V svoji novinarski karieri sem le enkrat govoril z dr. Jožetom Pučnikom. Bilo je nekje pred prvimi demokratičnimi volitvami, ko je obiskal Ravne na Koroškem, in v prepolni legendarni Kavarni na Čečovju je bilo toliko ljudi, da vsi niso mogli v dvorano in so Pučnikove vizionarske misli in napovedi poslušali pred vrati. Prisotna je bila energija, ki je kazala na zmago, na konec komunizma in samostojno državo. Tudi pri Korošcih, kjer je partija imela veliko vpliva in moči, in ljudje ob meji smo poznali tako rdeči teror na naši kot tudi svetlo prihodnost na drugi strani meje.
Pučnik v glavnem mestu EU, ne pa tudi v glavnem mestu Slovenije
Pogovor s Pučnikom je bil kratek, le za kratko novinarsko izjavo, vendar je name naredil močan vtis. Nekaj sem vedel o njem, še zdaleč ne dovolj in še danes ne vem vsega. Predvsem pa se vsi skupaj ne zavedamo dovolj njegovega pomena za Slovenijo in Slovence. In se mu tudi ne bomo mogli nikoli dovolj dostojno oddolžiti. Poimenovanje konferenčne sobe v Evropskem parlamentu v Bruslju je zelo pomembna gesta. Toda pozor – spet so mu na simbolni ravni morali prej priznati njegovo veličino v Evropi oziroma glavnem mestu Evropske unije (po zaslugi dr. Milana Zvera) kot pa doma, kjer v Ljubljani kot glavnemu mestu države Slovenije, za katero je Pučnik med najbolj zaslužnimi, še vedno ni ulice ali trga, ki bi bila poimenovana po njem. Kaj šele kakšnega spomenika javnega značaja.
Tudi z Milanom Kučanom sem v svoji novinarski kariere govoril le enkrat, pri Najevski lipi na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem, ob tako imenovanem srečanju državnikov. Jutri je pod to najstarejšo lipo na Slovenskem ponovno to srečanje. Po naročilu urednika takrat še kar uglednega časopisa sem moral v tekstu zapisati tudi izjavo takratnega predsednika države. Ko sem stopil do Kučana in ga vljudno vprašal, če ga lahko za trenutek zmotim, je bil kratek: “Ste me že zmotili!” Dalje se ne spomnim, ne, kaj sem ga vprašal, ne, kaj mi je v odgovoru naložil, v spominu mi je ostala le ta aroganca. In Pučnik je zame vselej gospod z veliko začetnico, človek in politik evropskega formata, Kučan pa mali tovariš z malo začetnico.
Pučnik: “Jugoslavije ni več.” Kučan: “Mi iz Jugoslavije nočemo.”
Dr. Jože Pučnik je 23. decembra 1990, po uspešno izvedenem plebiscitu za samostojno Slovenijo, izrekel znameniti, danes gotovo zgodovinski stavek: “Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.” Takrat smo namreč odgovarjali na plebiscitno vprašanje: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” In bili smo za.
Pri tem pa bi delali veliko krivico Milanu Kučanu, če se ne bi spomnili tudi njegovih izjav o samostojni in neodvisni Sloveniji. Najprej te: ”Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo.” ( Milan Kučan, 26. 10. 1988) Leto dni kasneje Kučan pravi: ”Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo, in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi.” (Milan Kučan v Beogradu, 28. 9. 1989) Čez nekaj dni se še dopolni: ”Za nikakršen odhod in odcepitev iz Jugoslavije ne gre. Z dopolnili smo ustvarili pomembne pogoje za prihodnost, za socializem po meri ljudi.” (Milan Kučan, 2. 10. 1989) In še mu ni jasno: ”Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti.” (Milan Kučan v Beogradu, december 1989) O svoji intimni opciji Kučan spregovori leta 1990: ”O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.” (Milan Kučan, 31. 1. 1990) Kučan je bil kritičen do politikov, ki so v Sloveniji govorili in razmišljali o samostojni državi Sloveniji: ”O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji.” (Milan Kučan, 20. 4. 1990) In brez sramu je pred nekaj leti ponovno podčrtal: ”Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.” (Milan Kučan, 23. 12. 2015)
Tudi te izjave so zgodovinske, saj že površnemu bralcu kažejo razliko med Pučnikom in Kučanom. Za razliko od Pučnika bi Kučan lahko dobil spominsko sobo le v Beogradu. Vendar Jugoslavije ni več, tudi v nekdanjih sobanah Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije si več ne želijo spominov in duha jugoslovanskega komunizma. Le v Sloveniji so še eksotični modeli, ki se jim toži po komunizmu in Jugoslaviji.
Miro Petek