fbpx

Kako so “zmagovalci” zaradi ekscesov njihove skoraj sedem desetletij trajajoče mafijske države vse naredili za poražence

Mitja Iršič.

Bližje kot so volitve, bolj se stopnjuje rdeča mrzlica. Ker se Socialni demokrati nočejo pogovarjati o tem, zakaj so voljno sodelovali pri destrukciji zdravstvenega sistema, katerega bi radi zdaj rešili, in ker Levica noče izdati podrobnosti svojega 5-letnega programa delovnega ljudstva, se zopet pogovarjamo o stvareh, ki jih leva politika najbolj obvlada. O drugi svetovni vojni. Izredno nerad razpravljam o tem, kaj se je zgodilo 7 desetletij nazaj, ker je za trenutne makroekonomske in socialne razmere pomembno ravno toliko kot preseljevanje Slovanov na Balkanski polotok leta gospodovega 520. A ker smo svetovni unikum, bom enkrat za spremembo vendarle popustil. V Sloveniji se druga svetovna vojna namreč nikoli ni končala. Zmago že 73 let zapored slavijo partizani, sile nacifašizma pa se skrivajo za vsakim vogalom, upajoč, da nas bodo prisilile govoriti italijansko in nemško. Zato je treba partizansko zmago ves čas slaviti in negovati njene vrednote, drugače se zna hitro pojaviti kak dunajski skrajno desničarski Kurz in reči, da bo naredil to deželo spet nemško, ali še huje, kak skrajno desni Madžar, ki bo svetoval, naj nehamo sprejemati nelegalne, nedokumentirane migrante z Bližnjega vzhoda.

Pravim jim “VemKdoJeZmagal”™ brigada, ker so znani po tem, da človeka po vsakem argumentu, ki ga izgubijo, poučijo, da oni vedo, kdo je zmagal – pri čemer imajo v mislih davno pozabljene bitke druge svetovne vojne. Vsak levičarski argument, od ekonomskih, socioloških do političnih, sloni na veliki zmagi internacionalnega socializma leta 1945, ki je ljudstvo osvobodil ne le nacizma, ampak tudi požrešne buržoazije. Ker je krvava komunistična revolucija seme slovenske socialne demokracije (kar za zahodno Evropo in ZDA ne moremo trditi) je slovenska socialna demokracija – tudi koalicijska – veliko bolj radikalna od povprečne evropske levice tipa Tony Blair / Martin Schultz. Najbrž jima na svetu med etablirano zahodno politiko po skrajnosti konkurirata le bolivar Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji in sovjetofilni Bernie Sanders v ZDA.

Kako so torej naši zmagovalci postali zmagovalci? Na hudičevo sporen način
Hitler je med svojim pohodom na oblast pogosto govoril o “židovskem boljševizmu”, na tak način, da je oba termina povezoval v eno strukturo, kot to danes počne marsikateri navdušenec nad putinizmom. Kljub temu je njegov zunanji minister Ribbentrop podpisal pakt o nenapadanju s sovjetskim kolegom Molotovom. Čemu, če je veliki vodja boljševizem povezoval z židovsko zaroto? Pakt z matico boljševizma je dokaj čudna poteza – geopolitično sicer razumljiva, ne pa ideološko. Na videz.

Razlika med internacionalnim socializmom, ki ga je širila Sovjetska zveza, in nacionalnim socializmom, kot si ga je zamislil Hitler, je le v tem, da je Hitler razredni boj zamenjal za rasnega. Internacionalni socializem je želel en sam razred revnih ljudi, ki bi bili pokorni eni partiji, nacionalni socializem je želel eno samo raso, ki bi bila pokorna stranki nacionalnih socialistov. Oboji so sovražili kapitalizem in zahodne države, katere so obtoževali imperializma (čeprav so v času prevlade obeh sovražnih ideologij imperiji dejansko bili že vsaj generacijo stvar preteklosti). Hitler je bil na pol zaljubljen v Stalina. Oficirji, ki so po vojni pričali o njegovih govorih na slavnostnih večerjah, so govorili, kako je Hitler Sovjetsko zvezo videl kot edino državo, ki je poleg Nemčije sposobna anti-imperialistične revolucije. Stalina je hvalil, ko je partijo “očistil” židovske inteligence, s poboji Trockega, Kameneva in Zinovieva. Stalin mu je vračal naklonjenost s poklonom za učinkovito očiščenje nasprotnikov v neslavni Noči dolgih nožev. Oba sta bogato meščanstvo videla kot grožnjo sodobnemu svetu. Oba sta sovražila liberalni svet pravic in svobode, ki je počasi, a vztrajno brstel v nedrjih zahodne civilizacije. Hitler je v zgodnjem obdobju, kot vzpenjajoči se politik v obubožani Weimarski republiki, veliko govoril o nacionalizaciji premoženja in zaplenitvi tovarn. Idejo o nacionalizaciji so pozneje za razliko od boljševikov namerno pozabili, čeprav so vseeno povsem prevzeli kontrolo nad industrijo v državi in bogate industrialce prisilili, da zastonj, z židovsko delovno silo pripomorejo k nemškemu vojnemu stroju.

Sovjeti so bili “zmagovalci”, a so umirali na obroke
Pakt Molotov-Ribbentrop je bil tako logična posledica dveh revolucionarnih režimov, ki sta vsak s svoje strani nagovarjala revne, voditelja obeh – oba duševno zlomljena posameznika iz razbitih, nasilnih družin, z  zakoreninjenim kompleksom manjvrednosti – pa sta malikovala klinično psihopatijo drug drugega. Dejstvo je, da je bil pakt le na videz podpisan kot deklaracija miru med dvema državama. Skrito jedro je bil način, kako si bosta zaveznika delila povojni plen – tajne klavzule v predhodnem ekonomskem dogovoru so natančno delile meje »ekonomskega interesa« obeh ter nič kaj subtilno določale, kako si bosta imperija zla razdelila evropski kontinent –, meje so bile na moč podobne tistim, ki so potem v času Varšavskega pakta neformalno obstajale. Nemčija je zdaj lahko brez strahu vkorakala na Poljsko in začela 2. svetovno vojno, ki je zdaj tudi uradno bila proti-zahodna. Le nekaj tednov kasneje so kot v koordiniranem baletu Poljake prišli “osvobodit” Stalinovi boljševiki, ki so si mimogrede zase vzeli še Baltske države – začela se je nacistično-boljševiška kolaborantska akcija, katere valovi so se čutili po vsej Evropi vse do padca železne zavese.

Sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov se rokuje z nacističnim vrhom. Del tega pakta so bili tudi slovenski komunisti. (Foto: YouTube)

Vendar Hitler pakta nikoli ni jemal resno. Bil je bolj grandiozen od Stalina. Že tedaj je vedel, da ga bo razdrl takoj, ko bo nemška vojska dovolj močna, da napade Rusijo. Stalin pa je – tako nekarakteristično zanj – verjel prav do konca, ko mu je 22. junija 1941 z operacijo Barbarossa Hitler zarinil nož v hrbet. Ko so Nemci napadli sovjetsko vojsko, je bil Stalin teden dni v stanju popolnega šoka. Mogočna sovjetska vojska je bila takrat že kastrirana – v pogromih sredi tridesetih letih let so bili pobiti vsi sposobni generali, ki se Stalinu niso povsem uklonili. Nadejal se je, da bo brez boja Vzhodno Evropo spremenil v sovjetski satelit. Če bi mu uspelo in če bi bil Hitler boljši strateg, bi dva imperija v miru obstajala en ob drugem – prvi bi v nacistično bedo potisnil ljudi Zahodne Evrope, drugi v socialistično umiranje na obroke ljudi Vzhodne Evrope. Vsaj Sovjetski zvezi je po vojni to – tragično – uspelo. Bili so “zmagovalci”. Na podoben način, kot so bili zmagovalci Italijani, ki so se tik pred koncem vojne spretno odrekli Duceju.

Vsa zadrega slovenske “zmagovalne” levice tiči v tem neprijetnem dejstvu. Naši v Moskvi izurjeni “zmagovalci” so bili od leta 1939 do 1941 povsem usmerjeni v napad svojih kasnejših zaveznikov na zahodu, nacistično Nemčijo so po Stalinovih ukazih ignorirali ali jo po tihem odobravali. Gotovo je tudi, da je bilo veliko preprostih ljudi, ki so zgrabili puške in se šli borit proti zahodnim imperijem, takih, ki so v srcu dobro mislili. Izvirno zlo komunizma je to, da preprostega, revnega človeka, navajenega okopavanja krompirja na kulakovi njivi zelo hitro začara in ga prepriča, da je edina pot rešitve tista, ki vodi skozi reko krvi ljudi, ki si lastijo proizvodna sredstva. Zato nikoli ne bom govoril čez partizanstvo. Ljudem, ki so v tisti vojni vihri pograbili orožje in prisegli enemu ali drugemu zlobnemu imperiju, ne morem očitati izdaje, ker si kot sodoben človek 21. stoletja enostavno ne znam predstavljati, kakšen učinek ima na človeško psiho, ko veš, da si ujet v globalnih viharjih, ki ti bodo skoraj gotovo odnesli vse, kar ti je drago. Poklonil se bom vsem – partizanom, ki so jih slovenski komunisti zastrupili s svojo zlo ideologijo. In tistim domobrancem, ki so v želji obraniti narod pred izničenjem prisegli podobnemu zlu na nasprotni strani.

Pravi izdajalci so Kardelj, Maček, Kidrič …
Krivim pa lahko pošasti v človeški podobi – gnusne oportuniste in grobarje slovenskega naroda –, vse vrhovne slovenske komuniste, Kardelja, Mačka, Leskovška, Kidriča … Ljudje, ki so videli grozote sovjetskega režima, pa so v imenu oblasti, častihlepja in samoljubja namenoma molčali, vedoč, v kakšno črno luknjo totalitarizma pehajo slovenski narod – kar je Maček na koncu prostodušno priznal. Ti ljudje niso bili borci za slovenski narod. Še več – bili so točno to, za kar krivijo domobrance – izdajalci. Le da je bila njihova izdaja še toliko bolj italijansko pritlehna. Po navodilih Kominterne ni prav nihče od njih rekel niti besede proti nacistični Nemčiji v obdobju med 1939 in 1941. Tudi ko je Društvo prijateljev Sovjetske zveze ustanovilo  predhodnico Osvobodilne fronte – protiimperialistično zvezo. Zveza, ki je skupaj s sovjetsko matico branila proletariat pred zahodno buržazijo – torej je bila neposredna Hitlerjeva zaveznica. Stalin je sicer Hitlerja podpiral bolj po tiho – v krogu zaupnikov je dejal, da bo sovjetskemu ljudstvu težko prodal zgodbo, kako so zdaj z nacisti, proti katerim so prej vodili nacionalno propagando, kar naenkrat zavezniki. Zato se je odločil za postopno normaliziranje nacistične ideologije v družbi. Na podoben način so ravnali tudi njegovi agenti na Slovenskem. Nič kaj presenetljivo so naši »zmagovalci« skupaj s Sovjeti napovedali vojno Nemčiji komaj tistega junija leta 1941, ko je Hitler izdal in napadel Ruse. Šele takrat so se preimenovali v Osvobodilno fronto in na krilih zahodnih držav (vse do leta 1941 uradnih sovražnic) zmagovalno odgalopirali proti sončnemu zahodu komunistične utopije. Pred junijem se je uporabnim idiotom revolucije slabo godilo, če so rekli kakšno čez naci-fašizem. Angela Vode je bila izključena iz partije, ko je problematizirala akt Molotov-Ribbentrop. Le bog ve, koliko mladih fantov je prebegnilo v domobranstvo komaj potem, ko so videli resnični hinavski obraz komunizma.

Zadrega slovenskih zmagovalcev je tale. Če ne bi bilo operacije Barbarossa, bi bili naši komunisti (katere so iz nič ustvarili Sovjeti) zavezniki nacistov. Kako dolgo bi bili? Najbrž tako dolgo kot Stalin. Do bridkega konca. Če bi Hitler poslušal svoje generale, bi bili naši komunisti z roko v roki z nacifašisti v dokončni vojni z zahodnimi kapitalisti. Le nepremišljenosti in megalomanskim kompleksom avstrijskega blazneža so se lahko zahvalili, da so po spletu naključij pristali med zmagovalci. Podobno kot Stalin.

Namesto, da bi zavrgli boljševizem, so sami postali Stalini
Ja, malce hecno se je hvaliti, da si na strani zmagovalcev, ko pa sta med njimi tudi najbolj smrtonosna tirana v zgodovini človeštva – Mao Zedong in Josef Stalin. Po takšnih kriterijih sta bila tudi Tito in njegova slovenska veja roparske horde oportunističnih revolucionarjev zmagovalna. Pa se želite družiti s takšnimi zmagovalci? Jaz ne. Zame so edini zmagovalci druge svetovne vojne antantne sile ZDA, Francije in Velike Britanije, ki so s stisnjenimi zobmi sklenile pakt z gruzijsko boljševiško pošastjo, v ihti, da se čimprej znebijo Hitlerja. Da bo Sovjetska zveza skupaj s sateliti nato v pol stoletja obubožala dobršen del Evrope in Azije, ni vedel nihče. Da bodo zahodne države, že od prej s tradicijo humanizma, zametkov liberalizma in zdravega krščansko-reformacijskega duha ustanovile družbe, ki jim po prosperiteti, svobodi in napredku ni para v človeški zgodovini, je bilo slutiti. Gotovo so to slutili tudi slovenski komunisti. Ko so prišli nazaj iz Sovjetske zveze intimno seznanjeni z resničnostjo boljševizma, so imeli možnost, da se razpustijo in stopijo iz mraka k razumu, iz smrti in obupa v upanje do življenja in napredka. Pa niso. Vedeli so, kaj je boljševizem. Vedeli so, da koketira z nacizmom, saj so iz Moskve vse do tistega junija 1941 dobivali navodila, da morajo nacistično Nemčijo vsaj ignorirati, če ne že podpirati, po vojni pa jo sprejeti kot enakopravno partnerico. Namesto, da bi se uprli in skušali zaživeti kot svobodni ljudje, so tudi sami postali  Stalini in v deželo, ki je bila od nekdaj obdarjena s soncem zahodnih vrednot, vnesli mračnjaštvo, ki je uradno trajalo do leta 1991, neuradno pa traja še danes. In tega jim ne morem odpustiti. Oni so izvirni izdajalci svojega naroda.

Foto: Demokracija

Kot tudi tisti, ki danes hodijo ob žici, na novo postavljajo davno pozabljena železna ogrodja rdeče zvezde, pustujejo v Dražgošah in prepevajo jurišne pesmi na Rožniku. Izdajalci. Osvobodilna fronta? Ne, anti-imperialistična fronta. Anti-kapitalistična fronta. Hitler in Stalin bi bila ponosna. Njune sanje v njih živijo naprej. Ne več v svastiki. Še naprej pa v rdeči zvezdi. Vsi so izdajalci. Tako uporabni idioti revolucije s titovkami na glavi, ki v informacijski dobi še zmeraj iskreno verjamejo v komunizem, kot oportunisti, ki to zlo ikonografijo uporabljajo kot orodje za dnevno-politične manevre. Ti so resnični potomci slovenskih boljševikov, ki so jih v Ljubljano poslali Sovjeti pridigat o kompatibilnosti nacizma in komunizma, vse do junija 1941. Še danes so Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Navdušeni, da nekdo tam na vzhodu, na moč podoben gruzijskemu klavcu, gradi novo Sovjetsko zvezo.

Kot je nekoč zapisal slavni pisatelj Aleksander Solženicin: “Soobstoj s komunizmom na istem planetu ni mogoč. Ali se bo razširil kot rak in uničil človeštvo, ali pa bo človeštvo uničilo komunizem – pa še takrat bodo obstali manjši tumorji.”  Ko gledam proslavo z Rožnika in poslušam srbskega turbo-kapitalističnega socialista, duhovnega potomca tistih hinavcev, ki so se odločili spregledati, kaj se je leta 1939 dogajalo v Moskvi – ko govori o delavstvu in pravičnejši družbi, se mi zdi, da smo mi eden od tistih tumorjev.

Z volitvami lahko končamo 7 desetletij trajajoče obdobje mafijske države
To pa je tudi vse, kar imam za povedati o tej zgodovinski tragediji našega naroda. Vem, da se o njej ne bomo mogli zmeniti ob pločevinki piva, kot to žaljivo predlaga Andrej Čuš. Še vedno so živi ljudje s starši, ženami in možmi, pretepenimi, ustreljenimi in zabetoniranimi v rudniške jaške, in tisti, ki so jim komunisti odnesli otroštvo, družino in premoženje. Rane so pregloboke in vsak dan na novo trenutna skrajno leva elita nanje natrosi še nekaj dodatne soli. Vem pa tudi, da  – medtem, ko se jezimo na njih –  potomci izdajalcev, ki se imajo za zmagovalce, ugrabljajo državo. Ne dovolimo jim. Ko marširajo z rdečimi zvezdami, se pogovarjajmo o nujnosti privatizacije. Ko mahajo z zastavo Sovjetske zveze, opozarjajmo na to, da je naš socialistični egalitarni raj pod Alpami sovražen do podjetništva in uspešnih posameznikov. Ko na partizanskih komemoracijah grmijo proti kapitalizmu, pokažimo na sistemsko korupcijo v institucijah, ki jih kadrovsko povsem obvladujejo že od osamosvojitve. Ko prepevajo partizanske koračnice, se pogovarjajmo o večnem kriznem DDV-ju, previsokih trošarinah in svetovno najvišje obdavčenih dohodkih fizičnih oseb.

Le tako bomo zmagovalcem dopovedali, da smo zaradi ekscesov njihove skoraj 7 desetletij trajajoče mafijske države vsi poraženci. Potem bomo 3. junija 2018 zmagovalci mi. In morda bodo potem lahko vse tragično izgubljene duše boljševiške morije mirneje spale v slovenski zemlji, mi, ki smo še tukaj, pa bomo lepše živeli.

Mitja Iršič