Kako sem spoznaval sovražni govor

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

V zadnjem času slovenski politični prvaki, sedanji in odsluženi, in slovenski mediji veliko govorijo, razpravljajo in poročajo o sovražnem govoru, ki naj bi preplavil našo državo. Edina rešitev za slovensko demokracijo in spoštovanje človekovih pravic naj bi bila striktna državna kontrola, pogosto se zavzemajo za njeno orwellovsko obliko. Ker imam s sovražnim govorom od svojega ranega otroštva zelo slabe izkušnje, sem še posebej pozoren na nekatere poudarke kampanje proti sovražnemu govoru. Zdi se mi, da najbolj zavzetim akterjem te politične kampanje sploh ni jasno, kaj sovražni govor sploh je, in ga definirajo kot vse, kar nočejo slišati, o čemer nočejo, da bi se pisalo. Zato izhajajo iz trditve, ker sem jaz na oblasti ali upravljam določen medij, jaz določam, kaj je sovražni govor. Ker sem na oblasti, mi ni treba upoštevati pravice sodržavljanov do svobode govora in izražanja mnenj, ki je osnovna svoboščina vsake demokratične družbe. Taka stališča seveda niso v skladu z našo ustavo in demokracijo.

Sovražni govor, kot ga jaz razumem, sem spoznal že zelo zgodaj. V jeseni 1946 sem se moral prešolati v tretji razred osnovne šole na Vrtači. Pri oblikovanju sedežnega reda me je učiteljica posadila samega v eno od klopi v zadnji vrsti, ker, kot je rekla, s sinom kapitalista noče nihče sedeti. To naj bi bil mojim sošolcem jasen signal, da pripadam skladno z marksistično idejo razrednega sovraštva osovraženemu razredu in naj me izolirajo. Do tega ni prišlo, saj smo se po pouku skupaj igrali vse takrat poznane otroške igre. Atmosfero v našem razredu najbolje simbolizira napis čez celotno prednjo polovico našega razreda “Stalin, odrešenik sveta naj živi večno“, z njegovo sliko v sredini. Je pa želja moje učiteljice, da me izolira, vseeno imela svoj rezultat. Nikoli nisem postal član ne pionirske, ker kot je rekla, sin kapitalista ne more nositi rdeče zvezde, ne mladinske organizacije. Ko sem malo odrasel, sem spoznal, kakšno uslugo mi je s tem naredila. Nikoli se mi ni bilo potrebno pretvarjati.

Med svojimi gimnazijskimi izkušnjami mi ostaja najbolj v spominu sovražni zapis mojega profesorja slovenščine Janka Liške pod vsako mojo slovensko šolsko nalogo: “Zaradi ideoloških pomanjkljivosti žal le minus dve.” Pri tem pa v sami šolski nalogi ni bilo nobenih popravkov ali pripomb, samo ta zaključek. Tudi tukaj je bila že prej opažena intenca jasna. Uvrstiti me v skupino, ki je v skladu z marksistično ideologijo osovražena, in me izolirati. Mojo maturitetno slovensko nalogo je ocenil negativno. Vendar mu tega celo takratna maturitetna komisija ni dovolila in mi je oceno popravila. Tako sem lahko maturiral in nadaljeval s študijem.

Z odliko doktoriral v ZDA, v Sloveniji nezaželen
Svoj študij sem vlekel kar dolgo. Po diplomi sem odšel na delo najprej v Nemčijo in kasneje v Švico. V tem času sem se prijavil na razpis za Fulbrightovo štipendijo in jo tudi dobil za študijsko leto 1971-72. Z doktorskim študijem sem nadaljeval na eni od takrat elitnih inženirskih univerz. Doktoriral sem decembra 1973 kot najboljši v svojem letniku in se, kot so zahtevala pravila Fulbrightovega programa, za božič 1973 vrnil domov. Po povratku sem začel iskati primerno službo, začasno pa sem se zaposlil na nekem raziskovalnem projektu, danes bi temu rekli prekarno. Maja ali junija 1974 je fakulteto obiskal takratni predsednik UK ZKS in vsi smo morali na njegovo predavanje. Svoja izvajanja je začel z besedami: “Mi vemo, da ste vsi, ki ste študirali v ZDA, šli skozi roke CIA. Kdor ne dokaže, da ne dela za CIA, mu ni mesta na tej univerzi.” V prenabito polni dvorani sem bil edini, ki je študiral v Ameriki. Kljub logičnemu nesmislu v njegovih izvajanjih je imelo to, da me je uvrstil v osovraženo skupino CIA agentov, za mene posledice. Vseh mojih pet prošenj za docentsko mesto na ljubljanski univerzi je bilo zavrnjenih, ker so mi bile odrečene moralno-politične kvalitete.

Na osnovi svojih izkušenj, tri primere sem opisal zgoraj, sem prišel do ugotovitve, da resnični sovražni govor uporabljajo predvsem predstavniki in zagovorniki treh totalitarizmov, zgrajenih na sovraštvu. Pri komunistih je to razredno sovraštvo, pri fašistih-nacistih je sovraštvo do manjvrednih ljudi in narodov. Primer za to je nacistično sovraštvo do Judov. S tem, ko ti ideološki totalitarizmi nekoga uvrstijo v osovraženo skupino, ga poskušajo izolirati, mu odreči človekove pravice in svoboščine in ga ne redko tudi likvidirati. Vse z namenom sebi zagotoviti totalitarno oblast. Prav tako označujejo s sovražnim govorom, ki seveda to ni, vsako izjavo ali zapis, ki bi eventualno lahko škodil njihovi oblasti in manipuliranju s sodržavljani. Kljub prehodu Slovenije v demokratično družbeno ureditev pred slabimi trideset leti se še danes srečujemo s preostanki starega pojmovanja sovražnega govora. Opažam primere, ko najvišji predstavniki oblasti sledijo nosilcem bivšega totalitarnega sistema in vsako njim namenjeno kritiko označujejo kot sovražni govor.

Pozivi k nacionalizaciji so protiustavni in del sovražnega govora
Prepričan pa sem, ne nazadnje na osnovi lastnih izkušenj, da sovražni govor obstaja in da bi ga morala demokratična družba preganjati. Pri tem sta nam lahko Nemčija in njeno pravosodje za vzor. Sovražni govor, kot ga jaz pojmujem, je vsako zagovarjanje, promoviranje ali navduševanje nad ideologijami in totalitarnimi sistemi, oblikovanimi na konceptu sovraštva. Med primere resničnega sovražnega govora uvrščam nedvomno zahteve nekaterih poslancev po nacionalizaciji. Poziv k nacionalizaciji je poziv k načrtnemu kršenju osnovnih človekovih pravic določene skupine, ki je utemeljena na komunističnem konceptu razrednega sovraštva. Mislim pa, da bi morali mi vsi, ki se zavzemamo za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, pravilno razumljen pojem sovražnega govora razširiti na pojem sovražne komunikacije. V slednji pojem, vsaj po mojem mnenju, nedvomno sodijo prireditve, kot na primer “Nosil bom rdečo zvezdo”, in vsako drugo razkazovanje simbolov totalitarnega komunizma. V Nemčiji bi bil vsak, ki bi dvignil zastavo s kljukastim križem, zelo hitro odstranjen iz javnosti in obsojen na občutno kazen. In v čem je razlika med rdečo zvezdo in kljukastim križem? Jaz je ne vidim. Vidim pa, da je naša demokracija še zelo neuravnotežena.

Svetlana Makarovič (Foto: STA)

dr. Andrej Umek