Nesreča v sreči

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Leta 1836 je v Ljubljani izšla povest Janeza Ciglerja Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Cigler piše o dveh bratih, ki so ju v času Ilirskih provinc, v vojni, ki se je vnela po francoski revoluciji, pričakale nesrečne preizkušnje. Morala sta zapustiti domačo hišo, vendar je bilo njuno življenje – vsako po svoje – navsezadnje posrečeno: Pavle na koncu postane škof, Janez pa bogat trgovec. Povest je neke vrste navodilo za slovensko življenje. Slovenske povesti in njihovi pisatelji so v tistem času priporočali bratstvo, enotnost, celo enakost (dvojčka!) med Slovenci in celo med Slovani. Književnost je morala biti spodbudna in vzgojna. Kot je v tistem času pisal tudi Prešeren: “Bog živi ves slovenski svet, brate vse… V sovražnike ‘z oblakov rodu naj našga trešči grom… Edinost, sreča, sprava…”

Minile so Ilirske province, minili Avstrija in Avstro-Ogrska, minile SHS, kraljevina in banovina, minila leta revolucije in socializma … Leta 1958 je Jože Pučnik v Reviji 57 objavil članek “Naša družbena stvarnost in naše iluzije”, komunistično sodišče pa ga je obsodilo na devet let zapora. Drugič je moral Pučnik v zapor zaradi članka “O dilemah našega kmetijstva”, ki je bil objavljen v reviji Perspektive leta 1964, to se pravi v razposajenih šestdesetih letih, ko naj bi se bila Jugoslavija (po besedah uradnih in maziljenih zgodovinarjev) otresla starih partijskih in udbovskih navad; čeprav je Edvard Kardelj še leta 1974 v ustavo zapisal, naj bi v Sloveniji uresničevali načelo komunizma “vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah”.

Poseben priokus tem zgodovinskim podatkom daje okoliščina, da danes – v evropski, formalno demokratični Sloveniji – ljudje, ki v zvezde kujejo socializem in komunizem, ali njihovi nasledniki, zahtevajo omejevanje in celo osvoboditev od politike, ki jo je na začetku slovenske državnosti zastopal Jože Pučnik. Pri tem mimogrede pozabijo ali potlačijo, da je imel Pučnik srečo v nesreči: predno je postal predsednik Demosa, je bil akademski človek, publicist, avtor člankov in razprav. Po merilih demokracije in moderne civilizacije mu je pripadala pravica do svobodnega izražanja, socialistični veljaki pa so mu to svobodo na brutalen način odvzeli. Ti veljaki in nasledniki so pozabili in odrinili dejstvo, da tista (sicer poredkoma videna) oblast, ki se utemeljuje s Pučnikom, v resnici nikoli ni preganjala avtorjev, pisateljev ali novinarjev. Protesti, ovadbe in peticije, ki so se leta 2007[1], leta 2012[2] in letos[3] pritoževali zaradi cenzure in pritiskov oblasti, tudi niso nikakršne reakcije ogroženih medijev in njihovih avtorjev, ampak preventivni napadi (preemptive strike) na politično konkurenco s strani politične povezave t.i. levih strank, kot so recimo Levica, SD in LMŠ. Vendar o vsem tem ne pišem zaradi konkretnih, čeprav številnih pojavov izključevanja in primerov demonizacije v zadnjih tridesetih letih; ampak zaradi njihovega izvora. Pišem zaradi velike nesreče, ki je doletela Slovenijo pred tridesetimi leti, ko je bil Jože Pučnik poražen na predsedniških volitvah.

Porazil ga je namreč človek, ki je imel zelo slabo mnenje o svobodoljubnih avtorjih in pisateljih, in je grozil, da bo njegova stranka poskrbela tako za razveljavitev idej Nove revije (1987) kot tudi pisateljske ustave (1988). Milan Kučan je dejansko, predno je porazil Pučnika in predno je postal predsednik, zavračal svobodo tiska; med osamosvajanjem pa je rotil evropske levičarje, naj samostojnosti Slovenije ne podarijo “desnici”. Slovenska država se je posrečila, vendar jo je, če nekoliko prikrojim Ciglerja, doletela nesreča v sreči. In tupatam se zdi, kot da se nesreče nekako ne znamo rešiti. Pri Ciglerju je bila francoska, pri nas socialistična revolucija; pri Ciglerju Napoleonova, pri nas druga svetovna vojna.

Gotovo se je na Slovenskem med primerom Pučnik in današnjim dnem marsikaj spremenilo na bolje, nikakor pa niso razčiščena vprašanja svobode oz. omejitev medijev, avtorskih pravic in pooblastil, odnosov z javnostjo oz. odgovornosti do nje. Po Pučnikovem porazu je bilo ponekod slišati opazke, da so tisti, ki so ga bili nekoč spravili v zapor, že vedeli, kaj delajo. Pučnikov poraz in Kučanova zmaga sta pomenila potuho in podporo tistim piscem in poročevalcem, s katerimi so politično prizorišče oblikovali in čistili v komunističnih časih. Oddahnili so si tudi tisti, ki so bili sprva prestrašeni zaradi sprememb v drugih komunističnih državah, npr. po likvidaciji Ceausescuja ali ob razpadu Sovjetske zveze konec leta 1991.

V demokratičnih državah pri funkcioniranju uglednih medijev (kot so, denimo, The Times, The Guardian, Frankfurter Allgemeine, Der Spiegel, Le Monde, The New York Times ali Washington Post) vladajo stroga pravila glede kvalitete pa tudi glede politične neodvisnosti oz. nepristranskosti. Vsi ti časopisi pa tudi televizijske hiše občasno (recimo ob volitvah) izražajo politične simpatije, vendar tekmecev ne demonizirajo in ne zamolčujejo političnih nedostojnosti, ne glede na to, od katere strani prihajajo. Predvsem pa si ne dovolijo objavljati neresnic ali netočnosti. Na ta način ohranjajo verodostojnost, tudi kadar so njihovi prijatelji v opoziciji. Vladne stranke običajno uživajo enako količino simpatij, imajo enako močne “zaveznike” kot opozicijske.

Odnosi med strankami, vlado in opozicijo, takšnimi in drugačnimi mediji… niso preprosti. Nenapisano pravilo je, da novinarji bolj gledajo pod prste vladi kot opoziciji, vendar pri tem uživajo določeno imuniteto.

 

Na podlagi mednarodnih in domačih (tridesetletnih) izkušenj bi lahko sestavili povzetek zadev s področja javnega informiranja in komuniciranja oz. kratek pravilnik za pošteno sodelovanje pri oblikovanju javnega mnenja:

  1. Vladarji običajno ne marajo, da jim kdorkoli gleda pod prste.
  2. V diktaturah je to prepovedano in kaznovano (Đilas, Pučnik).
  3. V demokracijah je to (“gledanje pod prste”) spremljevalni pojav vladanja, po katerem se meri zanesljivost demokracije.
  4. Pod prste gledajo opozicija, različne državne ustanove (policija, protikorupcijska komisija, računsko sodišče) in novinarji.
  5. Novinarji se delijo na tiste, ki gledajo pod prste vsem vladam, in tiste, ki gledajo pod prste samo sovražnim vladam.
  6. Obstajajo profesionalni, nepristranski novinarji in partijski novinarji – aktivisti.
  7. V diktaturah obstajajo samo partijski novinarji, ki gledajo pod prste opoziciji in so del režima.
  8. Premoč partijskega novinarstva nad profesionalnim je posledica diktature (avtoritarne tradicije) oz. značilnost kvazi-demokracije.
  9. Demokracija pomeni ravnotežje levih in desnih strank in njihovo redno menjavo.
  10. Pri demokratičnem novinarstvu morajo imeti levi in desni novinarji enako moč.
  11. Položaj, v katerem se poleg strank vojskujejo tudi časopisi, revije, univerze … je kulturni boj.

V primeru Pučnikove zmage – pa tudi ko bi bil Pučnik postal predsednik vlade – bi se mediji in njihovi uredniki, mnenjski voditelji … razporedili drugače, kot so se po Kučanovi zmagi. Takšen izid je pomenil nadaljevanje udobnega življenja, saj večini ni bilo treba spreminjati ničesar.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Tu mislim “Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji”, ki sta jo jeseni 2007 sestavila Matej Šurc in Blaž Zgaga, podpisalo pa jo je 571 novinarjev, med katerimi je bil tudi poznejši predsednik vlade Marjan Šarec.

[2] Tu mislim na t.i. “ljudske vstaje” v Mariboru in v Ljubljani, ki so konec leta 2012 rušile župana Kanglerja in Janševo vlado.

[3] Tu mislim na dva dogodka: na februarsko pismo Rudija Rizmana in 74 intelektualcev o nesprejemljivosti t.i. desne koalicije, in na mesec mlajše pritožbe novinarjev, ki so izzvale pedagoške izjave komisarke Sveta Evrope. Tej je z “depešo” o nasprotni resnici odgovorila slovenska vlada.