Janez Kocijančič z onega sveta

Datum:

Če dobro premislim, pridem do sklepa, da je Janez Kocijančič članek o ovaduštvu[2] napisal predvsem zato, da bi popravil sporno oz. ustvaril dobro ime svoje stranke. Janeza Kocijančiča dolgo poznam in cenim nekatere njegove dosežke. Približno ob istem času, ko je izgubil službo v Kavčičevi vladi, so mene v vojski izključili iz Zveze komunistov. Zanimivo se mi zdi, da Kocijančič navaja ta dogodek kot enega od dokazov univerzalne sprejemljivosti in blagodejnosti komunističnega sistema. Iz njega naj bi izviral “ves vodstveni sestav SDS”, pri čemer imenuje Janeza Janšo in mene.[3] 

Moja izključitev iz Zveze komunistov je povezana z dvema značilnostma, ki ju posredno (pravzaprav kar neposredno) obravnava Kocijančičev esej. Izključili so me 29. novembra 1973 na podlagi ovadbe sovojaka kasarniški Kontraobveščevalni službi (KOS). Sovojaka so Kocijančičevi kolegi pred kratkim nagradili za življenjsko delo. Druga posebnost mojega partijskega procesa med služenjem vojaškega roka je ta, da me je izključila organizacija ZK v JLA, kar pomeni, da je bila slovenska Zveza komunistov podrejena vojaški oz. jugoslovanski Zvezi komunistov, kar na neki način komplicira podobo te organizacije in njenih imen.

Oglejte si še: Nesreča v sreči

Pokojni predsednik vlade Janez Drnovšek je Janeza Kocijančiča predlagal, jaz pa sem ga leta 2001 nagovoril, da je obiskal nekdanjega hrvaškega predsednika vlade Ivico Račana s predlogi za rešitev vprašanja državne meje med državama. Z drugimi besedami, Janez Kocijančič je bil v tistih časih brezpogojno pripravljen delovati v korist države. V članku o ovaduštvu nisem našel veliko, pravzaprav niti malo koristnega za državo.

Se je Kocijančičeva ZKS v resnici spremenila?
Kocijančič svoj spis o ovaduštvu začenja z ovaduštvom oz. izdajstvi v času II. svetovne vojne. Morda primerna tema za praznovanje 9. maja 1945, ko so v Ljubljano prišli partizani. (Da ne bo nesporazuma, partizanstvo spoštujem, zadržke imam le do revolucije, ki je bila z njim povezana.) Ovajanja, iskanja in preganjanja sovražnikov je bilo takrat res veliko, tudi zaradi družbene ureditve, ki je prihajala, in zaradi značaja njene vodilne sile, tj. Komunistične partije Jugoslavije oz. Komunistične partije Slovenije. Ta se je pozneje (1952) imenovala Zveza komunistov, vendar se ni kaj dosti spremenila. Leta 1990 je jugoslovanska ZK razpadla, slovenska ZK pa se je preimenovala v Stranko demokratične prenove (SDP), ki je nato konec leta 1991 naredila še en korak in se preimenovala v Stranko socialdemokratske prenove. Leta 1993 so spremenili ime v Združeno listo socialnih demokratov, leta 1995 so v Slovenj Gradcu sprejeli socialnodemokratski program, predsednik je bil do leta 1997 Janez Kocijančič, nato pa Borut Pahor. Leta 2005 se je stranka preimenovala v Socialne demokrate (SD).

Foto: STA

Če sodimo po imenu, se je komunistična stranka v devetdesetih letih spreobračala v socialdemokratsko stranko. Ali se je v resnici spremenila, je seveda veliko vprašanje, saj so bile v zgodovini komunistične in socialdemokratske stranke večinoma ločene, zaprte, sprte in konkurenčne stranke. V zvezi s tem je zanimiva Kocijančičeva trditev, da se je “v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji vsaj po letu 1948, gradil socializem in ne komunizem”. Kocijančiča demantira ustava iz leta 1974, ki je bila veljavna še leta 1990 in v kateri je predviden “razvoj takih družbenih odnosov, v katerih se bo uresničevalo načelo komunizma ‘vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah’”.

SD je bila do leta 1995 običajna komunistična stranka
Kot da ne bi bila že dovolj zapletena in problematična, se je zgodba zapletla z odnosom med dvema socialnodemokratskima strankama, pravzaprav med Kocijančičevo Združeno listo in Pučnikovo Socialnodemokratsko zvezo (pozneje stranko) Slovenije. Tako kot druge slovenske stranke, npr. Slovenska demokratična zveza, ki je poiskala stik z Liberalno internacionalo in predvsem z nemško FDP, je tudi Pučnikova stranka poiskala stik s Socialistično internacionalo. Iz svojih pogovorov v tistem času se spominjam, da so bili Pučnikovi socialni demokrati (ki so bili ustanovljeni februarja 1989) užaljeni, da jih primerjajo s Kocijančičevo Združeno listo, ki je – kot pravi sam Kocijančič – socialnodemokratski program sprejela šele leta 1995, pred tem pa je bila pač običajna komunistična stranka oz. lokalna podružnica jugoslovanske Komunistične partije. Poleg tega je bil Jože Pučnik – v času svojega izgnanstva po zaslugi slovenskih komunistov – povezan z nemško Socialdemokratsko stranko SPD. Kocijančič pravi, da sta Pučnik in Janša[4] predstavnikom Socialistične internacionale grdo govorila o Združeni listi, sicer pa je poročilo o dogajanju nejasno: najprej pravi, da je bila Socialnodemokratska stranka Slovenije iz Socialistične internacionale izključena, nato pa pravi, da je iz nje – po odločitvi o sprejemu Združene liste v polnopravno članstvo – izstopila. Prednostna obravnava ZLSD je bila v resnici nenavadna, saj se je Socialistična internacionala med nekdanjo komunistično in novo socialnodemokratsko stranko odločila za prvo. Kocijančič se pritožuje, da je pred tem Pučnik prikazoval ZLSD kot skrajno levo stranko, pri čemer se ni veliko zmotil. Dejstvo je, kajpada, da je imela ZLSD boljše zveze in zagovornike kot SDZS. Pučnikovo oz. Janševo stranko so iz Socialistične internacionale preprosto povedano izrinili, da se je potem odločila za spremembo imena v SDS, mednarodno pa se je povezala s konservativnima organizacijama EDU (Evropska demokratska zveza) in EPP (Evropska ljudska stranka). ZLSD je tako postala edina socialnodemokratska stranka v Sloveniji. Škoda! Lahko bi imeli dve socialdemokratski stranki ali npr. eno komunistično in eno socialdemokratsko stranko. Če me spomin ne vara, za združitev SDZS in ZLSD – kot je bila združitev Drnovškove LDS in Bavčarjeve Demokratske stranke – ni bilo pogojev.

Ena poglavitnih značilnosti Kocijančičevega članka je, da poskuša očistiti komunistično stranko in oblast, na neki način hoče povedati, da so bile v slovenskem komunizmu od nekdaj navzoče prvine socialne demokracije. Nekoč je eden Kocijančičevih naslednikov celo izjavil, da je slovenska SD stara 120 in več let, pri čemer je mislil na Kristanovo Jugoslovansko socialdemokratsko stranko (1896).

Kocijančič je ob vseh svojih prenoviteljskih prizadevanjih seveda najbolj zaskrbljen zaradi znane “depeše”, ki jo je UKOM poslal Svetu Evrope. Takole piše Kocijančič:
Trdijo, da naj bi bili vodilni slovenski mediji nadaljevanje komunizma in vodeni celo s strani pripadnikov bivše udbe… Tako spet stopi v ospredje ovaduštvo, z imeni, priimki in neposrednimi diskvalifikacijami novinarjev  v mednarodnem prostoru… V ognju in transu svojega prepričanja je Kocijančič seveda ponaredil izvirni tekst, v katerem – v relativno zanesljivem prevodu pisca teh vrstic – piše: Večina glavnih medijev v Sloveniji ima izvor v bivšem komunističnem režimu, položaji glavnih urednikov so bili celo v poznih devetdesetih letih v rokah bivših članov zloglasne varnostne službe Udbe, ki si je svoj sloves pridobila z zasledovanjem in mučenjem številnih političnih zapornikov. V tem kontekstu je važno omeniti bivšega glavnega urednika dnevnika Delo Mitje Meršola[5], ki je bil tudi vpliven član Mednarodnega tiskovnega inštituta (International Press Institute).

Da imajo glavni mediji izvor v bivšem komunističnem režimu, je dejstvo, Kocijančič pa se je udeležil znane slovenske levičarske igre, ki se ji reče kontrafaktična manija ali zaničevanje dejstev. Vprašanje je, zakaj niso uredniki Dela, ki je bilo komunistično glasilo od leta 1921, od leta 1941 pa glasilo Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije[6], enako kot Kocijančičeva stranka po letu 1990 spremenili imena časopisa? Pohvalo si zasluži kvečjemu urednik Doberšek, ki je leta 1990 izbrisal podnaslov Proletarci vseh dežel, združite se! O razlogih za vztrajanje pri komunističnem imenu je mogoče ugibati, vsekakor pa so uredniki domnevali, da bodo z imenom obdržali tudi bralce iz starega režima, ki bi jim utegnili priti prav …

Za konec pa poslastica za ustavne pravnike. Naš avtor pravi naslednje:
Sicer pa – ali je bil komunizem pri nas kadarkoli prepovedan? … Če komunizem, ki ga pri nas praktično ni – ob dejstvu, da tudi ni pomembnejše komunistične stranke -, ni protiustaven, protizakonit ali protipraven, kako je možno v tujini ovajati slovenske medije, da imajo komunistično poreklo?

Janez Kocijančič bi bil nemara bolj previden s svojimi epiteti o ovaduštvu, ko bi pomislil na znameniti pogovor svojih tovarišev Kučana in Ribičiča z italijanskim komunističnim prvakom Pierom Fassinom leta 1991, v katerem sta slovenska komunista rotila italijansko in evropsko levico, naj ne podari priznanja neodvisnosti slovenski desnici. Pomisliti bi moral tudi na slovensko-finske naveze v zvezi z zadevo Patria in navsezadnje na ovadbe, ki jih je prosluli slovenski novinar v zadnjem času plasiral v hrvaškem, italijanskem, britanskem in nemškem tisku.

Od vseh najbolj sporna pa je Kocijančičeva trditev, da komunizem ni protiustaven. Da z njim ni mogoče navdušiti Socialistične internacionale in domačih volivcev, je jasno, ampak ustavna sprejemljivost? Po veljavni ustavi je Slovenija demokracija, ki varuje človekove pravice vključno s pravico do političnega povezovanja v različne stranke, s svobodnimi volitvami, svobodnimi mediji itn. Komunisti niso nikoli bili demokratični, niso nikoli varovali človekovih pravic, niso dopuščali volitev in strank, svobodnega izražanja… Veljavna slovenska ustava skratka ne dopušča komunizma, ker je v temeljnem nasprotju z njo! Da je v nasprotju z demokracijo in slovenskimi nacionalnimi interesi, sem se zavedel prepozno, priznam. Šele leta 1973. Tega bo skoraj petdeset let. Moj Bog, Janez, nehaj se bojevati proti dejstvom!

dr. Dimitrij Rupel

[1] V naslovu sem uporabil nekaj besed iz naslova komične opere Jakova Gotovca Ero z onega sveta. Opera uprizarja pustolovščine junaka, ki se predstavlja kot obiskovalec z drugega sveta in na bolj ali manj nedolžen način zavaja sovaščane. V resnici je šaljivec, ki se na koncu spreobrne in se naseli v realnosti vsakdanjega sveta.

[2] Janez Kocijančič, “Ovaduštvo – temačna, sporna, napačna značajska lastnost”, Sobotna priloga Dela, 9. maja 2020, str. 8-9.

[3] Da sem leta 2015 zapustil SDS, vendar ostal njen simpatizer, je sicer splošno znano.

[4] Jože Pučnik je postal predsednik Socialnodemokratske zveze Slovenije (SDZS) leta 1989. Mesto predsednika stranke je prepustil Janezu Janši leta 1993 oz. po slabem rezultatu na volitvah leta 1992, ko se je stranki komaj uspelo uvrstiti v parlament.

[5] Sodelavec tajne policije je bil Mitja Meršol, ki je leta 2003 sprožil proces blatenja pisca teh vrstic, ki je želel podpreti ustanovitev Diplomatske akademije in ker je bil za Delo preveč energičen zagovornik slovenskega članstva v Natu.

[6] Glej CK KPS DELO 1941 1942, Ljubljana 1947.

Sorodno

Zadnji prispevki

Mladi zdravnik: Podcenjevali smo, kako zelo je tej vladi vseeno

Včeraj je potekel stoti dan zdravniške stavke. Vlada Roberta...

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...