Zakaj Hitler ni maral Američanov in kaj bodo rekli Francozi?

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Lani je britansko-irski zgodovinar in profesor v Cambridgeu Brendan Simms (pri londonskem Penguinu) objavil knjigo o Hitlerju (HitlerOnly the World Was Enough); njen nemški prevod pa so pred nekaj dnevi kritično komentirali v reviji Der Spiegel. Glavno sporočilo Simmsove knjige je, da za Hitlerja glavni sovražnik ni bil sovjetski komunizem, ampak angloameriški kapitalizem. To sporočilo ni presenetljivo za raziskovalce znamenitega pakta med Hitlerjem in Stalinom iz leta 1939, pač pa za tiste, ki podcenjujejo podobnosti med nacionalnim in internacionalnim socializmom oz. bistveno razliko med totalitarizmom in zahodno (liberalno) demokracijo. V jugoslovanski Sloveniji smo dolga leta poslušali teorije o tem, da sta edina prava alternativa fašizmu marksizem in socializem, ki sta zato od fašizma tudi smrtno ogrožena. Marksisti niso nikoli razumeli oz. sprejeli sprave med nasprotniki druge svetovne vojne, zato so trdili, da fašizem uspeva v naročju oz. v bližini dekadentne miselnosti Zahoda, ki je druga beseda za Angleže in Američane.

Takšno pojmovanje je bremenilo odnos jugoslovanskega komunističnega režima do medvojne emigrantske londonske vlade in do zahodnih zaveznikov. K takšni miselnosti je prispevalo dejstvo, da sta po drugi svetovni vojni k Zahodu spadali Italija in Nemčija, ki sta imeli fašistično/nacistično hipoteko. Dolga leta so nas učili, da so bili pravi rešitelji in osvoboditelji druge svetovne vojne Sovjeti, s katerimi so se lahko merili kvečjemu jugoslovanski revolucionarji, medtem ko so bili anglofili in liberalci tako rekoč Hitlerjevi pomočniki, ki so jih morala povojna ljudska sodišča obsojati na ujetništvo, taborišča in druge visoke kazni. Da je Hitler bolj od enopartijskega sistema in gulagov sovražil zahodno demokracijo, lahko preseneča samo privržence enopartijskega sistema in sovražnike zahodne demokracije.

Oglejte si še: Kje začeti?

Hitler in Stalin sta oba hotela zavladati celemu svetu, glavna ovira pa so bili v resnici Anglo-Američani, katerim naj bi po Hitlerjevem prepričanju in po ameriškem naročilu pomagali Judje. Protiameriške in protinatovske, z eno besedo protidemokratične kampanje doživljamo tudi danes in pri nas doma, pri čemer je marsikaj obrnjeno na glavo. Američane, njihovega predsednika, Nato in liberalno demokracijo povezujejo s fašizmom; pravi demokrati pa naj bi bili upravitelji državnih podjetij, pridobitelji državnih podpor, zagovorniki državne lastnine in družbene izenačenosti in sploh nasprotniki zasebne pobude (recimo v šolstvu in zdravstvu).

Primarne volitve v ZDA
V teh časih se razen s koronavirusom iz Kitajske in migranti z Jutrovega ukvarjamo z ameriškimi primarnimi volitvami, to se pravi z izbiranjem demokratskega izzivalca republikanskega predsednika na jesenskih predsedniških (in seveda kongresnih) volitvah. Gre za pojav, ki ga v Evropi skoraj ne poznamo oz. ga podcenjujemo, saj gre za “notranje” strankarske zadeve. V Evropski uniji vrhunske kandidate (Spitzenkandidaten) pač določijo strankarska vodstva oz. dogovori med Nemci in Francozi. Nekoliko bolje je, ko npr. Nemci izbirajo predsednika/predsednico CDU ali SPD na kongresih, ki zberejo od šesto do tisoč delegatov. To pa so še vedno nizke številke npr. v primerjavi s tremi milijoni volivcev na demokratskih primarnih volitvah v Kaliforniji. Kalifornija ima 40 milijonov, Nemčija približno dvakrat toliko prebivalcev.

Nekdanji ameriški podpredsednik Joe Biden. (Foto: EPA)

Številčne primerjave so zanimive tudi, ko gre za predsedniške kandidate. Joe Biden je doma iz države Delaware, ki ima en milijon prebivalcev, Bernie Sanders pa iz Vermonta, ki ima malo več kot 600 tisoč prebivalcev. Številke so zanimive z več vidikov. Po eni strani lahko potolažijo tiste, ki tarnajo zaradi slovenske majhnosti spričo velikosti EU. Saj bi bili za združevanje Evrope, pravijo, ampak kaj pomenita dva milijona v polmilijardni množici? Po drugi strani seveda drži, da bosta senatorja iz majhnih ameriških držav težko spravila s prestola predsednika, ki prihaja iz velike države New York z 20 milijoni prebivalcev in ima vikend na Floridi z 22 milijoni prebivalcev. (Pa ne samo zato.) Ameriški predsedniki so pogosto prihajali iz velikih držav, npr. Roosevelt, Nixon, Reagan, Bush; največ ameriških predsednikov pa je prišlo iz Virginije (8,5 milijonov prebivalcev), Ohia (12 milijonov prebivalcev) in New Yorka.

Kako bi to izvedli v EU?
Razumljivo in upravičeno Hitlerju in – recimo demokracijam v razvoju – ni šel na živce sovjetski komunistični sistem, ampak sta mu šli na živce državi, kot sta ZDA in Združeno kraljestvo. Ti dve državi sta se izkazali kot nepremagljivi v drugi svetovni in v hladni vojni. Nekaj malega sta k nepremagljivosti prispevala njuna odprta, demokratična in uspešna sistema. Tej ugotovitvi sledi vprašanje o konkurenčnosti in poslanstvu Evropske unije. Kako bi bilo mogoče – če bi želeli doseči anglosaška merila in enakopravnost z velikimi igralci na mednarodnem prizorišču – takšen sistem uvesti tudi v Evropski uniji? V zvezi s tem vprašanjem se odpirajo tri nova vprašanja:

1.      koliko strank prenese sistem, ki ustreza omenjenim merilom oz. omogoča omenjeno enakopravnost? in

2.      kakšne bi bile primarne (in navsezadnje sekundarne) predsedniške volitve v Evropski uniji, ki bi zahtevale neusmiljeno kampanjo, kot jo gledamo v Ameriki? in

3.      v katerem jeziku bi kandidati nagovarjali evropske volivce, ki večinoma varujejo svojih 25 jezikov kot punčico svojega očesa?

Razumni bralec bo ob teh vprašanjih seveda uganil, kam pes taco moli. Gre za slovensko demokracijo, za skladnost te demokracije z demokracijami drugih evropskih držav in za primerljivost Evropske unije z ZDA, Rusijo in Kitajsko. Navsezadnje gre za Turčijo, ki Evropejce izsiljuje z vdiranjem migrantov preko zunanje meje EU. Če pomislimo na dokazano premagljivost diktatur in nepremagljivost liberalne demokracije, s strategijo ne more biti večjih problemov. Slovenski predsedniški kandidat bi moral po soočenju dveh slovenskih strank, ki bi bili povezani z dvema evropskima strankama, nastopati v vseh sedemindvajsetih državah, pri čemer bi moral biti razumljiv in prepričljiv tako za Nemce kot za Madžare, tako za Grke kot za Švede. Evropski parlament bi pred tem moral izbrati med dvema možnostima: ali bodo kandidati obvladali petindvajset jezikov, ali se bo štiriindvajset držav umaknilo tisti, ki ima največ prebivalcev? Bodo govorili v jeziku države, ki je zapustila Evropsko unijo? Kaj bodo rekli Francozi?

Kaj lahko – recimo na letošnji konferenci o prihodnosti Evropske unije – predlaga Slovenija oz. nova slovenska vlada? Evropska unija je videti kot ujetnica sistema “špicenkandidatov” in strankarsko-jezikovnega Babilona. Konferenca bi lahko spodbudila oblikovanje skupine najvišjih ekspertov, ki bi preučila, kako je mogoče doseči “vse tesnejšo unijo” ob upoštevanju nepremagljivosti liberalne demokracije in ob brezrezervnem spoštovanju narodnih in jezikovnih pravic. Morda je mogoče – s pomočjo evropskih financ in evropske “umetne inteligence” – ustvariti vrhunski prevajalski program za sporazumevanje 25 evropskih jezikov brez nesporazumov? Sicer bo Evropska unija težko dosegla učinkovite rešitve v tekmi z velikimi igralci, predvsem pa v zvezi s strateškimi vprašanji, kot je npr. vprašanje migracij, varovanje zunanjih meja, širitev na Zahodni Balkan, vprašanje evropske vojske in jedrske oborožitve, o kateri govori francoski predsednik.

dr. Dimitrij Rupel

  • RATATA

    V tistem času je Theodore Roosevelt starega Cesarja vprašal, kakšen smisel v 20. stoletju sploh še ima monarhija(?) in ta mu je odgovoril:
    “Svoje narode moram obvarovati pred njihovimi Vladami!”
    Naš, slovenski narod že dolgo nima nikogar, ki bi ga obvaroval pred lastno Vlado!

  • All Bot

    Der Spiegel je komunistična greznica. Hitler pa je že takrat vedel, da je Amerika v žepu Židov, ki jo bodo uporabili za orodje za prevzem sveta, kar so židi tudi storili.Poleg tega se je na židih spekel že nemški kajser Wilhem med prvo svetovno, ko so židi ekonomsko sabotirali nemčijo, židje pa so na koncu vojne v zameno za ozemlje izraela v vojno pripeljali ameriko. Židje so celo prvo svetovno vojno financirali anglijo in jim dostavljali municijo, zaradi tega so bili pripravljeni žrtvovati kolikor američanov je bilo potrebno, da niso izgubili investicij. Rezultat je bil pa po tem versalska pogodba in weimarch židovska banana republika, kar je garantiralo 2 svetovno.

    • All Bot

      Pol svetovnega bogastva pridobljenega z industrijsko revolucijo je bilo uničenega v 1. svetovni, samo glavno, da so židi pa srbi dobili vse kar so hoteli imet.

  • althar

    V Ruplove špekulacije glede evropskih volitev se ne bom spuščal, ker jih bo najbolje komentirala prihajajoča stvarnost.

    Bi pa mu, kot intelektualcu, toplo priporočil, da prebere nekaj del angleškega ekonomista Anthonyja Suttona. Da bo končno ugotovil, kaj se je zares dogajalo v prvi polovici 20. stoletja. Da bo končno ugotovil, da je isti, ponavljam, ISTI denar z Wall Streeta financiral tako Leninove revolucionarje kot Rooseveltove demokratične socialiste in Hitlerjeve nacionalsocialiste. Torej vse tri verzije socializma velekapitala.

    Katera od teh treh je na koncu uspela pa naj ugotovi kar sam.

  • JanAndr12

    Rupel v tem članku ne direktno, temveč malo bolj diskretno napeljuje na to, kako “super bi bilo”, če bi imeli tudi v EU skupno globalistično vlado tipa ZDA ali UK. Ne hvala, gospod Rupel, Slovenci še imamo svojo narodnost in kulturo in si ne želimo multikulturnega geto-imperija, ki mu vlada peščica finančnih korporacij in liberalnih “demokratičnih” oligarhov

  • ZatonMesecnikov

    G. Dimitrij, drugo svetovno vojno morate gledati le kot nadaljevanje Prve, z 22 letnim premirjem vmes. Potem je vse skupaj lažje razumljivo. Kaiserchlacht, zadnja nemška ofenziva Marca leta 1918, je nakazala to, kar se je zgodilo tudi čez 22 let. Izločitev Rusije iz vojne ter vreči vse sile na zahod, preden Amerika angažira sile v Europi. Ter doseči ugodno premirje za Nemčijo. Pojem Kapitulacija države, namreč do leta 1943 še ni obstajal. Leta 1940 torej še ena ofenziva na zahodni fronti proti starim nasprotnikom iz prve vojne. Ker premirje ni bilo doseženo, kljub porazu Francije, si je bilo treba zaščititi hrbet z izločitvijo DRUGORAZREDNEGA nasprotnika iz vojne. Sovjetsko zvezo. Ker v nemški mentaliteti tistih časov je Rusija v prvi vojni predstavljala drugorazrednega nasprotnika, Vzhodna fronta pa obstransko fronto. Glavnina nemških sil je bila na zahodu. Po izločitvi Sovjetske zveze iz vojne, pa bi se Nemčija angažirala, kot pravilno ugotavljate proti glavnima nasprotnikoma v drugi vojni, Angliji in Ameriki. Ki so ju smatrali pravzaprav za eno in isto. Tukaj si niso delali utvar. Vendar ne v boju na življenje in smrt, temveč za dosego za Nemčijo ugodnega premirja. Zato je tudi napovedala vojno Nemčija Ameriki 11.12.41, kar nam je danes skrajno nerazumljivo. Kje so bile torej napake v tej strategiji?

    1. Skrajno podcenjevanje nasprotnika na vzhodu. Da so bili Nemci presenečeni nad Sovjeti, pove sam Hitler na srečanju leta 1942 z finskim Mannerheimom, kjer v ohranjenem zvočnem posnetku (snemala je finska tajna služba) in edinem, ki je znan, da Hitler normalno govori, izrazi začudenje, nad materialnimi zmožnostmi Sovjetov. In da so bile njihove ocene pred napadom morda napačne in da bi morda bila odločitev drugačna pred napadom, če bi imeli pravilne podatke. Posnetek najdete na you tubu. Z nemškim napadom na Sovjetsko Zvezo Kominterna naredi vojno ideološko in razredno, česar smo bili deležni tudi mi. V resnici pa, če ne bi bilo pobijanja Judov, kot nepotrebnega in Hitlerjevega zasebnega vložka v tej vojni, bi bila le ena od vojn, kot jih je bilo že veliko prej v europski zgodovini.

    2. Hitler je imel podatke o zmožnostih kapitalistične masovne produkcije, a jo je kot socialist preziral. In je takšno proizvodnjo smatral za judovsko. Ameriko je podcenjeval, (bila je 19 vojaška sila na svetu pred drugo vojno), kot judovsko dekadentno. Nacistični ideal je bila namreč državna lastnina produkcijskih sredstev, tako kot pri vseh socialistih in jo je smatral za superiornejšo. Resnica je bila drugačna, Amerika je imela fantastične proizvodne zmogljivosti, samo leta 1944 je ona sama proizvedla več letal kot Nemčija vso vojno skupaj. Zalagala je še vse zaveznike z opremo, hrano in sredstvi. V roku 14 dni je Amerika leta 1944 izvedla dve neodvisni ena od druge in enako veliki operaciji, kot sta bili D-day in napad na Saipan. Sovjeti na drugi strani, so s popolnim prehodom na vojno proizvodnjo (praktično nobene proizvodnje več za potrošnjo svojega prebivalstva) povzročili velik del od ocenjenih 27 milijonov svojih žrtev. Večina je umrla zaradi lakote in pomanjkanja, vse skupaj pa so naprtili Nemcem.

    3. Indici so, da je Hitler kmalu sprevidel, da stvari ne bodo šle za Nemčijo najbolje, zato je sprožil svojo zasebno ideološko vojno. Uničenje europskih Judov. Ki jo je zagrizeno vodil do konca.

    • Lustrator

      Zelo pronicljivo – ujema se tudi z veliko večino mojih dosedanjih dognanj in sklepanj. Z največjim veseljem bi prebral kakšno tvojo zgodovinsko knjigo!

      • ZatonMesecnikov

        Ha, ha, Lustrator, hvala ti. Vendar moja profesija ni zgodovina in žal tudi knjige ni. Po drugi strani, pa so slovenski zgodovinarji obremenjeni z neko “slovensko zgodovinsko šolo” in ujeti vanjo. Zato tudi ni bog ve kaj od njih. Po moji oceni zgodovina ni neka posebna znanost in je lahko zgodovinar vsak, ki ga to zanima. Zgodovina je le neko kronološko zaporedje dogodkov in interpretacija le teh. Le te interpretacije pa naj bo čim manj, da se ne zaide v vode “slovenske zgodovinske šole”, ki je pravzaprav postala s tem filozofija in pravljičarstvo.

        Gornje napisano pa je neka splošno znana interpretacija, ki velja že dolgo na zahodu in v zahodnih zgodovinskih krogih. Mi na žalost vse to le na novo odkrivamo.

  • stajerc5

    Zelo zanimiva tema za doooolgo debato. Ampak seveda raje ustmeno kot pa pisanje do zore.
    Lepo je pogledati, da je prav Spiegel objavil zadevo, saj je v krvnem sorodstvu z Mladino, Dnevnikom, Delom in vedno bolj sparjen z Reporterjem. Tiste cez luzo pa tudi poznate. Ce ne, vprasajte Zitnarico!

  • Rožle

    Test

  • Petat

    Se vidi da so ti podarili diplomo

  • Lon Wolf

    Toliko, kot je na svetu ljudi, toliko je tudi različnih mnenj teh ljudi. V vsakem mnenju je del človeškega pojmovanja Resnice, torej noben človek na svetu nima vseh podatkov, da bi lahko dokazal ali izpričeval absolutno resnico. Zakaj je temu tako, je edino, kar se je potrebno vprašati?
    Zato ker je Resnica, BOG! Komu zatorej, se lahko razodene absolutno – božjo Resnico! Samo tistemu, ki se je zmožen duhovno dvigni na takšen miselni nivo, da je nebo zlorabil. V prejšnjem stoletju se je v nemškem narodu rodil nekdo, ki je zase dejal, da pozna vso preteklost, sedanjost in prihodnost celotnega človeštva, da so mu vsa duhovna okna povsem odprta. Kot nemški vojak je po II. sv. vojni prispel v sovjetsko ujetništvo in tam pomagal na “mističen način”, svojim so ujetnikom in tudi sovjetskim stražarjem, jih ozdravljal od najtežjih bolezni. Seveda so Sovjeti videli, da se med njimi dogaja nekaj nenavadnega, ker so kljub fizični izčrpanosti, ozdraveli na nek”čudežen način.” Nekoč je dvema sovjetskima oficirjema dejal, da je od zgoraj prišel ukaz, da morajo ujetniki dobiti več hrane in toplejša oblačila, in ta dva oficirja sta to sprovedla. Ko sta pozneje izvedela, da ta ukaz ni prišel iz vodstva logora sta ga dala poklicat k sebi , mu pritisnila revolver na prsa in mu rekla, kako si je drznil izmisliti, da je takšen ukaz prišel “od zgoraj” in, ali se zaveda, da ga lahko v tem trenutku brez pomisleka ustrelita. In spet jima je On odgovoril, povsem v miru: ,,Da, ukaz je prišel od zgoraj.” Nista ga ustrelila, nasprotno, spustila sta Ga in mu celo pomagala pri pobegu. Zakaj? Zato, ker sta v tistem trenutku spoznala, da je Ukaz zares prišel od “zgoraj”. Pozneje, ko je za ta dogodek izvedel Stalin, so mu bili v Nemčiji stalno za petami sovjetski vohuni, ki so ga želeli pridobiti za njihovo stran, vendar neuspešno, ker je na tej zemlji imel posebno poslanstvo za katerega je dejal:,,Živim zato, da bo človeštvo lahko živelo naprej.”
    Kmalu bo človeštvo postavljeno pred velike preizkušnje, ki so nujno potrebne za velik preobrat, po katerem velika večina tako hrepeni in to so: pravica enakost, svoboda itn…. Kakšna je pot do tja, pa bo tako ali tako moral vsak spoznati na lastnem telesu, lastnem življenju.