Hormuška in slovenska ožina

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Izrek o zgodovini, ki da jo je treba pustiti zgodovinarjem, je približno enako tvegan kot izrek, da je treba politiko pustiti politikom. Nekatere zgodovinske in politične stvari je treba pustiti kritični javnosti. Če se ne motim, je v Sloveniji spoštovanje kritične javnosti problem. Nekaterih dogodkov iz preteklosti (ki se tako ali tako začenja zdaj, ko to pišem oz. ko to nekdo bere) se nočemo spominjati, mnogo pa smo jih tudi preprosto pozabili. Piscu teh vrstic se zdi samoumevno, da bi se morali vsi slovenski državljani spominjati plebiscita leta 1990 in referenduma o EU in Natu leta 2003. O teh “nacionalno konstitutivnih” dogodkih bi morali z največjo vnemo in skrbnostjo poučevati v slovenskih nižjih, srednjih in visokih šolah.

Pozabljanje je videti posebno resen problem v Sloveniji, vendar ga je veliko tudi drugod. Leta 2004, ko je Slovenija vstopila v EU, sem nekoč prosil za pogovor tedanjega britanskega komisarja (za področje zunanjih zadev) Chrisa Pattena, ki je bil med letoma 1992 in 1997 guverner Hongkonga. Seveda se tega pogovora spominjam zaradi letošnjih hongkonških dogodkov. Patten je oblast prepustil Kitajcem v prepričanju, da bodo spoštovali posebnosti in tradicije Hongkonga. Iznašli so formulo Ena država, dva sistema.

Ne verjamem, da se veliko mojih sodržavljanov spominja Pattena in elegantnega prenosa oblasti v Hongkongu, kar je za razumevanje današnjega dogajanja škodljivo. Pattenu sem takrat, pred petnajstimi, leti polaskal z domnevo, da je zgodovinska osebnost in slaven povsod po svetu. Sogovornik mi je povedal anekdoto. Na sprehodu v bližini svoje počitniške hiše je nekoč srečal kmeta, ki ga je spoštljivo pozdravil. “Pa morda veste, kdo sem?” je vprašal Patten.  “Kaj ne bi,” je odgovoril kmet, “vi ste bivši guverner Sajgona.” Anekdota je potolažila moje nezadovoljstvo zaradi pogostega zamenjavanja Slovenije in Slovaške.

À propos Hongkonga. Poleg 6 tisoč vojakov v mestu ima Peking na voljo sistem “represije celotne družbe”, kar so v Jugoslaviji nekoč imenovali “družbenopolitična primernost”. Od junija je policija aretirala 420 demonstrantov. Kot povedo pristojni komentatorji, Ljudska republika Kitajska zaenkrat nima namena ponoviti ukrepa, ki je znan kot pokol na Tienanmenu (1992), saj ima na voljo veliko drugih možnosti. Prav lahko recimo razglasi “izredno stanje”.[1]

V zadnjih tednih se med zahodnimi državami in Iranom ni zaostrila le retorika, ampak so se – na območju Hormuške ožine – zgodili tudi incidenti. Prišlo je do medsebojnih napadov in zaustavitev, sledile so sankcije, ponekod ugibajo, ali bo prišlo do resnega vojaškega spopada. Hormuška ožina povezuje Perzijski zaliv z Omanskim zalivom in Arabskim morjem. Na najožji točki je ožina široka 21 milj (39 km), širina ladijskega koridorja v vsako smer je le 2 milji (3,7 km), vmes je 2 milji širok varnostni pas. Za promet je na voljo vsega skupaj 6 navtičnih milj (11 km). Hormuško ožino sestavljata oz. zapirata teritorialni morji Omana in Irana. Ladje plovejo skozi ti dve morji v skladu s pravili tranzitnega prehoda konvencije OZN o pravu morja.

Hormuška ožina

Na splošno in načelno je nemotena tudi plovba v severnem Jadranu. Jeseni leta 2000, torej pred sporazumi o državni meji med Slovenijo in Hrvaško, so se vlade Hrvaške, Italije in Slovenije sporazumele o plovbnih poteh in smereh z Memorandumom o soglasju za uvedbo skupnega plovbnega sistema in sheme ločene plovbe v severnem delu severnega Jadrana. Vendar se ni mogoče izogniti ugotovitvi, da je severni del Jadrana de facto razdeljen na teritorialni morji Hrvaške in Italije. Slovenske ladje so imele pravico pluti po hrvaškem in italijanskem morju v skladu s splošnimi mednarodnimi pravili.

Po klasičnih mednarodno-pravnih merilih slovensko teritorialno morje (od Debelega rtiča do Piranskega zaliva) ni imelo teritorialnega stika z mednarodnimi vodami. Slovenija ni imela izhoda na odprto, le v italijansko in hrvaško morje. Pred letom 2009 je slovenska zunanja politika hotela doseči fizični stik slovenskega morja z mednarodnim morjem. Glede na kombinacijo treh držav (namesto prejšnjih dveh) in glede na tesne dimenzije so razmere v severnem Jadranu podobne razmeram pri morskih ožinah.

Haaški tribunal je odločil, da ima Slovenija pravico do “stika” oz. “stičnega območja” (“junction area”) skozi hrvaške ozemeljske vode, ki naj bi bilo široko 2,5 navtične milje (4,6 kilometra). To stično območje je ožje od Hormuške ožine. Gre za območje/ožino, ki je sicer – podobno kot Hormuška ožina – pod zaščito mednarodnih pravil, vendar Hrvaška haaške odločbe ne priznava. Okrog slovenske ožine se pojavlja bojevita politična retorika, ki je posebej neprijetna, ker gre za državi, ki sta članici EU.

Haaško stično območje ni edina slovenska ožina. Naše ožine so večinoma na celinskem delu Slovenije. Prva ožina je proga med Divačo in Koprom (kar se je potrdilo ob nedavni železniški nesreči pri Hrastovljah), sicer so slovenske železnice polne ožin. Slovenske železnice potujejo z enako hitrostjo, kot so potovale pred 160 leti, v času cesarja Franca Jožefa. Pred 160 leti je bilo razmišljanje avstrijskih oblasti strateško: šlo je za povezavo prestolnice z najpomembnejšim severnojadranskim pristaniščem (Dunaj-Trst), nakar so sledile še druge, za Slovence strateške povezave Srednje Evrope, npr. (tehnično vrhunska) Bohinjska proga, ki je povezala Gorenjsko s Primorsko. Komunistična revolucija in socializem sta kriva za izgubo Trsta in za prestavitev slovenske obale iz krajev med Tržičem in Trstom v kraje med Ankaranom in Piranom, od koder ni več mogoče brez težav priti na odprto morje. V socialističnih sedemdesetih letih 20. stoletja so vlake po slovenskih tirih vlekle 50 let stare lokomotive.

Med slovenske ožine spadajo tudi cestne ožine, npr. Karavanški predor in primorska avtomobilska cesta, ki je bila rezultat jugoslovanske strategije in s katero je Jugoslavija nepopisno zavlačevala. Da Slovenija potrebuje evropsko cestno transverzalo, se ni domislil oz. si ni upal misliti niti Stane Kavčič, ki je zgradil vsaj en tir do Kopra. Simbol slovenskih ožin so – kot je bila navada v vseh socialističnih deželah – čakalne vrste.

Zahodnim narodom, med katere pogojno sodijo Slovenci, po vsem videzu zmanjkuje časa za primerno organizacijo. V Ameriki se to vidi ob meji z Mehiko in ob katastrofi v Venezueli, ki so jo zapustili že trije milijoni državljanov; v Evropi se to kaže z migracijami. V anglosaških deželah neprimerno organizacijo izkoriščajo – kot jih imenuje nemški Der Spiegel – “klovni”, v vzhodnejših in južnejših krajih pa komiki. V Ukrajini so si za predsednika izvolili igralca, ki je igral predsednika v televizijski nadaljevanki. Čakanja so se naveličali v Moskvi, v Hongkongu in v Kašmirju, seveda tudi na Bližnjem vzhodu. Nevarnosti se kopičijo v severni Afriki, od koder pred različnimi variantami socializma bežijo v Evropo v gumijastih čolnih.

Dr. Dimitrij Rupel

[1] Michael C. Davis in Victoria Tin-bor Hui, “Ali bo Kitajska strla proteste v Hong Kongu? Zakaj Pekingu ni treba tja pošiljati vojske?”,  Foreign Affairs, 5. avgust 2019.