zanimive tudi, ko gre za predsedniške kandidate. Joe Biden je doma iz države Delaware, ki ima en milijon prebivalcev, Bernie Sanders pa iz Vermonta, ki ima malo več kot 600 tisoč prebivalcev. Številke so zanimive z več vidikov. Po eni strani lahko potolažijo tiste, ki tarnajo zaradi slovenske majhnosti spričo velikosti EU. Saj bi bili za združevanje Evrope, pravijo, ampak kaj pomenita dva milijona v polmilijardni množici? Po drugi strani seveda drži, da bosta senatorja iz majhnih ameriških držav težko spravila s prestola predsednika, ki prihaja iz velike države New York z 20 milijoni prebivalcev in ima vikend na Floridi z 22 milijoni prebivalcev. (Pa ne samo zato.) Ameriški predsedniki so pogosto prihajali iz velikih držav, npr. Roosevelt, Nixon, Reagan, Bush; največ ameriških predsednikov pa je prišlo iz Virginije (8,5 milijonov prebivalcev), Ohia (12 milijonov prebivalcev) in New Yorka.
Kako bi to izvedli v EU?
Razumljivo in upravičeno Hitlerju in – recimo demokracijam v razvoju – ni šel na živce sovjetski komunistični sistem, ampak sta mu šli na živce državi, kot sta ZDA in Združeno kraljestvo. Ti dve državi sta se izkazali kot nepremagljivi v drugi svetovni in v hladni vojni. Nekaj malega sta k nepremagljivosti prispevala njuna odprta, demokratična in uspešna sistema. Tej ugotovitvi sledi vprašanje o konkurenčnosti in poslanstvu Evropske unije. Kako bi bilo mogoče – če bi želeli doseči anglosaška merila in enakopravnost z velikimi igralci na mednarodnem prizorišču – takšen sistem uvesti tudi v Evropski uniji? V zvezi s tem vprašanjem se odpirajo tri nova vprašanja:
1. koliko strank prenese sistem, ki ustreza omenjenim merilom oz. omogoča omenjeno enakopravnost? in
2. kakšne bi bile primarne (in navsezadnje sekundarne) predsedniške volitve v Evropski uniji, ki bi zahtevale neusmiljeno kampanjo, kot jo gledamo v Ameriki? in
3. v katerem jeziku bi kandidati nagovarjali evropske volivce, ki večinoma varujejo svojih 25 jezikov kot punčico svojega očesa?
Razumni bralec bo ob teh vprašanjih seveda uganil, kam pes taco moli. Gre za slovensko demokracijo, za skladnost te demokracije z demokracijami drugih evropskih držav in za primerljivost Evropske unije z ZDA, Rusijo in Kitajsko. Navsezadnje gre za Turčijo, ki Evropejce izsiljuje z vdiranjem migrantov preko zunanje meje EU. Če pomislimo na dokazano premagljivost diktatur in nepremagljivost liberalne demokracije, s strategijo ne more biti večjih problemov. Slovenski predsedniški kandidat bi moral po soočenju dveh slovenskih strank, ki bi bili povezani z dvema evropskima strankama, nastopati v vseh sedemindvajsetih državah, pri čemer bi moral biti razumljiv in prepričljiv tako za Nemce kot za Madžare, tako za Grke kot za Švede. Evropski parlament bi pred tem moral izbrati med dvema možnostima: ali bodo kandidati obvladali petindvajset jezikov, ali se bo štiriindvajset držav umaknilo tisti, ki ima največ prebivalcev? Bodo govorili v jeziku države, ki je zapustila Evropsko unijo? Kaj bodo rekli Francozi?
dr. Dimitrij Rupel