fbpx

Gospod predsednik Šarec, zakaj tako?

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Že dalj časa se mi je zastavljalo vprašanje, zakaj bo hrvaški infrastrukturni projekt, kot je npr. most na Pelješac, EU sofinancirala z dobrima dvema tretjinama nepovratnih sredstev, slovenski vladni projekt 2. tir pa tega sofinanciranja ni deležen. Kapljo čez rob pa so prelila poročila v naših medijih, da je predsednik g. Šarec med svojimi pogovori v Davosu zaprosil direktorja Evropske investicijske banke, naj se zavzame za odobritev kredita EIB za izgradnjo 2. tira. Meni, in verjamem, da tudi vsem trezno razmišljujočim ljudem, se je zastavilo vprašanje, zakaj tako različna obravnava ključnih infrastrukturnih projektov ene in druge vlade? Slovenija mora prosjačiti za komercialen kredit, ki ga bo morala z obrestmi vrniti, Hrvaška pa dobiva nepovratna sredstva.

Da bi lahko svojo oceno oblikoval objektivno, sem konzultiral domačo stran ERDF (Evropskega regionalnega razvojnega fonda) in našel za proračunsko obdobje 2017-2020 za Slovenijo nič kaj spodbudno sliko. Med slovenskimi vlaganji v prometno infrastrukturo, ki jih ta sklad sofinancira, je navedena edino izgradnja avtocestnega odseka Slivnica-Gruškovje. Nikjer ni omenjen ne 2. tir ne 3. razvojna os. Sem bi npr. sodil tudi projekt posodobitve Ljubljanske železniške in avtobusne postaje in še bi se kaj našlo.

Skratka, v rubriki Slovenija je en sam projekt, v rubriki Hrvaška je devet projektov, med njimi tudi most na Pelješac, pri Madžarski sedem projektov in pri Italiji deset. Že ta, vsaj zame kratek, a porazen pogled na dogajanje v Sloveniji in malo čez mejo sam po sebi zastavlja številna vprašanja. Ali so naši, slovenski, ključni projekti smiselno izbrani? Imajo naši projekti evropsko dodano vrednost? So naši projekti pravilno vodeni? Ali so vloge, če so te sploh bile oddane na ERDF, korektno pripravljene in kompetentno zagovarjane? Itd.

Zakaj vlada ni zaprosila za sredstva za projekt 3. razvojne osi?
Objektiven odgovor na zgoraj zastavljena vprašanja je pomemben za naš gospodarski razvoj in pri tem nas lahko usmerja mnenje ERDF, ki ga oblikujejo mednarodno izbrani strokovnjaki, ki so se dokazali na številnih projektih doma in v tujini. Če nekateri slovenski projekti niso dobili podpore ERDF, bi morali tudi mi o njih tudi doma resno razmisliti in razloge za zavrnitev skrbno proučiti. Slednjo bi morali razumeti kot pomoč. Ker vsega dogajanja na vladi in ministrstvu za infrastrukturo ne poznam, se lahko zanesem samo na svoje strokovno mnenje. Že dalj časa je jasno, da je projekt 2. tir slabo pripravljen. Nikoli ni bil definiran osnovni cilj tega infrastrukturnega projekta. Če privzamem, da je to mednarodno konkurenčna povezava Luke Koper z namembno-izvornimi destilacijami blaga v Srednji Evropi, ki se v Luki pretovarja, lahko z vso odgovornostjo zatrdim, da ta cilj ne bo dosežen. Prav tako je sedaj objavljena cena izgradnje bistveno previsoka. Projekt je torej nesmiseln in zanj ne moremo pričakovati sofinanciranja ERDF. Moj pogled na 3. razvojno os je popolnoma drugačen. Projekt je smiseln, saj pomembno povečuje gospodarsko konkurenčnost nekaterih slovenskih pokrajin, ima tudi evropsko dodano vrednost, saj vzpostavlja povezavo med avstrijsko Koroško in Dalmacijo, cena projekta je primerna. Ta projekt za razliko od 2. tira bi bil upravičen do sredstev ERDF, vprašanje pa je, ali je vlada zanje sploh zaprosila. In če, kar je najbolj verjetno, ni, zakaj ni.

Foto: epa

Tako vodenje je gospodarsko škodljivo in zavira naš tehnološki razvoj
Vodenje, predvsem pa izbira in realizacija ključnih infrastrukturnih projektov je za vsako državo ključnega razvojnega in gospodarskega pomena. To še toliko bolj velja za Slovenijo, ki je relativno majhna država, pretežni del svojega bruto domačega proizvoda ustvari z izvozom in produktivnost gospodarstva že več kot desetletje stagnira. Zato sta nam finančna pomoč in objektivna, strokovna presoja ERDF več kot dobrodošli. Pričakoval bi, mislim da upravičeno, da bi se tudi predsednik vlade, kljub vsem svojim drugim zadolžitvam in ciljem, zavedal pomena sodelovanja njegove vlade z ERDF in finančnih sredstev, ki jih lahko Slovenija iz tega naslova dobi. On je odgovoren za uspešno delovanje vlade kot celote in njenih posameznih delov, torej ministrstev. Lahko da je odgovornost za slabo sodelovanje slovenske vlade z ERDF na strani ministrstva za infrastrukturo. Tudi če je tako, je še vedno dolžnost ministrskega predsednika, da stvari popravi, doseže boljše delovanje ministrstva za infrastrukturo, pa tudi če so za to potrebne kadrovske zamenjave.

Naj zaključim s tem, da verjamem, da sem dovolj nazorno pokazal, da je vodenje ključnih infrastrukturnih projektov v Sloveniji slabo, kot tudi naše sodelovanje z ERDF. Tako vodenje je gospodarsko škodljivo in zavira naš tehnološki razvoj, rast produktivnosti in mednarodne konkurenčnosti. Zato si bom dovolil gospodu predsedniku vlade zastaviti vprašanje: kako dolgo še in ali Slovenci lahko upamo na izboljšanje razmer pri oblikovanju in vodenju infrastrukturnih projektov nacionalnega pomena?

Dr. Andrej Umek