Politike ali vlade v času odhajanja, ko opravljajo samo tekoče zadeve, ob koncu neponovljivega mandata, ali ko so že znani njihovi nasledniki, imenujejo hroma raca (angleško “lame duck”). Ko voditelj postane hroma raca, nima niti pooblastil niti možnosti, da bi ukrenil kaj velikega ali prelomnega. Da je bil hroma raca, pripisujejo ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu, ki je pred stotimi leti v Versaillesu ustanovil Društvo narodov, vendar mu vanj ni uspelo vključiti ZDA, nakar je zbolel. V času stopnjevanja jugoslovanske krize in po izvolitvi Billa Clintona konec leta 1992 je bil hroma raca ameriški predsednik George Bush starejši. Hroma raca je bila nekaj mesecev tudi britanska prva ministrica Theresa May, največ ohromljenosti pa so doživeli Italijani. Trenutno to velja za predsednika vlade Giuseppeja Conteja, ki se je kljub domači negotovosti udeležil celo vrha G7 v Biarritzu.
Contejeva ohromljenost je po vsem videzu posledica nenavadne (nenaravne?) koalicije, še bolj pa italijanskega lanskega političnega preobrata. Italijanski volivci so se – podobno kot že nekoč v zgodovini – naveličali konvencionalne politike in tradicionalnih avtoritet. Svoje so k razočaranju gotovo prispevali spolni škandali in zlorabe v vladajočem razredu in celo v Katoliški cerkvi. Italijani so se torej odločili za alternativna omrežja in gibanja, kot je “gibanje petih zvezdic”, ki ga je ustanovil znani komik Beppe Grillo. Izbira je kljub resnim Grillovim spopadom z vladajočim razredom nenavadna. Komična oblast, ki zavrača strankarski sistem!? Izidi tekmovanja med – levimi, desnimi in sredinskimi – strankami so sicer negotovi, alternativa negotovosti pa so, kot je znano, množična gibanja, enostrankarski sistem, diktatura, samoupravljanje, politika “novih obrazov” ali kaj podobnega. Gibanju petih zvezd v opravičilo je treba povedati, da si je za predsednika vlade izbralo uglednega profesorja, povezanega z dvema elitnima univerzama (La Sapienza, Yale).
Ali se je vrha v Biarritzu udeležila še katera hroma raca? Bo britanski Boris Johnson preživel izstop iz Evropske unije? Mandat se bo kmalu – letos decembra – nehal Donaldu Tusku. Kaj pa Angela Merkel, ki je že zapustila mesto predsednice CDU in napovedala umik iz politike ob koncu tekočega mandata (2021)? Pol leta pred volitvami ankete slabo kažejo kanadskemu Justinu Trudeauju. Boljše možnosti za ponovno izvolitev ima – kljub trgovinskim vojnam in izstopanju iz mednarodnih pogodb – Donald Trump; če zanemarimo pariške rumene jopiče, pa je še najbolj trden položaj francoskega predsednika Macrona. Podobno stabilen je položaj japonskega Šinza Abeja.
G7 je organizacija najbogatejših (58 odstotkov svetovnega premoženja) in najmočnejših držav, ki jih povezujejo nekatere temeljne vrednote in sistemske značilnosti. Najbrž ni naključje, da gre za države t. i. zahodnjaške politične usmeritve oz. preprosto zahodnega sveta. Kljub temu, da je njen BDP več kot pol manjši od nemškega, je bila med letoma 1997 in 2014 na srečanja G7 vabljena tudi Rusija; medtem ko v najvišjo svetovno družbo kljub drugemu mestu na lestvici gospodarske moči (za ZDA) doslej ni bila vabljena Kitajska. Izključitev Rusije in nevključitev Kitajske dokazujeta, da G7 ni planetarni parlament, ampak politično opredeljeno planetarno vodstvo, ki predstavlja najmočnejše države moderne gospodarske in politične ureditve. Temu lahko ugovarjamo s stališčem, da so enako pomembne ali celo pomembnejše organizacije OZN, Nato ali Evropska unija, vendar je le za zadnji dve mogoče reči, da zastopata moderne gospodarske in politične vrednote. OZN je pomembna organizacija, vendar so v njej t. i. zahodne vrednote pogosto onemogočene po zaslugi Rusije, Kitajske in velike množice t. i. držav tretjega sveta oz. gibanja neuvrščenih. Ob tem, da se v G7 pojavljajo znaki ohromljenosti, je treba poudariti, da niti ruski Putin niti kitajski Ši Džinping nista hromi raci, ampak tako rekoč neomejena diktatorja.
In kako je z ohromljenostjo pri nas? Šarčeva vlada je po svoje podobna italijanski, le da ima slovenski komik slabši rezultat od italijanskega pa še osebno se je lotil vladanja. Slovenska koalicija je bolj nenavadna od italijanske, saj je sestavila manjšinsko vlado in ne vsebuje stranke z najboljšim volilnim rezultatom, poleg tega pa se povezuje s stranko, s kakršno si druge evropske vlade ne bi upale povezovati. Slovenska ohromljenost je zaznavna pri izbiri vodilnih ljudi na vseh mogočih področjih.
Še nekaj o “dosežkih” slovenske zunanje politike. Na evropskem odru Sloveniji gotovo ne bodo zaupali kakšne glavne vloge in Slovenija sama najbrž ne more zaustaviti brexita oz. razkroja EU. Lahko bi – vendar v družbi srednjeevropskih držav in Hrvaške – prispevala inteligentne/duhovite predloge glede prihodnje ureditve EU; lahko bi poskrbela za svojo schengensko mejo in lahko bi prispevala sredstva za Nato v višini, za katero se je zavezala. Poseben “dosežek” so prepiri med slovenskim in hrvaškim zunanjim ministrom oz. zamrznjeni diplomatski odnosi, ki so najbrž vplivali na hrvaško odlašanje z agremanom za novega slovenskega veleposlanika. Obliže na slovenske zunanjepolitične rane – odkar je na mestu predsednika republike – prispeva Borut Pahor, ki mu za temeljitejše posege seveda primanjkuje pristojnosti. V Pahorjevi bližini je nastala Ljubljanska pobuda, tj. rokopis nove evropske ustave, katerega avtor je Peter Jambrek.
Dr. Dimitrij Rupel