Red rdeče strupenjače

Odgovorni urednik Demokracije Jože Biščak.

Očitna nervoza, ki jo je zaznati v odzivih (vodstva) sodstva in tožilstva na kritike, ki jih občasno izreka Janez Janša, kaže, da se (tudi) močvirje na Tavčarjevi in Trgu Osvobodilne fronte počasi suši. Saj veste. Mrčes in zajedavci najslabše vrste lahko preživijo le v vlažnih, motnih in smrdečih okoljih. A ko vlažno vreme enkrat zamenja sonce in mlakuža izgine, poginejo, se posušijo, škoditi ne morejo nikomur več.

Predstavljajte si, da arhitektu naročite načrte, gradbincu pa graditev hiše, za katero ste dolgo varčevali. Ko se vselite, stene zaradi napačno izračunane statike in gradbinčevega varčevanja pri materialu začnejo pokati. Namesto da bi napake odpravila, hišo pustita stati, češ da je vse strokovno narejeno. Bi jima še zaupali svoje življenje? Ali zdravniku, ki predpiše napačno zdravilo, nato pa pri terapiji vztraja, namesto da bi zamenjal zdravilo. Bi mu še zaupali zdravljenje? Najbrž ne, marsikdo bi zaradi nonšalance krivcev celo segel v tok pod pazduho.

Podobno je s sodniki in tožilci. Čeprav so jim bile dokazane napačne in s pravno državo skregane sodbe in obtožnice, ki so bile posledica konstrukta in političnega obračuna, še naprej stojijo za njimi in vztrajajo. Nihče od njih ni nikoli poskusil niti popraviti napake v zadevi Patria. Niti opravičil se ni. In ko sta zaradi umanjkanja odgovornosti in v nebo vpijoče krivice Janez Janša in stranka SDS vložila odškodninsko tožbo zoper akterje iz pravosodnega močvirja, ker so jima povzročili veliko moralno in gmotno škodo, saj so njihove odločitve neposredno vplivale tudi na izid volitev 2014, se na vse načine izmikajo. Želijo, da o zadevi odločajo njihovi pajdaši na ljubljanskem sodišču, kjer so več kot očitno pristranski. Najnovejši manever je ping-pong pri prenosu krajevne pristojnosti odločanja o odškodninski tožbi proti nekdanji državni tožilki Branki Zobec Hrastar in sodnikom Barbari Klanjšek, Milanu Štruklju, Vesni Žalik in Branku Masleši ter državi. Prav ima odvetnik Franci Matoz, ko pravi, da ta »tragikomedija postaja že nanizanka«.

Vrhovno sodišče v Ljubljani. Slika je simbolična. Foto: STA.

Ljudje njihove baže (vključno z njihovimi nadrejenimi) so za družbo, ki želi biti svobodna in demokratična, veliko nevarnejši kot marsikateri nepridiprav, ki v zaporu konča zaradi v trgovini ukradenega kečapa ali arašidov. V deželi na sončni strani Alp, ki ni nikoli zares prekinila z revolucionarnim pravom, vas lahko sodstvo in tožilstvo spravita ne samo ob dobro ime, ampak vas prisilita, da čas in denar porabite za (nemogočo) obrambo pred nečim, kar je več kot očitno izmišljeno. Pred tistim, kar je ponarejeno in se ni zgodilo, v teh krajih ni obrambe. Preprosto končate v zaporu za nekaj, česar niste storili. A ne tožilcu s prirejenimi dokazi, ne sodniku iz sodno »indičnega kroga«, se ne zgodi nič.

Nasprotno. Taki sodniki in tožilci so za sramotne primere nagrajeni z napredovanjem. In takih sodnikov in tožilcev bi se morala javnost bati, ne pa da molči. Vsak dan bi moral slehernik stati pred močvirjem in ga pomagati sušiti, ker jutri lahko nedotakljivi smrdeči in sluzasti krivico povzročijo tudi njemu. Žal več kot očitno prirejene obtožnice in sodbe z zobmi in nohti podpira medijski mainstream in napada tiste (Zvjezdan Radonjić, Dragica Kotnik), ki si upajo opozoriti na namerne napake in zavajanja v primerih, ko je bila nekaterim (Janez Janša, Franc Kangler, Milko Novič) storjena krivica.

Zaradi pokvarjenega vrha sodstva in tožilstva, ki skupaj z različnimi etičnimi komisijami ter sodnimi in tožilskimi sveti na vse pretege brani svojo »samoupravo« in (podedovano) ideologijo, ki nima nikakršne zveze s pravosodno integriteto in pravno državo, senca pade na vse sodnike in tožilce; tudi na tisto tiho večino, ki je res nepristranska in se zaveda, da nikoli ni tako visoko, da bi bila nad ustavo in zakonom. Lahko samo upamo, da se bo močvirje dovolj hitro izsušilo: da nedolžnih ne bodo več v neskončnost sistematično mrcvarili in rutinsko pošiljali v zapor, pravi krivci pa bodo ostali nekaznovani.

Jože Biščak