Golubović, si ti sploh normalen?!

Datum:

Predpostavimo, da na nacionalni televiziji ali za govorniškim pultom v parlamentu poslanec opozicijske SDS izreče tale stavek: “Bil je povsem normalen, nato pa je postal gej.” Ali da na teh straneh zapišemo: “Ljudje so si želeli normalnega poslanca Branka Goloba, dobili pa so Braneta Golubovića.” Slovenski medijski in politični prostor bi preplavilo zgražanje, protesti proti ksenofobiji, homofobiji, nesramnosti, sovražnemu govoru, na nacionalki bi bila pogovorna omizja, na Popu bi razpravljali v nadaljevanjih, ostarele in že razpadajoče kolumnistke bi se na časopisnih straneh zgražale nad retoriko desnice. Klicali bi k prepovedi delovanja SDS in ukinitvi sovražnih medijev.

Poslanec stranke predsednika vlade v odhajanju Marjana Šarca in hkrati vodja poslanske skupne te stranke Brane Golubović pa na nacionalki pravi: “Lejte, ljudje spregledajo. Ljudje se spremenijo. Imamo enega novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.”

Povedano naravnost − novinarji, ki pišejo za desne medije, so nenormalni novinarji. Tudi tisti, ki ga je imel Golubović v mislih in je postal normalen, je bil po Golubovićevi definiciji poprej nenormalen.

Kdor ni na pravi strani, je devianten
Nihče od dežurnih medijskih moralistov se ni uprl stigmi desnega kot nenormalnega, ki jo širijo Golubović in njemu podobne politične pokveke, ki pomotoma polnijo slovenski politični prostor. Mimogrede, poglejte, kako je spregledal Golubović: najprej je bil član LDS (propadla), nato Pozitivne Slovenije (propadla), sedaj LMŠ (v propadanju). Toda začnimo tam, kjer pa ima Golubović presenetljivo prav. V večinski medijski in politični percepciji prav vse, kar je desno, odstopa od slovenskih družbenih norm, ki temeljijo na levem ekskluzivizmu in ekstremizmu.

Branko Golubović (Foto: posnetek zaslona/ Tarča na RTV SLO)

Norma v slovenskem medijskem svetu je levo, nadaljevanje tradicij samoupravnega novinarstva, novinarjev kot pudljev s tradicijo družbenopolitičnih delavcev, katerih naloga je ohranjanje političnega sistema, novinarjev kot hlapcev postkomunistične vladajoče politike. Kdor ni na tej strani, je devianten in za slovenske razmere, kjer konstituirani sistem vrednot in prepričanj še vedno ni povsem zapustil Jugoslavije, ni na normalni strani. Sicer to ne velja absolutno: vemo, da so komunisti v Jugoslaviji preganjali geje skoraj z enako vnemo, kot jih dandanes preganja islam, ki ga tako vztrajno vabijo v krščansko Evropo, v samostojni Sloveniji pa je homoseksualnost postala sprejemljiva spolna praksa. Celo na področju LGBT so se družbene norme hitro spremenile, le pisanje za desne medije je leta 2020 za to postkomunistično politiko še vedno nesprejemljivo, nekaj nenormalnega.

Njihovi predniki so bili mojstri
Ni jasne definicije normalnosti in potemtakem tudi ne more biti jasne diagnoze, kaj je nenormalno. Katere so torej tiste lastnosti, ki jih lahko izberemo za nenormalne? (Ne)normalnost lahko na neki način določamo v statističnem smislu, s testi lahko izmerimo inteligentnost človeka. Povprečni inteligenčni količnik, IQ, je 100, ta rezultat je izražen kot normalizirano število, rezultat 115 bi že pomenil nadpovprečno vrednost, če pa rečemo, da je IQ Golubovića glede na njegovo razpravo o normalnosti daleč pod normalnim, denimo 84, bi ga po teh standardih lahko označili za mentalno oviranega ali za nenormalnega. Toda zloraba IQ-testa in javna delitev posameznikov na normalne in nenormalne kakopak vodi v stigmatiziranje, stereotipe in diskriminacijo. Tako kot to počne Golubović s svojo retoriko.

Škoda je časa, da bi iskal Golubovićeve kvalifikacije, na podlagi katerih je lahko tako suvereno diagnosticiral del slovenskih novinarjev. Resda ne razloži, kaj ta nenormalnost pravzaprav pomeni, je pa v svoji psihološki šarčevski diagnostiki dovolj jasno nakazal, da je treba nenormalno zdraviti. Redkim je dano, da kar tako in naenkrat spregledajo, da sami od sebe popravijo svoje zmote, druge je treba zdraviti. Še laže in najceneje pa jih je ukiniti, uničiti, likvidirati. Dedni zapis tem ljudem daje prednost, da lahko brez sramu, hitro in brez moralnih zadržkov to tudi opravijo. Njihovi predniki so bili v tem pravi mojstri in še bi se našla kakšna prazna kraška jama ali zapuščen rudniški rov, kamor bi nas z veseljem pospravili.

Žal ni prav nobene normalnosti v vsej tej naši nenormalnosti.

Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

Prohamasovski levičarji se bodo srečali na vseslovenskem shodu sredi Ljubljane

Inštitut Danes je nov dan, eden njegovih najbolj znanih...

Mladi zdravnik: Podcenjevali smo, kako zelo je tej vladi vseeno

Včeraj je potekel stoti dan zdravniške stavke. Vlada Roberta...

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...