Osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli njegova opcija. To je izjavil sam in to je dokumentirano, dokazano. V času osamosvojitvenega procesa in ob zamenjavi državne zastave na Trgu republike je bilo videti, da se je sprijaznil s spremembo in jo sprejel. V zgodnem mraku je prišel na čelu skupine ljudi iz skupščinske stavbe in nekdo iz čakajoče množice ga je glasno odobravajoče pozdravil: “Bravo, Milan!” Kučan je obrnil glavo proti množici, dvignil desnico nad glavo, kot strojevodja, ki seže po vzvodu parne piščali, in jo naglo spustil do prsi pa ponovno dvignil in spustil navzdol. Tedaj smo mu bili pripravljeni odpustiti marsikaj. Janez Drnovšek, ki ga je zdelovala bolezen, se je s svojim malim spremstvom umaknil na vogal, da ne rečem za vogal, Maximarketa. Za Kučanom je med drugimi stopala avstrijska delegacija. Množica, ki se je že prej postopoma zbrala, je ves čas čudno molčala, in spet je bilo slišati isti glas kot prej: “Das sind unsere Freunde aus Österreich!” Nekdo je bil navdušen nad dogodkom in mu je želel dati pravo konotacijo, čustveno sozvočje. Ljudje, ki so bili bolj spredaj so zaploskali in Avstrijcem je resne obraze ožaril nasmeh, kmalu potem je Kučan svoj govor zaključil, kot je znano “… jutri pa bo nov dan …”.
Zmračilo se je. Slovesnosti je bilo konec. Častna enota je odkorakala, njen strumni komandir, ne ravno velik, se k sreči ni zapletel z dolgo sabljo, ki jo je nosil, in vse se je dobro izšlo. Na drogu se je vila nova zastava (malo zmečkana) brez rdeče zvezde, z neba pa je bilo slišati hrumenje nadzvočnega letala, ki je paralo nastalo tišino. Ljudje so se ozirali v nebo in se tiho razhajali. Vse je potekalo skoraj tako kot na sedmini: stare države je bilo konec, življenje novonastale pa je bilo negotovo.
Danes je strah, da se ne bi zgodilo kaj takega, kot se je v Romuniji s Ceausescom, popolnoma popustil. Pojavil se je sovražen govor neokomunistov in jugonostalgikov, ki ga po komunističnih manirah pripisujejo nasprotni strani – osamosvojitvenim in demokratičnim silam. Milan Kučan s svojimi privrženci občasno stopa v akcijo. Na Ilovi Gori je spet vrgel po Sloveniji seme sovraštva in razdora. Povedal je svoje mnenje o sovražnem govoru, o njegovi nevarnosti, o sprenevedavosti (drugih in ne svoji) ter z vsem skupaj nakazal smernice za aktivizacijo podložnikov. In njegovi privrženci so stopili v akcijo. Preveč jih je, da bi jih našteval; poznamo jih. Delujejo tako samozavestno, prepričljivo, kot da so se nalezli pogubne ideologije že z materinim mlekom, da jim še danes nekateri nasedajo in se ne zavedajo prevare.
Milan, opraviči se Slovenkam in Slovencem, še vedno ti lahko odpustimo, in kreni na pot poštenih in pravičnih
Le kaj žene Kučana in njegove podanike? Čemu kar naprej rovarijo? Kaj hočejo doseči? Zasuk nazaj v “socialistični raj”? Zemlja kroži po ekliptiki okoli Sonca, ni nam je mogoče spremeniti, takšen je red, in tudi Kučanu, ubogemu črvičku, ni mogoče obrniti toka zgodovine ne svoje starosti v mladost; imel jo je, pa je minila. Milan, ne lulaj proti vetru – moker boš. Kaj ga je tako zaznamovalo? Kakšna neki je bila njegova zgodnja mladost? Kaj je doživel ali doživljal? Če starši s svojim življenjem ne dajo dobrega vzora, potem otroci tavajo, sami iščejo svoj smisel obstoja in pogosto podlegajo škodljivim vplivom okolja. Tito je, zlasti pred koncem, rad veliko in podrobno pripovedoval o svoji mladosti, Kučan pač ne. Tiči v njegovem otroštvu vzrok za njegovo svetovnonazorsko in politično opredelitev? Je doživel kako hudo travmo? Eh, Milan, opraviči se Slovenkam in Slovencem, še vedno ti lahko odpustimo, in kreni na pot poštenih in pravičnih.
Kaj pa če je takšen, kakršen je, zato, da bi več razmišljali o sebi in o odnosih z drugimi, da bi v nas prebudil ljubezen, sočutje, da bi nas predramil iz brezbrižnosti in malodušja?
Proti organiziranemu zlu se lahko uspešno borimo samo organizirano
Kaj bi s Kučanom, takšnim, kot ga vidimo in doživljamo? Imamo boljšo izbiro, pa se obnašamo, kot da bi se bali lepšega življenja. Slovenija je morda po Satanovi odredbi res Kučanov fevd, toda Slovenija je naša domovina, ki jo imamo radi in jo imamo pravico braniti. In ubranili jo bomo! Bratje, na okope, za obrambo doma, družine, domovine! Proti organiziranemu zlu se lahko uspešno borimo samo organizirano; posamezniki nimamo šans. Imamo samo eno domovino in te ne prepuščamo nikomur, ne domačim despotom ne hordam migrantov. V situaciji, v kakršni smo, moramo bistveno okrepiti našo vojsko in policijo. Sedaj mora biti prioriteta naša varnost. V domovino in v naše domove bomo spuščali samo povabljene in zaželene goste. Premalo nas je da bi ostali brezbrižni ob grozeči globalizaciji in multikulturnosti. To je velik projekt. Pri njem se lahko poenotimo, strnemo vrste in ostanemo skupaj kot velika družina. Če tega ne storimo, bomo postali, kar so aborigini v Avstraliji ali Indijanci v Ameriki, za tem bi izginili v mešanici večjih narodov in za nami bi morda ostal samo odstavek v kaki zgodovinski knjigi, napisani v tujem jeziku.
Razmere postajajo resne. Sedaj ni čas za brezbrižnost in pišmeuharsko pasivnost. Ostati moramo budni in čuječi, kot je čuječ nočni stražar pri varovanju kolegov v spečem taboru.
Naj se zgodi po volji Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kar moremo in zmoremo, pa moramo storiti sami.
V. K.