Kako globoka je lahko mišja luknja?

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Se vam je že kdaj zgodilo, še posebej če ste upokojenec, da so vas od nekod poklicali (ali pa ste dobili pismo) in vam ponujali masaže za starejše ali kaj drugega? In vi ste zagotovo vedeli, da temu podjetju, ki vam je vsiljeval svoj izdelek ali storitev, nikoli niste dali ne naslova ne svoje telefonske številke, vaše številke ni niti v imeniku. Čudili ste se, od kod vas poznajo, na koncu vendarle samo zamahnili z roko in se niste pretirano razburjali. Za vsaj eno podjetje sem skoraj prepričan, da je podatke preprosto kupilo pri enem od telekomunikacijskih operaterjev. Ne trdim, da je vodstvo za to vedelo, lahko je samo kateri od operaterjev ali administratorjev hotel postrani zaslužiti. A to je vseeno škandalozno.

Resnično srhljivo pa je, koliko podatkov ima o vas nakopičenih država in kako (očitno) preprost je dostop o njih. O tem priča razkritje poslanca NSi Jožefa Horvata, ki je pretekli teden razkril, da je policija v njegove podatke vpogledala 22-krat (med drugim so vpogledovali tudi 35 minut pred polnočnico), od tega za 13 primerov ni zabeleženo, kdo jih je gledal. V njegove podatke je vpogledovala tudi informacijska pooblaščenka, ki je od države poklicana oseba, da tovrstna dejanja preprečuje, a je osebne podatke očitno sama zlorabljala, po drugi strani pa z drakonskimi kaznimi grozi zasebnikom, če nimajo do pičice natančno urejenih »piškotkov« na svojih spletnih straneh. To je hinavščina brez primere, s pozicije moči načrtna zloraba položaja za izživljanje nad državljani. Danes, vsaj tako se zdi, je njena vloga tudi ideološka − za obračun s političnimi nasprotniki.

In kam spada Mojca Prelesnik, ki na različne načine obračunava z desnosredinsko vlado in se norčuje iz Jožefa Horvata, češ da se vpogledi v njegovo “mapo” nanašajo tudi na druge Jožefe Horvate (seveda, vsi imajo enako EMŠO!), ni težko uganiti.

Sistematično preverjanje podatkov za fabriciranje afer
Že ves čas se spogleduje z levico. Zato razumljivo brani njen prehod iz ideološkega gansterizma v resničnega in tlakuje vstop Slovenije v postorwellovski svet, kjer so bile določene institucije (od informacijskega pooblaščenca prek KPK do sektorja za enake možnosti) ustanovljene izključno za potrebe kulturne vojne proti konservativno razmišljujočim, ali če že hočete, desnici. V resnici gre za hud poseg v zasebnost in ustavno zagotovljene pravice državljanov, četudi se bo na koncu mogoče ugotovilo, da so nekateri policisti vpogledovali v osebne podatke poslancev in ministrov iz čistega dolgčasa. A to je malo verjetno, saj je tudi drugi poslanec NSi (Aleksander Reberšek) podobno kot Horvat ugotovil, da so bili vpogledi v večjem številu opravljeni v času od odstopa Marjana Šarca do sestave nove vlade. Zato bo zdaj težko kogarkoli prepričati, da “nekdo” takrat ni sistematično preverjal podatkov posamičnih poslancev nastajajoče koalicije in jih zlorabljal za fabriciranje afer.

Nekdanja prva ženska Policije Tatjana Bobnar, ki jo je nastavila Šarčeva vlada. (Foto: STA)

Odvisno, kdo vohlja
Zanimivo je, da so levosučni vladi Janeza Janše očitali, da vzpostavlja policijsko državo. Zdaj se je izkazalo, da so policijsko državo za politične in ideološke potrebe vzpostavili Marjan Šarec in njegovi “svetovalci” za varnost. Nekaj podobnega se je leta 2014 zgodilo na Poljskem. Ko se je vlada Donalda Tuska (PO-PSL) morala posloviti, so odkrili, da je v osmih letih vladanja tako ali drugače vohljala za skoraj 2,2 milijona konservativno usmerjenimi Poljaki. Ker je imel Tusk, današnji predsednik Evropske ljudske stranke (EPP), ki pa je zelo “progresivno” usmerjen (domoljubje je označil za glavno grožnjo Evropski uniji), podporo v Bruslju, se nikomur ni skrivil las na glavi. Tudi Šarec skuša minimizirati afero. Zateka se k svojim “šarcizmom”, Horvatove namige o zlorabah je označil za “relativno smešne”. A relavitizacija mu pač ne bo pomagala, saj nobena mišja luknja ne bo dovolj globoka, da bi se lahko skril pred odgovornostjo.

Donald Tusk (Foto: epa)

In samo mimogrede. Je kdo kje videl ali slišal Petra Svetino?

Jože Biščak