”Včasih ni nujno, da imaš pravo nad seboj, da odstopiš, če ti vsi dajo jasno vedeti, da moraš. Ampak očitno ima neko politično zaledje, in to je ta politični problem pri nas. Očitno mnogim še ni jasno, kaj se dogaja, tudi tistim, ki so ga izvolili. Tu bi se on moral osramočen umakniti. Pri nas pa tega ni,” je Miro Cerar pogumno pojasnjeval, zakaj podpira vseslovenske vstaje leta 2012.
To njegovo izjavo so vsi dominantni mediji pribijali na veliki zvon, ko je bilo potrebno rovariti proti takratnemu mariborskemu županu Francu Kanglerju. Miro Cerar je ob tem vehementno in učeno poudarjal, da se ljudje povsem legitimno upirajo oblasti, ob tem pa je pozabil, da so bili tisti protesti precej nasilni, ogroženih je bilo veliko ljudi, izgredi so šli celo tako daleč, da so protestniki v policiste metali granitne kocke.
Po dveh letih vladavine Mira Cerarja, ki je pred nastopom mandata obljubljal najvišje možne etične in politične standarde, se mu je ulica že večkrat zgodila. Policijska stavka, protimigrantski protesti, protest delavcev migrantov in zadnji protesti v Luki Koper, kjer so poleg predsednika SDH-ja in ministrov zahtevali tudi Cerarjev odstop, očitno niso dovolj, da bi se zamislil nad lastnimi besedami, ki jih je kot ugleden pravnik zagovarjal, preden je vstopil v aktivno politiko.
Cerar danes drugače misleče ljudi in protestnike rad označi za “male ljudi”, ki s protesti, ki so temeljna ustavna pravica, “rušijo državno stabilnost”, delavcem v Luki Koper pa je dal jasno vedeti, da so “njihovi ultimati nesprejemljivi” ter da jim ne bo dopustil, “da bi vodili državo”.
M. P.