fbpx

Izguba novinarske identitete: Kučan in Peterle

Ivan Štuhec

dr. Ivan Štuhec (Foto: Primož Lavre)

Neodvisni, avtonomni, profesionalni in do vseh političnih akterjev enako neizprosen novinar bi moral po pravilu svoje intervjuvance vprašati vse, kar je za njih neprijetno ali kar o njih misli nasprotna politična opcija.

Janez Markeš je imel v Sobotni prilogi pred praznikom državnosti intervju z obema prvima predsednikoma slovenske države. S predsednikom vlade Lojzetom Peterletom in predsednikom republike Milanom Kučanom. Če bi za prvega zgoraj navedeni pristop veljal, za drugega to gotovo ni bilo merilo pri postavljanju vprašanj. Če bi bilo, bi ga moral vprašati, zakaj se z Janezom Janšo ni pripravljen soočiti na odprti medijski sceni, če ima o njem vedno kaj za povedati. Pa to ni edino zoprno vprašanje, ki bi mu ga lahko postavil, pa ga ni. Teh je veliko. A teološko-filozofsko izobražen novinar Markeš, ki je nekoč pri Slovencu tako krčevito branil novinarsko avtonomijo, je pokazal vso svojo servilnost do nekdanjega predsednika Zveze komunistov Slovenije in njihovega botra vse do danes.

O Demosovi legalnosti
Mirne duše mu je pustil, da je postavil tezo o nezaupanju v času osamosvojitve, zaradi česar je Demos “sprejemal nekatere bistvene odločitve” sam, in to nekdo, “ki je bil politična ustanova brez državno pravne legalitete in odgovornosti”. Vprašanje zaupanja in nezaupanja je seveda posledica politične prakse partije in njenih vidnih predstavnikov, ki nikoli v svoji zgodovini na prvem mestu niso imeli interesa naroda. Če pa že pravnik Kučan modruje o legaliteti in nelegaliteti Demosa, bi ga veljalo vprašati, s katerim dejanjem si je njegova partija pridobila legaliteto, ko je porušila vsa politična pravila igre, da se je zavihtela na oblast, z nje izrinila vse svoje konkurente, politične nasprotnike pa poslala v večnost. Kdo daje politiki legaliteto? Država in njen pravni red, ki je zgrajen na diskreditaciji in likvidaciji, kar je komunistična država bila, ali državljani, ki plebiscitarno zahtevajo svojo neodvisno državo? Če bi Markeš zavrtal v to Kučanovo stališče, bi ga seveda razkrinkal, kako globoko tiči v svoji izvorno partijsko mišljeni »pravni državi«.

Poulična demokracija
Da je temu tako, je potrdil z drugo tezo, da ga »skrbi odnos do sodne veje oblasti. Z vrsto manifestacij poulične demokracije je pod stalnim pritiskom«. Verjamem, da Kučanu poulična demokracija ne ustreza, ko se ulica dogaja na nepravi strani. Ko protestirajo in manifestirajo njegovo politični somišljeniki, bi to gotovo označil za legitimno. Ampak bistvo problema je drugje. Kučan brani tisto sodno vejo oblasti, ki je od najvišje sodne instance dobila rdeči karton, natanko takšnega, kot ji ga kaže »poulična demokracija«. Ker je ta sodna veja oblasti izgubila zgodbo o Patriji, ima Kučan s tem problem. In Markeš bi to moral vedeti in ga na tej točki tudi priviti.

Bistvo slovenskega problema
Glede na njegovo vprašanje o bistvu slovenskega problema, ki ga je opredelil z besedami: »Čaru osamosvojitve sta sledili dve veliki tendenci: prva je bila ideološka interpretacija demokracije in novi mit je bila Evropa. Stari mit in stara veziva so bila kulturna, mobilizacijska moč NOB, kar je nacionalno zgodbo izoliralo in jo naredilo relevantno. Sočasno ob osamosvajanju pa se je že dogajal boj za privatizacijo družbenega premoženja. Šlo je za pritajeno vzporedno vojno, kdo bo olastninil skupno premoženje.«

Kučan v odgovoru pove, da je imel pravo rešitev dr. Mencinger – in ne Drnovškov Sachs. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi komentirali vse nebuloze, ki jih je v vprašanju natresel Markeš. Kaj pa naj bi bila ideološka interpretacija demokracije? Morda to, da je za ljudi Pučnikovega kova nezdružljiva s Kučanovo partijo? In kakšen mit je Evropa? Ni prav Kučanova partija imela gesla “Evropa zdaj”? Stavek, kjer je govora o NOB, je najprej nerazumljiv in tudi nelogičen. Saj zato tudi Kučan na ta del nič ne odgovori. Ker pa se vprašanje zgosti okrog lastninjenja, Markeš manifestira svojo zgodovinsko amnezijo, ko govori o vojni za družbeno premoženje. Že kot človek iz sveta medijev bi lahko vedel in videl, kdo so njihovi lastniki in kako so do te lastnine prišli. Da ne govorimo o tem, da mirno sprejme tezo o Mencingerjevi odrešilni ekonomiji, ki je v zadnjih desetletjih doživela nič koliko kritik. Kot avtonomni novinar bi argumente te kritike moral upoštevati, četudi se z njimi ne strinja. In ko nekomu kar tako pripiše »ideološko interpretacijo demokracije«, sam mirno pristane na družbeni lastnini kot neproblematični terminologiji z vsem njenim zelo problematičnim historiatom.

Rušenje prve vlade
Ker sva z Markešem nekoč sodelovala pri Slovencu – ko je ta crkaval, je Markeš na veliko uveljavljal svojo novinarsko avtonomijo – me res zanima, kako je takrat in kako danes razume ta plen. Časopis, ki mu je vsaj nekaj časa dajal kruh, je bil kapitalsko odvisen od privatnega kapitala posameznikov, ki so verjeli, da je potrebno v demokraciji vzpostaviti pluralen medijski prostor, in od partijskega mencingerjanskega menedžerja Zidarja. V tej spregi so prvi vse izgubili, drugi pa je dobro vedel, kako je medij odvisen od njega in kako mu lahko zapre pipico. A to bi Markešu v drugem intervjuju lahko razložil Peterle oziroma še bolj njegov takratni tajnik, sedanji veleposlanik pri svetem sedežu, Tomaž Kunstelj.

Pri pogovoru s Peterletom Markeš z zoprnijami ni varčeval tako kot pri Kučanu. Pri vprašanju o rušenju Peterletove vlade skuša Markeš Bučarjevo vlogo pri tem omiliti, češ da to ni bila Bučarjeva namera. Ker smo ob 25. letnici slovenske samostojnosti slišali in prebrali različne podrobnosti, je prav, da zapišem epizodo z Bučarjem na 25. Dragi leta 1990, ki je bila močno zaznamovana z Demosovimi politiki. V osebnem pogovoru mi je Bučar govoril o Peterletovi nekooperativnosti. Jezil se je nanj, da dela po svoje in da se z nikomer nič ne posvetuje. Na moje vprašanje, koga pa potem vidi na njegovem mestu, je v svoji direktni maniri izstrelil – Bavčarja. To je bilo samo štiri mesece po tem, ko je Peterle prevzel vodenje vlade.

Baje da komunizem več ne obstaja
Kakorkoli – Peterle Markežu dobro odgovarja in argumentirano zavrne njegove insinuacije ali pa trditve, kot je: »Ogromno se govori o povojnih pobojih, o NOB, o komunizmu. Toda komunizem v realnosti več ne obstaja, kajti levi in desni akterji so enotni v eni veri, ki se imenuje potrošni neoliberalizem …« Moraš pa biti res gluh in slep novinar, da ne vidiš in ne slišiš neokomunistov v slovenskem parlamentu in v slovenski javnosti. Potrošni neoliberalizem je način življenja, ni pa družbena ideologija ali sistem, vsaj ne v smislu, kakršne smo poznali v dvajsetem stoletju. Za razliko od vseh totalitarizmov te potrošni neoliberalizem ne sili ali prisili, da ga moraš sprejeti. Uporablja človeško šibkost, ne pa vseh vzvodov moči in oblasti. Neokomunisti pa počnejo prav to, da bi se v celoti vrnili tja, od koder po vzoru Kučana nikoli niso sestopili, četudi so to pridno trdili.

Ko novinar združuje avtonomijo in servilnost, izgubi svoj karakter in identiteto. Ko bo Markež nekoč bral samega sebe, se mu bo postavilo vprašanje, kdo pravzaprav je.

Dr. Ivan Štuhec