Je levica zmagala v kulturni vojni?

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Pretekli teden sem iz Londona od prijatelja in kolumnista Demokracije Keitha Milesa dobil paket. V njem je bila povsem sveža knjiga Marca Sidwella z naslovom Dolg pohod: Kako je levica zmagala v kulturni vojni in kaj narediti v zvezi s tem. Knjigo je izdala angleška konservativna skupina Novi kulturni forum, ki že poldrugo desetletje raziskuje kulturni relativizem in se bojuje proti vse bolj popadljivi levičarski miselnosti, da je zahodna kultura vir vsega zla in da nas mora biti zato sram. Čeprav je večinoma omejena na Britansko otočje, saj avtor na konkretnih primerih opisuje uničujoč pohod kulturnih marksistov skozi angleške civilne institucije in visoko politiko (tudi z mreženjem konservativnih nosilcev oblasti), podobne vzorce lahko opazujemo povsod v zahodni civilizaciji. Zato prihaja v pravem trenutku in je neprecenljiva.

Sidwell knjigo začne z Antoniom Gramscijem, ki je, potem ko je delavski razred na Zahodu obrnil levici hrbet (delavca je bolj zanimala blaginja, ki jo je prinašal kapitalizem, kot pa družboslovne debate v oblakih socialističnih teoretikov), skoval zlohotni načrt, da mora levica prevzeti nadzor nad kulturno in akademsko sfero. Te zamisli je ponotranjila in razdelala frankfurtska šola, ki je temeljila na obsodbi kapitalizma. In čeprav je sam pojem kulturnega marksizma težko opredeliti, ga danes prepoznamo kot ideologijo, katere namen je prek institucij omogočiti kolonizacijo zahodne civilizacije, kar bo pripomoglo k postopnemu uničenju bogate tradicije in identitete evropskih narodov.

Oglejte si še: Red rdeče strupenjače

Sidwellova teza je, da je levica skozi zapleteno zgodovino 20. stoletja s pretkano subverzijo zmagala v kulturni vojni. Temeljna prevara so bile številne med seboj na videz nepovezane organizacije (v Sloveniji jih prepoznamo kot nevladne – NVO), ki so si nadevala zveneča imena: inštituti (Mirovni inštitut), akademije (Alternativna akademija), univerze (Delavsko-punkerska univerza). Med seboj se mrežijo z “zavezanostjo k različnosti”, večinoma jih financirajo davkoplačevalci. Vodstva so sestavljena iz visoko šolanih ljudi (običajno profesorji javnih univerz), ki pa so iz akademske prešli v aktivistično sfero. Brez tveganja po odgovornosti so ti ljudje sposobni širiti za državo in družbo skrajno škodljive ideje. Sidwell te organizacije opisuje kot težko določljive, skrajno nedemokratične in nedosegljive, ki jih je skoraj nemogoče ustaviti.

Zmaga desnice na volitvah ni dovolj – kaj sedaj?
Čeprav je bil (zgodovinsko gledano) pohod in prevzem v zahodnih (tradicionalno demokratičnih) in nekdanjih socialističnih državah različen, je rezultat na začetku 21. stoletja enak: skoraj povsod po Evropi etablirane in mainstream institucije obvladujejo levičarji, takt političnega in splošno družbenega diskurza določajo njihovi sateliti (NVO). Sidwell zato pravi, da je levica v tej kulturni vojni zmagala, saj tudi politična (etapna) zmaga desnice na volitvah ni več dovolj, da bi prišlo do sprememb. Kaj zdaj?

Mirovni inštitut (foto: Twitter)

Dolgega desničarskega pohoda skozi obstoječe institucije avtor ne vidi kot realne možnosti, saj to predpostavlja, da bi kužne in indoktrinirane institucije v veliki meri ostale nespremenjene. Namesto tega je treba na konservativnih in tradicionalnih temeljih zgraditi vzporedne in nove, ki bodo levičarske politične in intelektualne centre počasi prerasle in jih dokončno izbrisale. A na tej točki naletimo na resno težavo: ali bodo levičarji to tako mirno gledali, kot so njihov dolgi pohod človekovim in državljanskim pravicam zavezani desničarji? Kulturni marksizem namreč postaja vse bolj nasilen, volilne zmage desnice (ali celo desne sredine) levičarji ne prenesejo več, zato njihova militantna in oborožena krila (Antifa, BLM) sprožajo nemire in uničujejo.

V najhujši nočni mori si ne moremo zamisliti, kakšnim revolucionarnim spremembam bi se odprla vrata, če bi denimo v Sloveniji oblast prevzeli skrajni levičarji (Levica, Socialni demokrati). Drugače misleče bi lovili kot zajce na farmi. Zato moramo razmišljati tudi v smeri (in se na to ustrezno pripraviti), da bodo levičarji zdaj sprožili (oborožen) spopad ideologij in kultur. Njihovi predniki so bogaboječe in tradicionalno dobre ljudi že metali v jame, zato, verjemite, krvni in ideološki potomci nosijo v sebi še večje zlo.

Jože Biščak