Kaj je umetnost? Tri dodatne Alenke Bratušek in ‘Migranten Raus’.

Foto: J. F./epa

Zadnja Prešernova proslava je bila za davkoplačevalce gotovo ena najdražjih, saj je prepir o cenzuri režiserjevih idej služil za dimno zaveso, za katero se je na vrhu NLB naše zamenjalo s še bolj našimi. V skladu z doktrino Orwellove Živalske farme – “Vse živali so enake, samo ene, prašiči, so enakejše.”

Umetniki v Sloveniji, predvsem tisti z vprašljivo kakovostjo, se pogosto poslužujejo provokacije, katere namen je večinoma vzbujanje pozornosti. Brezjanska Marija s podgano v naročju, zažig Strunjanskega križa ali pa obisk Laibacha v Severni Koreji. Če je odziv na provokacijo cenzura, je samopromocija še večja.

V Sloveniji je našim dovoljeno vse, ne-našim pa nič
V času prve vlade Janeza Janše so se režiser Emil Hrvatin, likovni umetnik Žiga Kariž in performer Davide Grassi preimenovali v Janeze Janše. Če bi bili v svojem delovanju dosledni, bi se z menjavo predsednikov vlad preimenovali v Boruta Pahorja, nato ponovno v Janeza Janšo, v mag. Alenko Bratušek in končno v dr. Mira Cerarja ml. Saj res: ko si spremeniš ime, ali ti pripada tudi znanstven naziv tvojega idola? Si predstavljate, da bi dobili tri dodatne Alenke Bratušek, z njenim malomarnim magisterijem vred?

V Sloveniji je našim dovoljeno vse, ne-našim pa nič. Ustvarjalci javnega mnenja in gospodarji asimetričnega medijskega prostora imajo dvojne vatle. Leta 1936 je v nacistični Nemčiji na police trgovin prišla namizna igra z naslovom Juden raus! (Žide ven!). Zmagovalec igre je bil tisti, ki je z metanjem igralnih kock prvi spravil svoje figurice, tj. Žide s koničastimi kapami, na prostor za deportacijo, ki se je nahajal izven mestnih vrat. Pet let kasneje se je začel holokavst, v katerem je bilo pomorjenih vsaj 5 milijonov Židov.

Leta 2008 je v Sloveniji izšla knjiga pisatelja Gorana Vojnovića Čefurji raus!; leto kasneje je režiser Marko Bulc na oder postavil istoimensko monokomedijo. Zveza združenja borcev za vrednote NOB Slovenije in njen predsednik Janez Stanovnik se nista oglasila. Pisatelj Vojnović je leta 2009 za knjigo dobil nagrado Prešernovega sklada. Režiser Bulc pa je leta 2016 režiral Prešernovo proslavo, na katero je po prvotni zamisli želel za scenski element uporabiti tudi bodečo žico. Morda sem čuden, ampak meni bodeča žica in beseda “raus” ne vzbujata kulturnih asociacij, ampak grozo. Enako kot besedne zveze nož, žica in Srebrenica.

Predstavljajte si, da se v nedominantnem mediju pojavi naslov Begunci ven!, morda kar v izvirni nemščini – torej Migranten raus!, da ostanemo aktualni in v stilu Laibacha. Zanima me, kako bi se samooklicani varuhi sebi prijaznega govora ali varuhi vrednot NOB ter antinacizma odzvali na to? Verjetno ne bi bili enako prijazni in sprejemljivi, kot so bili do knjige, monodrame in filma Čefurji raus!? Še več, film z nacističnim in rasističnim naslovom so izdatno podprli z javnim denarjem, saj sta bila pokrovitelja filma Mestna občina Ljubljana in RTV Slovenija, sofinancer pa Slovenski filmski center – javna agencija Republike Slovenije.

Ko nekaj naročimo …
Pri naročenih umetniških delih naročnik oziroma plačnik postavljata pogoje, kakšen izdelek želi od izvajalca in ga bo plačal. Umetnik se lahko s pogoji strinja, lahko delo odkloni, ali pa izdela nekaj tretjega. Vendar mora v tem primeru prevzeti tveganje, da naročniku stvar ne bo všeč in je ne bo plačal. Nekateri umetniki lahko vse povedo v dvovrstični pesmi, nekateri pa isto naredijo v dolgi epski pesnitvi. Vendar če naročnik pričakuje dvovrstično pesem, pesnik pa mu spesni epsko pesnitev, bo enako razočaran, kot če pričakuje epsko pesnitev, pesnik pa mu napiše dvovrstično pesem.

Predstavljajte si, da pri slikarju naročite svoj portret, se z njim pogovorite, kaj želite in se pogodite o ceni. Slikar vam naslika kubistično abstrakcijo, ki je sicer lahko vrhunsko umetniško delo. Morda vam bo izdelek všeč in ga boste plačali. Če pa vam ne bo všeč, ker to ni to, kar ste naročili, ga ne boste plačali. Je potem to cenzura, če zavrnete slikarjev izdelek, ker ni naslikal tega, kar sta se dogovorila? Ko gre za nek soliden obrtniški izdelek, kar nekatera umetniška dela, na primer proslave, so, v principu ni razlike med umetnikom, kuharjem ali frizerjem. Ko naročite jed v restavraciji, pričakujete, da boste naročeno jed tudi dobili. Glede na to, da ima Prešernova proslava dokaj zakoličene smernice, ne vem, zakaj ne bi kar študentje AGRFT v sklopu svojega študija pripravili vsakoletne proslave Prešernovega dneva s podelitvami nagrad.

Potrebujemo pojočo travico
Da režiser vzame plačilo za delo, nato pa se pritožuje, da je bil cenzuriran, je nov doprinos k izvirni slovenski etiki. Če bi predsednik vlade dr. Miro Cerar ml. resno mislil z novo etiko, potem bi s pomočjo 35 poslancev, ali kolikor jih že ima njegova stranka, v parlamentu že zdavnaj sprejel ustrezno zakonodajo, da bi končno bila vsaka svinjarija kaznivo dejanje. Namesto tega pa deli odpustke ministrom, ki se pokesajo.

Lahko zato na eni od naslednjih tiskovnih konferenc pričakujemo premiera s pojočo travico? Obtoženi minister, sekretar ali funkcionar bo pihnil v travico, in če bo travica zaigrala, je ministru resnično žal in se kesa ter mu je odpuščeno. Zato še naprej uživa zaupanje predsednika vlade in lahko naprej ministruje. Poleg Pahorjevega semaforja reform bi si Cerarjeva motivacijski listek in pojoča travica gotovo zaslužila častno mesto v Muzeju slovenske blaznosti. Žal nismo še niti na polovici mandata.

Gal Kušar