Zelo radi ponavljamo, kako ta čas pač ni boljšega sistema, kot je parlamentarna demokracija, ki jo na papirju imamo tudi v Sloveniji, čeprav z neustavnim volilnim sistemom. V polju politične filozofije Hannah Arendt, priljubljena predvsem na levici, zagovarja, da prostor svobodne diskusije omogoča ravno parlamentarni sistem. Nekateri teoretiki, kot so Roger Berkowitz, Jacques Rancière in drugi, z Arendtovo ne soglašajo. Prave svobode ne vidijo v parlamentarnih institucijah in zbirokratiziranem državnem aparatu, temveč v protestih.
Res je, protesti na ulici so prinesli mnoge spremembe po svetu, študentska gibanja, nemire v vzhodnih socialističnih državah in padec berlinskega zidu, konec koncev tudi zborovanja v podporo JBTZ. V zadnjem času lahko dodamo arabsko pomlad, v ZDA čajanko in gibanje Okupirajmo Wall Street. Nekateri protesti so imeli več vpliva na družbene spremembe, drugi manj.
Tudi slovenska postkomunistična politična kontinuiteta, ki ima vraščen gen komunizma, dobro pozna moč ulice: leta 2012 je ulica v tako imenovanih mariborskih vstajah zamenjala župana Franca Kanglerja, kar je bila uvertura v zamenjavo druge Janševe vlade. Ko so protestniki po Sloveniji odložili granitne kocke, so sedli v demokratične ustanove in nevladne organizacije, zavladali in si začeli deliti. Postaja jasno, da jih po demokratični poti ni mogoče zamenjati, kljub porazom na volitvah namreč ostajajo na položajih. Zamenja jih lahko le protest, ulica, vstaja.
Mediji dušijo motivacijo za proteste
Za tak korak pa imamo ta čas velikanski motivacijski primanjkljaj. Leta 2012 je bil protest mogoč, ker je bila velika motivacija in interes za spremembo na oblasti, v ozadju pa tudi velik kapitalski vložek in medijska podpora. Danes hlapčevski mediji s svojo medijsko politiko tovrstno motivacijo ubijajo, hkrati pa oblast pripravlja novo medijsko zakonodajo, ki namerava še dodatno omejiti svobodo govora. Že doslej so potihoma, vendar zelo grobo posegli v socialna omrežja, saj so nastavili plačane cenzorje, ki selektivno brišejo in blokirajo po Facebooku in Twitterju. Ljudje so nezadovoljni, frustrirani in jezni, vendar svoje polje protesta in hkrati polje svobode iščejo na spletu, ki pa je v Sloveniji drastično omejen s posegi pod krinko sovražnega govora. Ta oblast je povsem okupirala državo, polje svobode je zožila, žal pa se večina Slovencev tega ne zaveda. Brez upora in protesta v Sloveniji ne bo svobode, in kot pravi Berkowitz, področje svobode niso volitve, temveč protest. Ljudje prihajajo s protestov bolj zadovoljni in vznemirjeni kot z nedeljskih volitev.
Danes o pomembnih stvareh odločajo hišniki, kuharji, šivilje, natakarji in zabavljači
Vlada Marjana Šarca je demokratični paradoks, če si dovolim uporabiti besedno zvezo Jacquesa Rancièra. Na volitvah stranka LMŠ ni zmagala, skupaj s skupino poraženih strank levega političnega pola pa vladajo in so iz participacije pri vodenju države izgnali stranko SDS, ki je dobila na volitvah daleč največ glasov. Zadnji dogodek z generalnim sekretarjem LMŠ Branetom Kraljem je pokazal, da aktualna vlada pod predstavniško demokracijo razume in predstavlja le sebe in svojo strankarsko mašinerijo, hitro so ustvarili privilegirane skupine na različnih ravneh, ki izključujejo večino državljanov, mlade preganjajo v tujino, na drugi strani pa so sprostili uvoz nezakonitih migrantov. Vendar se afere in škandali Šarčeve vlade ne primejo. Mnoge empirične raziskave po svetu kažejo, da v politiki ni toliko pomembno, ali se je neki škandal zgodil ali ne, temveč kaj in koliko o tem poročajo mediji. Pri nas pa dominantni mediji škandale vladajoče elite, ki so se dejansko zgodili, minimizirajo ali jih obrnejo sebi v prid. Tudi ta demokratični paradoks je mogoče razrešiti s protesti.
Hišniki, kuharji, šivilje, natakarji in zabavljači, ki danes v Sloveniji odločajo, na teh položajih niso po naključju, temveč zelo načrtovano, čeprav se sami tega ne zavedajo. Peta veja oblasti, ki nadzira vse druge veje skupaj z mediji, načrtno nastavlja takšen format ljudi. Od Bratuškove, Cerarja do Šarca in še niže v drugi in tretji ligi. Peta veja oblasti legitimitete ne išče na volitvah, vendar s svojo močjo in kapitalom vpliva na volitve, če se ji volitve ne izidejo, pa imajo v rezervi še kakšno prevaro. To je razvejena druščina potomcev tistih, ki so opravili krvavo revolucijo in jih demokratična preobrazba Slovenije ni odnesla na smetišče, v zapor ali na pokopališče. Le kratek čas so se potuhnili in danes plenijo po državi na drugačen način in z drugimi sredstvi.
Proti peti veji oblasti je nujen velik protest.
Miro Petek