Katalonija, Palestina, Kosovo, Tibet. Tu so še Severna Irska, Švedska, Kurdistan, Slovenija in še bi lahko naštevali, a ni potrebe. Za potrebe te kolumne se bomo osredotočili samo na prve štiri “dežele”, ki se soočajo z enakim problemom priseljevanja. Z enako tegobo se sooča celotna zahodna civilizacija, a za naštete štiri lahko rečemo, da je mogoče videti, kako je bolezen prešla v naslednji stadij.
Če je von Clausewitz trdil, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je izraelski vojni zgodovinar Martin van Creveld to dopolnil s trditvijo, da je imigracija nadaljevanje vojne na drugačen način. Edina razlika med vojno in imigracijo je čas trajanja. Vojne so relativno kratke in uničujoče, imigracija pa kakor rja deluje počasi, a nenehno.
Posledice priseljevanja so enako uničujoče za kateregakoli od avtohtonih narodov. Ko je v državi dosežena kritična masa priseljencev, ti diktirajo način nadaljnjega sprejemanja političnih odločitev v državi.
Podcenjena moč priseljevanja
Samo zato, ker Mehičan pride v Ameriko, še ne bo čez noč postal Američan. Če pa je v Ameriki že vzpostavljena močna mehiška skupnost, ne bo čutil nikakršne potrebe, da bi se poskušal prilagoditi Američanom. V njegovih očeh za kaj takega niti ni potrebe, večino svojega časa tako ali tako prebije med svojimi sonarodnjaki, s katerimi govori špansko. Dejstvo je, da Katalonija nima realnih pogojev, da bi kadarkoli postala neodvisna država − ima preveč Špancev. Enako Palestina ne bo nikoli več “palestinska”, v njej je preveč Izraelcev. Kosovo zaradi vseh Albancev ne bo nikoli Srbija in Tibet zaradi priseljevanja Kitajcev ter razseljevanja Tibetancev ne bo nikoli mogel biti nič drugega kot samo še ena kitajska provinca.
Ljudje radi podcenjujejo moč priseljevanja in uničujoč učinek, ki ga ima za avtohtono prebivalstvo. Pri tem ekonomska desnica rada navaja argumente v prid proste trgovine in zblojenega radikalnega individualizma, ki človeka osami in ga obravnava ločeno od družbe. Levica ni tu nič boljša, saj so v svojih domnevno človekoljubnih vzgibih v državo pripravljeni spustiti vse in vsakogar, ki si tega zaželi. Navsezadnje so za levico, ki je podpornica internacionalnega socializma, meje samo navidezne črte na zemljevidu, ki ločujejo ljudi. Opravka imamo torej s pohlepneži na eni in z bedaki na drugi strani, ki bi vsak iz lastnih sebičnih razlogov želeli trojanskega konja v državi.
Številke povedo svoje
Ideja velike Albanije ni nikakršna skrivnost. Koliko so Albanci na tem sami zavestno delali, koliko pa je samo splet okoliščin, lahko le ugibamo. Če so na Kosovu včasih prevladovali Srbi, danes ni tako. Srbi odhajajo v tujino ali Srbijo, nimajo veliko otrok in počasi odmirajo. Albancem po drugi strani ni nikakršen problem, če je več kot 60 odstotkov prebivalcev na Kosovu mlajših od 30 let. Albansko moč je čutiti tudi v “Severni” Makedoniji, kjer so prav oni Zaevu zagotovili večino.
“Palestinci” v Izraelu stokajo, vse odkar je Izrael postal neodvisna država. Njegovi sosedje so to želeli hitro končati, a je na koncu zmagal Izrael. Število Izraelcev pa se na spornih območjih Gaze vztrajno veča. Kar ne gre z naravnim prirastom, storijo z razseljevanjem Palestincev in naseljevanjem Izraelcev.
In za konec še Katalonija. Največji problem katalonskega prizadevanja za neodvisnost so ravno številke. Po dostopnih podatkih v Kataloniji živi okoli 7,6 milijona ljudi, od tega je samo 4,4 milijona Kataloncev (tistih, ki govorijo katalonščino kot prvi jezik). To pomeni, da je v Kataloniji še 3,2 milijona Špancev, ki predstavljajo okoli 42 odstotkov katalonske populacije (po nekaterih podatkih naj bi bilo Špancev le 16 odstotkov). Z načrtnim naseljevanjem Špancev v Katalonijo je bila že pred časom onemogočena vsakršna možnost za mirno odcepitev. Prevelik del katalonske populacije so namreč Nekatalonci.
Ivan Šokić